Jedro

Ne glede na to, na kateri stopnji je postopek, se prošnja za azil šteje za umaknjeno in se postopek s sklepom ustavi, med drugim tudi, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa, ki vodi postopek, razvidno, da je prosilec za azil samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v roku 3 dni od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se ob reševanju tožbe odpravi izpodbijana odločba tožene stranke.

2. Postopek za priznanje azila U.U. v zvezi s prošnjo za azil z dne 15.11.2005, se ustavi.

3. U.U. mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 24 ur od pravnomočnosti te sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v ponovnem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 885/2006-2 z dne 14.6.2006, zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke (z dne 17.2.2006), in sicer na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US); s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi z 2. in 5. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 143/03 in 85/05 - odl. US) in tožniku določila rok, v katerem mora zapustiti Slovenijo.

Prvostopno sodišče je v ponovnem postopku odločalo o tožnikovi tožbi zoper izpodbijano odločbo tožene stranke. Upoštevaje pravna stališča in napotke pritožbenega sodišča je ponovno presodilo pritožbene navedbe in ugotovilo, da z izpodbijano odločbo tožene stranke ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, da so bili glede na okoliščine primera, ko je tožena stranka odločala zgolj na podlagi tožnikove prošnje za azil in dokazil, ki jih je v spis dal tožnik, izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi določbe 2. odstavka 35. člena ZAzil. Kot neutemeljen je zavrnilo tudi tožbeni ugovor, ker tožniku ni bila prevedena v bengalski jezik celotna odločba tožene stranke, temveč le njen del. Glede tega, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje za azil, predpisani v 2. odstavku 35. člena ZAzil, pa se je v celoti sklicevala na razloge tožene stranke v izpodbijani odločbi (2. odstavek 67. člena ZUS) in jih v sodbi ni več ponavljalo.

Zoper prvostopno sodbo vlaga pritožbo tožnik po svojem pooblaščencu. Meni, da bi moral biti postopek v zvezi s prošnjo za azil ustavljen na podlagi 1. odstavka 42. člena ZAzil, ker je tožnik po izdaji izpodbijane odločbe tožene stranke, a še pred njeno vročitvijo, samovoljno zapustil azilni dom in se tja vse doslej ni vrnil. S sklepom o ustavitvi postopka je hkrati tudi varovan pravni interes prosilca, da po morebitni vrnitvi v Slovenijo, če jo je zapustil, lahko azilni postopek nadaljuje oziroma ga z novo prošnjo še enkrat začne, vendar ne pod pogoji 41. člena ZAzil, ki veljajo samo za prosilce, ki jim je bila prošnja za azil v Sloveniji (pravnomočno) zavrnjena. Če postopek ne bo ustavljen, pa subsidiarno uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu, ker prvostopna sodba nima obrazložitve glede na to, da je v njej vsebovana diametralna nasprotna odločitev kot v prvi sodbi prvostopnega sodišča. V tej zadevi bi moralo prvostopno sodišče podati še temeljitejšo obrazložitev, česar pa v tem primeru sploh ni storilo in je tako tožniku onemogočilo učinkovito pritožbo. Zato gre za kršenje ustavnih pravic iz 22., 23. in 25 člena Ustave Republike Slovenije (URS). Že samo iz tega razloga je treba izpodbijano sodbo razveljaviti. Ni odgovorjeno niti na tožbeno navedbo glede uporabe jezika. Ker tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje navajata, da tožniku odločba ni mogla biti vročena, ker je predčasno zapustil azilni dom, s tem samo potrjujeta, da bi moral biti postopek ustavljen. Zato tudi ni pravno pomembno, ali je prosilčev zastopnik dobil odločbo samo v slovenščini ali tudi v bengalščini.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za ustavitev azilnega postopka na podlagi 5. alinee 1. odstavka 42. člena ZAzil. Po 1. odstavku 42. člena ZAzil se ne glede na to, na kateri stopnji je postopek, prošnja za azil šteje za umaknjeno in se postopek s sklepom ustavi, med drugim tudi, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa, ki vodi postopek, razvidno, da je prosilec za azil samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v roku treh dni od samostojne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo.

Ker je že iz odgovora tožene stranke z dne 24.3.2006 na tožbo razvidno, da je tožnik 21.2.2006 samovoljno zapustil azilni dom in se po navedbah v odgovoru na tožbo do 28.2.2006 v azilni dom ni vrnil, kar potrjujejo tudi podatki iz upravnega spisa, po navedbah tožnikovega odvetnika pa se tožnik v azilni dom ni vrnil vse do vložitve pritožbe dne 16.10.2006, so po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji iz 42. člena ZAzil za ustavitev azilnega postopka.

Niti ZAzil niti ZUS nimata posebnih določb glede postopka v takem primeru. Ker pa se po 1. odstavku 42. člena ZAzil iz razloga samovoljne zapustitve azilnega doma šteje prošnja za azil za umaknjeno in se postopek s sklepom ustavi, se torej ustavi upravni postopek, ne pa postopek v zvezi s tožbo ali pritožbo. Da pa je možno v takem primeru odločiti o prošnji za azil, je treba pred tem razveljaviti, spremeniti oziroma odpraviti vse upravne in sodne akte v tej zadevi. To pa je mogoče storiti le tako, da se zaradi zmotne uporabe materialnega prava s strani prvostopnega sodišča (uporabiti bi moralo določbe 42. člena ZAzil, uporabilo pa je določbo 2. odstavka 35. člena ZAzil) s sodbo pritožbenega sodišča prvostopna sodba na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS spremeni in se ob reševanju tožbe na podlagi 61. člena ZUS, torej v sporu polne jurisdikcije, odpravi odločba tožene stranke ter se s sklepom na podlagi 1. odstavka 42. člena ZAzil ustavi azilni postopek, ker se šteje, da je prošnja za azil umaknjena.

Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS s to sodbo spremenilo prvostopno sodbo tako, da je ob reševanju tožbe na podlagi 61. člena ZUS v zvezi s 4. točko 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo odločbo tožene stranke in na podlagi 1. odstavka 42. člena ZAzil s sklepom ustavilo azilni postopek. Na podlagi 3. odstavka 42. člena ZAzil pa je pritožbeno sodišče tožniku določilo rok 24 ur od pravnomočnosti te sodbe, v katerem mora zapustiti Republiko Slovenijo.

Ker je pritožbeno sodišče ustavilo azilni postopek in s tem ugodilo prvemu delu tožnikove pritožbe, se do drugih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.