Jedro

Če v upravnem sporu stranko zastopa več odvetnikov, se vloge, vložene od različnih odvetnikov, ne štejejo za nove tožbe, saj so vse, bodisi kot samostojne ali kot dopolnitev prvotne tožbe, usmerjene zoper isti akt uprave, s katerim je odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke (Sodba VS RS 700/2007 z dne 22.11.2007).

Izrek

1. Zadevi, ki se pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije vodita kot I Up 22/2009 in I Up 27/2009, se združita v skupno obravnavo in odločanje, tako da postane osnovni spis I Up 22/2009. 2. Sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, U 2550/2008-5 z dne 18. 12. 2008 in U 2566/2008-4 z dne 24. 12. 2008, se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom, U 2550/2008-5 z dne 18. 12. 2008, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) s 1. točko izreka sodbe zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 9. 12. 2008, z 2. točko izreka pa je tožnika s sklepom oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 33. člena v povezavi s tretjo alinejo 3. člena in 57. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) odločila, da se zahtevek tožnika, ki je začasno nastanjen v Centru za tujce v P., za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, zavrže. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka pravilno uporabila določbe 56. in 57. člena ZMZ. Pravilno pa je tudi ocenila, da tožnik v novem zahtevku za priznanje mednarodne zaščite ni predložil nobenih novih dokazov o izpolnjevanju pogojev za pridobitev mednarodne zaščite, temveč se je skliceval samo na tiste, ki jih je navajal že v prvotnem postopku. Strinja se z razlogi, ki jih je tožena stranka navedla v svoji obrazložitvi, zato se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje (71. člen ZUS-1), tožbene ugovore pa kot neutemeljene zavrača. Navedbe, da je tožnik v matični državi versko preganjan, pa je štelo kot tožbeno novoto, ki pa je sodišče prve stopnje, ker tožnik ni pojasnil, zakaj tega ni navedel že v prvotnem postopku, ni moglo upoštevati.

Zoper navedeno sodbo je tožnik sam vložil pritožbo, ki mu jo je sestavil A.A., in ugovarja napačnemu pravnemu pouku, da zoper to sodbo ni pritožbe, vendar preventivno vlaga tudi revizijo na podlagi 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Poleg tega pa navaja, da sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo tudi pravočasne tožbe, ki jo je tožniku napisal prav tako A.A., zato neodločitev o tožbenih ugovorih iz te tožbe, ki jo v pritožbi v celoti povzema, pomeni tako bistveno kršitev pravil postopka kot tudi napačno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Z izpodbijano sodbo in sklepom, U 2266/2008-4 z dne 24. 12. 2008, pa je sodišče prve stopnje s sklepom pod 1. točko izreka združilo v skupno obravnavo zadevi U 2566/08 in U 2567/08, z 2. točko izreka na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 s sodbo zavrnilo tožnikovo tožbo zoper isti sklep tožene stranke z dne 9. 12. 2008, s sklepoma v 3. in 4. točki pa zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe in tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi 1. točke izpodbijane sodbe in sklepa navaja, da je zoper izpodbijani sklep tožene stranke od tožnika prejelo dve tožbi, in sicer eno po odvetniku B.B., ki je evidentirana pod opr. št. U 2566/2008, in drugo, ki jo je tožnik sam podpisal, in je evidentirana pod opr. št. U 2567/2008. Zato je ti zadevi na podlagi prvega odstavka 42. člena ZUS-1 združilo v skupno obravnavo in odločanje. Sicer pa je tožbo zavrnilo na isti pravni podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zoper navedeno sodbo pa je tožnik vložil pritožbo po odvetniku B.B., ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se izpodbijana sodba odpravi in naj se tožbi tožeče stranke ugodi ter se izpodbijani sklep tožene stranke odpravi.

Tožena stranka tudi na to pritožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka Ker je predmet obeh pritožb v obravnavanih zadevah presoja zakonitosti prvostopnih sodb in sklepov, izdanih med istimi strankami in na isti pravni podlagi ter ob istem dejanskem stanju, tožba pa vložena zoper isto odločbo tožene stranke, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ob upoštevanju načela pospešitve in ekonomičnosti postopka (11. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Uradni list RS, št. 73/03-UPB3 in 45/08, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), obravnavani zadevi ob smiselni uporabi prvega odstavka 42. člena ZUS-1 združilo v skupno obravnavanje in odločanje.

K 2. točki izreka Pritožbi sta utemeljeni.

Vrhovno sodišče je pri pregledu dokumentacije vseh sodnih in upravnih spisov v tej zadevi ugotovilo, da je tožnik zoper sklep tožene stranke stranke z dne 9. 12. 2008, vložil tri vloge, ki se lahko obravnavajo kot ena pravočasna tožba, in sicer vlogo, ki jo je laično spisal in vložil sam in jo je sodišče prve stopnje prejelo 15. 12. 2008, poleg tega pa je dne 16. 12. 2008 prejelo še tožnikovi vlogi, in sicer eno, ki jo je tožnik vložil sicer sam, spisal pa mu jo je A.A., drugo pa je po tožnikovem pooblastilu vložil odvetnik B.B.. Sodišče prve stopnje je vsako od teh vlog evidentiralo kot tožbo in torej kot samostojno zadevo, in sicer tožnikovo vlogo, prejeto 15. 12. 2008, kot U 2550/2008; vlogo, vloženo po odvetniku, kot U 2566/2008 in vlogo, ki jo je tožniku spisal M.K., kot U 2567/2008. O vlogi v zadevi U 2550/2008, je sodišče odločilo s sodbo U 2550/2008- 5 z dne 18. 12. 2008, o drugih dveh vlogah pa je po združitvi zadev U 2566/2008 in U 2567/2008 odločilo s sodbo U 2566/2008-4 z dne 24. 12. 2008. Zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 18. 12. 2008 je tožnik sam vložil pravočasno pritožbo, ki mu jo je spisal A.A., zoper sodbo z dne 24. 12. 2008 pa je vložil pravočasno pritožbo po odvetniku B.B..

V takem primeru je treba po presoji vrhovnega sodišča v upravnem sporu vse pravočasne vloge iste stranke zoper isti upravni akt, ne glede na to, ali jih je vložila sama ali po več različnih pooblaščencih, razen če stranka po posebnem pozivu izrecno zahteva kaj drugega, šteti za eno tožbo z dopolnitvami. Niti ZUS-1 niti ZPP ne določata, da stranke v isti stvari ne bi moglo zastopati več pooblaščencev, oziroma da v primeru, ko ima stranka pooblaščenca, ne bi smela tudi sama spreminjati tožbe, jo dopolnjevati, spreminjati ali pa dopolnjevati po drugem pooblaščencu. Nasprotno, iz same vsebine pooblastila (stranka poveri svoje zastopanje v določenih postopkih tretjemu v obsegu, kot ga določi sama - 94. člen ZPP), in določbe drugega odstavka 86. člena ZPP (stranka, ki jo zastopa pooblaščenec, sme vselej priti pred sodišče in dajati izjave poleg svojega pooblaščenca), izhaja, da stranka lahko v postopkih, kjer ima pooblaščenca, sodeluje tudi sama, razen če zakon tega izredno ne izključuje. To pa pomeni, da lahko tudi sama ali po drugem pooblaščencu spreminja in dopolnjuje svojo vlogo. Če v upravnem sporu stranko zastopa več odvetnikov, se vloge, vložene od različnih odvetnikov, ne štejejo za nove tožbe, saj so vse, bodisi kot samostojne ali kot dopolnitev prvotne tožbe, usmerjene zoper isti akt uprave, s katerim je odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke (Sodba VS RS 700/2007 z dne 22. 11. 2007).

Glede na tako stanje obravnavanih zadev je tožnikova pritožba zoper sodbi sodišča prve stopnje v celoti utemeljena, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev sprejelo samo na podlagi tožnikove laične vloge in tako pri svoji odločitvi ni upoštevalo tudi tožbenih navedb, vsebovanih v vlogah, prejetih 16. 12. 2008, torej dva dni pred dnevom odločanja sodišča prve stopnje. S tem je storilo bistveno kršitev postopka iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je utemeljen tudi smiselno zatrjevani pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnikovo vlogo, napisano v srbskem jeziku, v skladu s prvim odstavkom 31. člena ZUS-1 v povezavi s 104. členom ZPP kot nerazumljivo poslati v dopolnitev. Pritožba pa tudi pravilno opozarja na napačni pravni pouk, saj je v postopku mednarodne zaščite pritožba zoper sodbo upravnega sodišča na vrhovno sodišče izrecno dovoljena na podlagi petega odstavka 74. člena ZMZ. Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo razveljavilo in, ker samo ne more odpraviti navedenih bistvenih kršitev postopka, odločilo, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Vrhovno sodišče pa je sodbo sodišča prve stopnje, U 2566/2008-4 z dne 24. 12. 2008, razveljavilo, ker je, kot je to že navedeno, sodišče prve stopnje o tožnikovi vlogi že odločilo s sodbo in sklepom, U 2550/2008-5 z dne 18. 12. 2008, na katero je bilo zato sodišče prve stopnje vezano na podlagi 320. člena ZPP, po katerem je sodišče vezano na svojo sodbo, ko je sodba razglašena, če ni bila razglašena, pa, ko je odpravljena (po pošti ali drugače, pri čemer je bila sodba z dne 18. 12. 2008 odpravljena dne 19. 12. 2008). S tem je prvostopno sodišče storilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 75. člena ZUS-1, saj je to vplivalo na odločitev. Zato je vrhovno sodišče izpodbijano sodbo z dne 24. 12. 2008 razveljavilo na podlagi 77. člena ZUS-1 v povezavi s 3. točko prvega odstavka 365. člena ZPP in ob primerni uporabi drugega odstavka 354. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku tožnikove vloge obravnavati kot eno tožbo in o njej zoper sklep tožene stranke celovito odločiti.