Jedro

Oporočiteljica se je podpisala pod oporoko v prisotnosti obeh oporočnih prič s črnim svinčnikom, kakršnega sta ob podpisovanju uporabili tudi obe oporočni priči in ob tem izjavila, da gre za njeno oporoko.

Če je ta podpis po strokovnih pravilih grafološke stroke nerazločen, brez možnosti prepoznave pravega podpisa pokojnice v kateremkoli segmentu, to še ne pomeni, da ne gre za oporočiteljičin lastnoročni podpis, saj spora o tem, da zapisa s črnim svinčnikom oporočiteljica ne bi naredila, ni.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki glasi: "Ugotovi se, da je pismena oporoka pred pričami pokojne S. I., rojene , ..., Ljubljana, umrla dne 15.3.1989, sestavljena dne 5.3.1989, po kateri teče zapuščinski postopek pri tukajšnjem sodišču pod opr.št. II D 809/89, nepristna in pravno neveljavna" z a v r n e .

Tožeče stranke so dolžne nerazdelno povrniti toženim strankam V. R., J. S., J. M. in L. M. pravdne stroške v postopku na prvi stopnji v znesku 2.020,35 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka.

Tožeče stranke so dolžne nerazdelno povrniti četrtotoženi stranki L.M. stroške pritožbenega postopka v znesku 342,55 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je oporoka pred pričami I. S. z dne 5.3.1989, neveljavna. Glede stroškov postopka je odločilo, da so tožene stranke dolžne nerazdelno povrniti pravdne stroške v sklepu navedenim tožečim strankam v znesku 1.465,22 EUR oziroma 1.289,56 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Proti navedeni sodbi se pritožuje četrtotožena stranka L. M. in uveljavlja vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico ali podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev glede nastanka podpisa na oporoki oprlo na izpovedbi oporočnih prič H.U. in A.H., čeprav jih samo nikoli ni zaslišalo in naredilo neposredno oceno dokaza. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka, saj o zadevi ni odločalo na podlagi ustnega in neposrednega obravnavanja, temveč zgolj na podlagi prebiranja zapisnikov o izpovedbah prič, kar pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Izpovedbi oporočnih prič sta v obravnavani zadevi za odločitev ključni, zato bi ju moralo sodišče zaslišati. Po mnenju pritožnice pa je sodišče prve stopnje napačno ocenilo pričevanji oporočnih prič kot neverodostojni, saj je povsem logično, da sta se ob drugem in tretjem zaslišanju spomnili več okoliščin v zvezi s podpisovanjem sporne oporoke kot pa ob prvem zaslišanju. Po presoji pritožnice je napačno stališče prvostopnega sodišča, da oporoka ni veljavna, ker naj bi oporočiteljica na dan podpisovanja v prisotnosti oporočnih prič podpisala oporoko le s črnim svinčnikom. V postopku ni bilo sporno, da je oporočiteljica v prisotnosti dveh oporočnih prič podpisala oporoko in izjavila, da je to njena oporoka. Čeprav se je izvedenec grafolog postavil na stališče, da črnega podpisa na oporoki ne more analizirati in ga šteti za podpis, kot ga je razbral na drugih dokumentih, s katerimi je naredil primerjavo, to ne zadošča za ugotovitev, da v predmetni zadevi ni zadoščeno pogoju lastnoročnega podpisovanja v smislu 64. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Črnega podpisa tudi ni mogoče ovrednotiti kot enakovrednega križcu, ki ga naredijo na oporoki nepismeni. Križec, ki ga naredi oporočitelj pod oporoko, res ne zadosti kriteriju lastnoročnega podpisa. V predmetnem postopku pa je oporočiteljica napisala dve besedi, svoje ime in priimek in napisala ju je lastnoročno, poleg tega ni bilo pri podpisovanju ugotovljenih nobenih znakov prisile. Dejstvo, da je bila oporočiteljica tista, ki je oporoko podpisala, pa sta potrdili oporočni priči, saj je bila ravno temu namenjena njuna prisotnost. ZD v 64. členu ne zahteva izrecno, da je na oporoki prepoznaven podpis, temveč zahteva lastnoročno podpisovanje, kar pa se nanaša na dejanje lastnoročnega podpisovanja, ne na sam rezultat podpisa. Če je rezultat lastnoročnega podpisovanja iz kakršnegakoli razloga nečitljiv, je pretirano formalistično stališče, ki nasprotuje namenu oporoke, da sodišče v tem primeru popolnoma razvrednoti voljo zapustnice, ki jo je tako jasno izrazila in njen zapis enačiti s križcem. Pritožnica zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odst. 344. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožečim strankam, ki nanjo niso odgovorile.

Pritožba je utemeljena.

Pisna oporoka pred pričami se po 1. odst. 64. člena ZD (Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami in dopolnitvami) sestavi tako, da oporočitelj, ki zna brati in pisati, v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo podpisovanje sporne oporoke v prisotnosti oporočnih prič opravljeno dne 5.3.1989, ko je zapustnici že zapisano oporoko prinesel V.R.. Zapustnica je bila tedaj hospitalizirana in zaradi bolezni v slabem fizičnem stanju, saj je 10 dni pozneje umrla. Kot oporočni priči sta na prošnjo oporočiteljice sodelovali H.U. in A.H., prav tako bolnici, nastanjeni v isti sobi kot zapustnica. Obe sta ob prvem zaslišanju, ki je po logični oceni prvostopnega sodišča najbolj prepričljivo, tako zaradi krajše dobe, ki je potekla od podpisovanja do zaslišanja, kot zaradi okoliščine, da tedaj še ni bilo sporno, ali oba oporočiteljičina podpisa na sporni oporoki predstavljata njena lastnoročna podpisa, pojasnili, da je oporočiteljica v njuni prisotnosti izjavila, da je oporoka pravilno zapisana. Nato je oporoko podpisala sama, za njo pa še obe oporočni priči. S strani vseh treh podpisano oporoko je odnesel V.R.. Tedaj oporočni priči nista bili pozorni, da bi se oporočiteljica podpisala dvakrat, enkrat s črnim in enkrat z modrim svinčnikom. Obe oporočni priči pa sta se podpisali s črnim svinčnikom. Zaradi pozneje, s strani sodnega izvedenca grafologa ugotovljene okoliščine, da je podpis s črnim svinčnikom nerazločen in brez možnosti prepoznave pravega podpisa oporočiteljice, podpis z modrim svinčnikom pa je nedvomno oporočiteljičin, je sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka ugotavljalo pomembne okoliščine, ali se je oporočiteljica podpisala z modrim svinčnikom v prisotnosti obeh oporočnih prič. Ker je ugotovilo, da se je v prisotnosti oporočnih prič podpisala le enkrat in sicer s črnim svinčnikom, ta njen podpis zaradi neprepoznavnosti pa ne predstavlja njenega lastnoročnega podpisa v smislu zahteve iz 1. odst. 64. člena ZD, je odločilo, da je oporoka zaradi napak v obliki neveljavna.

Iz ugotovitev prvostopnega sodišča torej izhaja, da ni pomislekov o tem, da se je oporočiteljica dne 5.3.1989 podpisala pod oporoko v prisotnosti obeh oporočnih prič s črnim svinčnikom, kakršnega sta ob podpisovanju uporabili tudi obe oporočni priči in ob tem izjavila, da gre za njeno oporoko. Zakon govori o lastnoročnem podpisu pod samim tekstom oporoke in ne določa, da je lastnoročen podpis le tisti, ki je čitljiv in razločen. Sodna praksa je že zavzela stališče, da se tudi parafa, ki je skrajšan podpis, v določenih okoliščinah lahko šteje, da izpolnjuje zahtevo o lastnoročnem podpisu oporočitelja (glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 42/2003) in da je za lastnoročen podpis na oporoki šteti tudi lastnoročen podpis oporočitelja, ki ni čitljiv (glej sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr.št. II Cp 628/99). Le glede ročnega znaka ali prstnega odtisa je v sodni praksi enotno stališče, da ju ni mogoče šteti za lastnoročna podpisa. V obravnavani zadevi oporočiteljica ni naredila ročnega znaka, pač pa se je na predvidenem mestu za besedilom "vse to potrjujem z lastnoročnim podpisom" tudi podpisala s črnim svinčnikom in v prisotnosti oporočnih prič potem, ko jima je povedala, da gre za njeno oporoko in ju prosila, ali jo bosta podpisali kot oporočni priči. Obe oporočni priči sta takšen potek nastajanja sporne oporoke opisali, sodišče prve stopnje pa jima glede teh okoliščin v celoti verjame. Odločilna vloga oporočnih prič v postopku nastajanja oporoke pred pričami je, da potrdita avtentičnost oporočiteljevega podpisa ter njegove izjave, da listina, ki jo podpisuje, predstavlja njegovo oporoko. Obe oporočni priči sta navedeni odločilni dejstvi potrdili. Če je ta podpis po strokovnih pravilih grafološke stroke nerazločen, brez možnosti prepoznave pravega podpisa pokojnice v kateremkoli segmentu, to po presoji pritožbenega sodišča še ne pomeni, da ne gre za oporočiteljičin lastnoročni podpis, saj spora o tem, da zapisa s črnim svinčnikom oporočiteljica ne bi naredila, ni. Da je podpis nečitljiv in nerazločen, niti ni čudno, saj je bila oporočiteljica tedaj zelo bolna, ležala je v postelji in se v njej sama ni mogla niti usesti, zato sta jo morali oporočni priči dvigniti tako, da se je lahko podpisala, kar izhaja iz pričevanja obeh oporočnih prič. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin pa je po presoji pritožbenega sodišča stališče prvostopnega sodišča, da podpisa oporočiteljice s črnim svinčnikom ni mogoče obravnavati kot njen lastnoročni podpis v smislu določbe 1. odst. 64. člena ZD, materialnopravno zmotno. Ker je sodišče prve stopnje vse ostale okoliščine o podpisovanju sporne oporoke ugotovilo in v postopku niso bile sporne, je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 4. točke 358. člena ZPP pritožbi četrtotožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti. Ob pravilni uporabi določbe 1. odst. 64. člena ZD je namreč oporoka pokojne I. S. veljavna, saj je oporočiteljica znala brati in pisati in je to tudi lahko storila, v navzočnosti dveh oporočnih prič je zapisano oporoko lastnoročno podpisala in v prisotnosti obeh oporočnih prič izjavila, da je to njena oporoka. Oporoko pa sta podpisali tudi obe oporočni priči. Zaradi spremembe sodbe je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 2. odst. 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Ker tožeče stranke niso uspele s tožbenim zahtevkom, so na podlagi določbe 1. odst. 154. člena ZPP dolžne povrniti toženim strankam stroške postopka, ki so nastali v postopku na prvi stopnji in pritožbene stroške. Stroške postopka v postopku na prvi stopnji so priglasili le prvi štirje toženci, zato se odločitev o stroških postopka nanaša le nanje. Stroške je sodišče druge stopnje odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah in se nanašajo na plačilo nagrade in stroškov odvetniku ter plačilo sodnih taks. Na podlagi vloženih stroškovnikov je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so v postopku na prvi stopnji nastali stroški v skupnem znesku 2.020,35 EUR in sicer v postopku do izdaje prve sodbe v znesku 910,80 EUR, v postopku do izdaje druge sodbe v znesku 886,51 EUR in v postopku do izdaje tretje sodbe v znesku 223,04 EUR. V pritožbenem postopku pa so četrtotoženki nastali stroški v višini 342,55 EUR in se nanašajo na plačilo nagrade in stroškov odvetniku v znesku 211,19 EUR ter na plačilo sodne takse za pritožbo v znesku 131,36 EUR.