Jedro

Ker so bili tožba kot tudi vsa nadaljnja pisanja naslovljeni na ime A. Ž. in ne na ime pritožnice, ni mogoče šteti, da so bili izpolnjeni pogoji za vzpostavitev fikcije vročitve. Domneva vročitve pride v poštev namreč le, če ne obstaja niti najmanjši dvom, da je bila vročitev opravljena v skladu z zakonom.

Naslovnik se na napačno vročitev ne more sklicevati samo pod pogojem, da je iz njegovega ravnanja nedvoumno razvidno, da se je z vsebino pisanja kljub napačni vročitvi seznanil na drug način.

Izrek

1. Pritožba zoper sklep se zavrne in se sklep potrdi.

2. Pritožbi zoper zamudno sodbo se ugodi, zamudna sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži do končne odločbe.

Obrazložitev

I. Odločitev sodišča prve stopnje Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugotovilo, da sta prvotožeča stranka F. A. M. in drugotožeča stranka A. K. do idealne 1/2 solastnika nepremičnin parc. št. 1388, 1389 in 1390, vse k. o. ...., vpisane pri vložku št. 1228 zemljiške knjige Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki v naravi predstavljajo travnik v izmeri 698 m2, travnik v izmeri 1072 m2 in pašnik v izmeri 350 m2. Toženi stranki A. Ž. je naložilo, da tožeči stranki v roku 15. dni izstavi za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo možen odpis omenjenih parcel iz vložka št. 1228 in vpis v nov vložek na ime prvo in drugotožeče stranke, vsakemu do 1/2. Razen tega ji je v plačilo naložilo pravdne stroške v znesku 459,20 EUR v roku 15. dni od vročitve sodne odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka paricijskega roka do plačila.

Zaradi očitne pisne pomote pri zapisu imena drugotožeče stranke v glavi sodbe je na predlog tožeče stranke z dne 16. 5. 2008 dne 6. 6. 2008 sodišče prve stopnje izdalo popravni sklep, s katerim je v glavi sodbe ime drugotožeče stranke "K.A." nadomestilo s pravilnim imenom "K. A.". Pri tem pa je mimo predloga tožeče stranke popravilo tudi zapis imena tožene stranke, in sicer je "Ž. A." popravilo v "Ž. A.".

II. Pritožbeni razlogi in pritožbene navedbe Zoper zamudno sodbo in popravni sklep se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke II. odstavka 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (1) (ZPP) pritožuje tožena stranka A. Ž..

Glede absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke II. odstavka 339. čl. ZPP navaja, da je 23. 6. 2008 prejela popravni sklep sodišča prve stopnje opr. št. P 3417/2007-II z dne 16. 5. 2008, s katerim je sodišče priimek tožene stranke v zamudni sodbi pod isto opravilno številko z dne 6. 5. 2008 popravilo iz Ž. na Ž., ker naj bi šlo za očitno pisno pomoto. Pritožnica se ne strinja s tem, da gre zgolj za popravo pisne pomote. S tem, ko je sodišče izdalo popravni sklep, v katerem je ime tožene stranke popravilo na ime pritožnice, je de facto izpodbijano zamudno sodbo z dne 6. 5. 2008 preneslo na osebo, kateri sodnih pošiljk nikoli ni pošiljalo. Vsa pisanja v postopku, vključno s tožbo, je sodišče namreč naslavljalo na A. Ž. in ne A. Ž., kot je ime pritožnici. Vročitve so bile brez izjeme opravljene s fikcijo. Ker zaradi napačno označenega naslovnika ni podana identiteta naslovnika in tožene stranke, pogoji za vročitev s fikcijo niso bili izpolnjeni in zato ni mogoče šteti, da so ji bila pisanja pravilno vročena. Z opustitvijo pravilne vročitve tožbe ji je sodišče onemogočilo možnost obravnavanja pred sodiščem, s čimer je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, to pa predstavlja po mnenju pritožnice absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke II. odstavka 339. čl. ZPP. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

III. Odgovor na pritožbo Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje stališču pritožnice, da je izdaja izpodbijanega popravnega sklepa de facto sanirala nepravilno vročanje v celotnem postopku in da je s sklepom izpodbijana zamudna sodba prenesena na drugo osebo. Navaja, da konkretna tipkarska pomota še ne dokazuje, da pritožnica pisanj ni prejela, saj naj bi sicer v preteklosti večkrat prevzemala pošto, naslovljeno na A.Ž.. Meni, da pritožnica s sklicevanjem na nepravilno vročanje zaradi drobne napake pri zapisu njenega priimka zlorablja pravico do pritožbe, saj zamenjava ene same črke nujno še ne pomeni takšne spremembe priimka, da bi bilo mogoče dvomiti o tem, na koga je naslovljena in tako še ne pomeni avtomatično kršitve vročanja v smislu bistvenih kršitev postopka. Splošno je tudi znano, da poštarji mnogokrat navkljub napačno navedenim podatkom naslovnikov vročitve opravijo pravilno, saj poznajo okoliš in stranke, ki jim dostavljajo pošto. Pritožnico obtožuje, da pošte ni dvignila namerno, saj je iz sporočil, ki so bila puščena v njenem predalčniku, razvidno, da gre za sodno pisanje, ki se mu je pritožnica želela ogniti, čeprav je dobro vedela, da je namenjeno njej.

Pritožba zoper sklep je utemeljena, medtem ko pritožba zoper zamudno sodbo ni utemeljena.

IV. K zatrjevani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka v zvezi s popravnim sklepom Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani popravni sklep glede poprave imena drugotožeče stranke vsebinsko pravilen, saj je iz spisne dokumentacije razvidno, da je imenovanje drugotožeče stranke z imenom "K.A." očitni lapsus. Ime drugotožene stranke je bilo tako v tožbi kot v vseh kasnejših vlogah tožeče stranke pravilno označeno kot "A. K." in gre v tem primeru za očitno pomoto sodišča, ki jo je s popravnim sklepom na podlagi 328. čl. ZPP mogoče sanirati.

Enako pritožbeno sodišče ugotavlja glede poprave imena tožene stranke. Tožeča stranka je sodišču že v vlogi z dne 19. 12. 2007 po prvi neuspeli vročitvi tožbe na naslov v P. sporočila pravilno ime tožene stranke, tako da je bila v tem delu popravljena tožba pravilno naslovljena na pritožnico. Zgolj malomarnosti sodišča prve stopnje je pripisati, da popravka ni upoštevalo pri naslavljanju kuvert in v lastnih evidencah. Vendar kljub tej napaki identiteta tožene stranke za tožečo stranko nikoli ni bila sporna, prav tako pa ni mogoče dvomiti, da je imelo tudi sodišče ves čas v mislih isto osebo kot tožeča stranka, čeprav je njeno ime skozi celoten postopek zapisovalo narobe. Poprava imena tožene stranke je zato smiselna in primerna, sodišče pa je imelo v 328. čl. ZPP vso pravno podlago, da je s popravnim sklepom to storilo.

V. K zatrjevani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka v zvezi z zamudno sodbo Iz spisne dokumentacije je razvidno, da so navedbe pritožnice v zvezi s tem, na kateri naslov in na katero ime so bile opravljene vročitve v predmetnem pravdnem postopku, v katerem sta bila izdana izpodbijana zamudna sodba in izpodbijani popravni sklep (obrazložitev k I. točki pritožbe na str. 2), resnične.

Namen vročanja je omogočiti naslovljencu, da se seznani z opravljenim procesnim dejanjem sodišča ali drugih udeležencev postopka. Pravilno vročena pošiljka je pogoj za nadaljevanje postopka, saj se s pravilno vročitvijo strankam zagotavlja uveljavitev načela kontradiktornosti kot enega temeljnih načel pravdnega postopka. Ker pravila navadnega vročanja ne zagotavljajo, da bo naslovnik pošiljko zares prejel, prav tako pa ne omogočajo nobenega dokaza o vročitvi, ZPP spričo pomembnosti in daljnosežnosti posledic, ki jih nepravilna vročitev lahko na civilnopravnem področju prinese za stranke, v 142. čl. natančno določa, v katerih primerih takšna vročitev ne zadostuje in je potrebno vročati na kvalificiran način, z osebno vročitvijo, ki je t. i. "vročitev v roke". Med drugim je osebno vročanje obvezno predpisano za pošiljanje tožbe v odgovor toženi stranki, saj le takšen način z gotovostjo omogoča seznanitev naslovnika s pisanjem in izstavitev dokaza o tem. Način vročanja je odvisen od tega, kateri osebi se vroča. Fizičnim osebam se ob odsotnosti ostalih okoliščin (npr. dejstva, da je osebi odvzeta prostost, da ima pooblaščenca, da gre za vojaško osebo itd.) pisanja vroča v stanovanju (139. čl. ZPP). Ker pa takšna vročitev vedno ni mogoča, saj naslovnika v stanovanju ni mogoče najti, ZPP v 140. čl. kot manifestacijo načela ekonomičnosti in hitrosti postopka določa sistem t. i. nadomestnih vročitev. Tudi nadomestne vročitve so t. i. "vročitve v roke", čeprav ne naslovniku, temveč drugi osebi, za katero obstaja razumno pričakovanje, da bo s pisanjem naslovnika pravočasno seznanila. Direktna prisila za sprejem pisanj ni mogoča, zato bi se lahko naslovniki ob odsotnosti dodatnih pravil v nedogled izogibali vročitvi sodnih pisanj. ZPP zato pozna še tretjo obliko vročanja, vročanje s fikcijo, ki pride v poštev kot ultima ratio, kadar niti neposredna osebna vročitev niti nadomestna vročitev nista uspešni.

Iz vsakdanjih izkušenj je splošno znano, da se človek s pošto, ki se nahaja v njegovem pisemskem nabiralniku, z veliko verjetnostjo seznani. 141. čl. ZPP na tej podlagi omogoča v skrajni sili opravo vročitve na takšen način, da se pisanje pusti v hišnem predalčku na naslovu stanovanja naslovnika kot pri navadni vročitvi. Fikcija vročitve je v tem, da se pisanje šteje za vročeno, ko je bilo puščeno v predalčniku, čeprav ni bilo neposredno osebno vročeno naslovniku ali nadomestni osebi. Takšna fikcija lahko v primeru, da je uporabljena napačno, hudo prekrši pravice tožene stranke, saj ji je odtegnjena možnost obravnavanje pred sodiščem, s čimer je kršeno načelo kontradiktornosti in podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zaradi očitnih hudih posledic, ki jih nepravilna uporaba instituta vročitve s fikcijo lahko prinese za toženo stranko, so pogoji, pod katerimi je fikcijo vročitve mogoče vzpostaviti, zelo strogi (najprej je potrebno pisanje vročiti z neposredno osebno vročitvijo, če to ne uspe, z nadomestno vročitvijo, preden se vroči s fikcijo, je potrebno naslovnika na to opozoriti itd.). Podobno pa je potrebno spričo izjemnosti instituta vse določbe v zvezi z njim razlagati restriktivno.

Temeljni pogoj vročanja s fikcijo je, da se pisanje, glede katerega naj se fikcija uporabi, pusti v hišnem predalčku oz. nabiralniku osebe, ki ji je namenjena. Opremljenost stanovanja z ustrezno označenim nabiralnikom je obveznost, v obravnavanem primeru pa nič ne kaže na to, da navedbe pritožnice, da ima ves čas na naslovu, kjer živi, urejen in z vidnima imenom in priimkom pravilno označen nabiralnik, niso resnične. Trditev v tej smeri ne postavlja niti tožeča stranka. Ni torej dvoma o tem, da ni podana identiteta na kuverti označenega naslovnika in pritožnice oz. osebe, ki živi na naslovu, kamor je sodišče pisanja vročalo. Ker so bili tožba kot tudi vsa nadaljnja pisanja naslovljeni na ime A. Ž. in ne na ime pritožnice, ni mogoče šteti, da so bili izpolnjeni pogoji za vzpostavitev fikcije vročitve. In to kljub temu, da so bila pisanja dejansko namenjena pritožnici, saj so bila naslovljena drugače in se je bilo o tem, kdo je resnični naslovnik, mogoče prepričati le z odprtjem kuverte (ko je bila ta puščena v predalčniku) in vpogledom pisanje. Domneva vročitve pride v poštev namreč le, če ne obstaja niti najmanjši dvom, da je bila vročitev opravljena v skladu z zakonom. (Sodba VS II Ips 378/2006 z dne 9. 10. 2008).

Sodišče iz navedenih razlogov ne more sprejeti kot pravilnega stališča tožeče stranke, da tako majhna pomota v zapisu priimka tožene stranke ne more pomeniti kršitve glede vročanja. Kje drugje, npr. v zapisniku o glavni obravnavi, je takšne pomote mogoče tolerirati kot tipkarsko napako, saj se praviloma ve, kdo so stranke, imena pa se pojavljajo večkrat, tako da iz vseh okoliščin o identiteti udeležencev ni mogoče dvomiti. To pa ne velja za nepravilno izpisano ime naslovnika na kuverti oz. vročilnici, katere oddaja v nabiralnik je podlaga za vzpostavitev pravnih domnev, kjer drugih okoliščin, ki bi omogočale izključitve takšnega dvoma, sploh ni. Na to ne vpliva niti okoliščina, da je poštar vsa pisanja vročal na označeni naslov, čeprav pošta ni bila naslovljena na osebo, ki je bila označen na predalčniku, tam pa je v resnici stanovala oseba, ki ji je bilo pisanje namenjeno, saj tega ni mogel vedeti. Argumenti tožeče stranke, da je pritožnica v preteklosti že sprejemala napačno naslovljeno pošto, tudi če bi bili v celoti resnični, pa prav tako ne morejo dajati podlage za to, da se proti pritožnici uporabi fikcija s tako hudimi posledicami, kot je fikcija vročitve tožbe. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je pritožnica celo izpodbijani popravni sklep, preko katerega se je po lastnih navedbah nato seznanila s celotno zadevo, prejela na ime A. Ž. in ne A. Ž. (kot zatrjuje sama).

Naslovnik se na napačno vročitev ne more sklicevati samo pod pogojem, da je iz njegovega ravnanja nedvoumno razvidno, da se je z vsebino pisanja kljub napačni vročitvi seznanil na drug način. Tega pa tožeča stranka ni dokazala, prav tako pa to ne izhaja iz ravnanja pritožnice, zato ni mogoče šteti, da se je pritožnica s pisanjem zares seznanila že pred 23. 6. 2008, kot navaja sama.

Ni pomembno, ali pritožnica pošte ni dvignila namenoma ali zato, ker njeno ime ni bilo pravilno izpisano. Dejstvo je, da so bila pisanja napačno naslovljena, zato niso bili izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji za uporabo fikcije vročitve, ki jih je potrebno razlagati skrajno restriktivno.

Trditve pritožnice, da ji je bila odtegnjena možnost obravnavanje pred sodiščem, s čimer je bilo kršeno načelo kontradiktornosti in zato podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke II. odstavka 339. čl. ZPP, so zato utemeljene.

VI. Zaključek Instančno sodišče je ugotovilo, da je pritožba delno utemeljena. Izpodbijani popravni sklep je vsebinsko pravilen, zato ga je na podlagi 2. točke I. odstavka 365. čl. ZPP potrdilo. Pri izdaji izpodbijane zamudne sodbe pa je prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki II. odstavka 339. čl. ZPP, zato je zamudno sodbo na podlagi I. odstavka 354. čl. ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je bila sodba že razveljavljena iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, se v presojo ostalih zatrjevanih kršitev ni spuščalo.

Na podlagi III. odstavka 165. čl. ZPP je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo do končne odločitve v zadevi.

Pri novem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje izhajati iz stanja po prejemu tožbe in tožbo toženi stranki najprej pravilno vročiti, preden bo s postopkom nadaljevalo.

(1) Uradni list RS št. 26/1999, 96/2002, 58/2003 - Odločba Ustavnega sodišča U-I-255/99-28, 2/2004, 2/2004 - Zakon o delovnih in socialnih sodiščih ZDSS-1 (10/2004 popravek), 69/2005 - Odločba Ustavnega sodišča U-I-145/03-9, 90/2005 - Odločba Ustavnega sodišča Up-258/03-14, U-I-74/05, 43/2006 - Odločba Ustavnega sodišča U-I-55/04-10, 52/2007, 45/2008 - Zakon o arbitraži, 45/2008