Up-616/03 - 6

6. 7. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A. A., d.d., Ž., ki ga zastopa predsednik uprave B. B., na seji senata dne 28. junija 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 468/2003 z dne 19. 6. 2003 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.V avtorskem sporu je bilo pritožnici zaradi kršitve avtorske pravice, tj. uporabe papirnatih vrečk za kruh s predrugačenim avtorskim motivom klasja, naloženo plačilo civilne kazni, zamudnih obresti in pravdnih stroškov. V regresni pravdi, v kateri je pritožnica od prodajalca in od proizvajalca papirnatih vrečk na podlagi 165. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 21/95 in nasl. – v nadaljevanju ZASP) in 208. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR) uveljavljala povračilo plačanega zneska, je sodišče prve stopnje glede na njun prispevek h kršitvi avtorske pravice tožencema naložilo plačilo sorazmernega dela celotnega zneska. Višje sodišče je na podlagi pritožbe tožencev sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo, v delu, ki se je nanašal na povračilo zamudnih obresti in pravdnih stroškov iz prejšnje pravde, pa je tožbeni zahtevek kot nesklepčen zavrnilo. Ne zamudne obresti ne pravdni stroški po presoji Višjega sodišča niso odškodnina za pretrpljeno škodo avtorici, zato za ti dve postavki tožbenega zahtevka v 208. členu ZOR ni podlage za regres.

2.Pritožnica vlaga ustavno pritožbo zoper sodbo Višjega sodišča, s katero je bil zavrnjen njen tožbeni zahtevek glede povračila plačanih zamudnih obresti in pravdnih stroškov. Meni, da bi sodišče v obravnavanem primeru moralo upoštevati določbo 300. člena ZOR o zakoniti subrogaciji. Nasproti avtorici naj bi bili vsi trije kršitelji vse od postavljenega zahtevka dalje solidarno zavezani k plačilu obveznosti. Toženca naj bi se izrecno postavila na stališče, da ne gre za predrugačenje avtorskega dela, pač pa za novo avtorsko stvaritev, s čimer naj bi nedvomno bistveno prispevala k nadaljnjim postopkom avtorice, ki je vložila tožbo le zoper pritožnico, in k zamudi, ki je nastala pri plačilu obveznosti iz naslova kršitve avtorskih pravic. Ker naj bi do pravnomočnosti sodbe, izdane zoper pritožnico, noben izmed kršiteljev avtorici ne poravnal ničesar, naj bi bilo povsem v nasprotju z namenom 208. člena ZOR in s 14. členom Ustave, da objektivne posledice zamude nosi le eden izmed kršiteljev. Pritožnica je prepričana, da je zaradi odločitve Višjega sodišča, po kateri ni upravičena terjati povračila ustreznega dela zamudnih obresti (ker naj bi bile zgolj objektivna posledica njene zamude) in pravdnih stroškov (ker naj bi bili posledica dejstva, da je ona sama izgubila pravdo), v primerjavi z drugima dvema kršiteljema v neenakopravnem položaju. Toženca naj bi bila namreč v tem primeru v boljšem položaju, kot bi bila, če bi ju za plačilo sorazmernega dela neposredno terjala avtorica. Iz 2. člena Ustave naj bi za sodišča izhajala dolžnost, da upoštevajo in pravilno uporabljajo pravne predpise. Z izdajo izpodbijane sodbe pa naj bi pritožnici ne bilo zagotovljeno enako varstvo pravic, kot ga zagotavlja 22. člen Ustave, v primerjavi z drugimi subjekti obligacijskih razmerij, za katere se pravilno uporabljajo določbe ZOR.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnih postopkih in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava. Skladno s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave pomeni, da je enaka dejanska stanja treba obravnavati enako, različna pa različno. To načelo ne zavezuje samo zakonodajalca, ampak tudi izvršilno in sodno vejo oblasti. Vendar očitek pritožnice, da jo je sodišče z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v delu, ki se je nanašal na povračilo ustreznega dela zamudnih obresti in pravdnih stroškov, postavilo v neenakopraven položaj v primerjavi z drugima dvema kršiteljema avtorske pravice, ni utemeljen. Iz obrazložitve sodbe Višjega sodišča je namreč razvidno, da tožbenega zahtevka v tem delu ni zavrnilo zato, ker pritožnica v regresni pravdi sploh ne bi bila upravičena zahtevati povračila plačanih zamudnih obresti in pravdnih stroškov od drugih dveh kršiteljev avtorske pravice. Tožbeni zahtevek je bil v tem delu zavrnjen kot nesklepčen, kar pomeni, da po presoji Višjega sodišča pritožnica v tožbi in med postopkom ni zatrjevala pravno odločilnih dejstev, ki bi zadoščala za sklep o utemeljenosti tožbenega zahtevka za povračilo ustreznega dela zamudnih obresti in pravdnih stroškov. Temu pa pritožnica tudi v ustavni pritožbi ne nasprotuje. V ustavni pritožbi sicer trdi, da sta toženca s tem, ko sta se postavila na stališče, da ne gre za kršitev avtorske pravice, bistveno prispevala k nadaljnjim postopkom avtorice (ki je vložila tožbo le zoper pritožnico) in k zamudi, ki je nastala pri plačilu obveznosti iz naslova kršitve avtorskih pravic, ne trdi pa, da bi to (in morebitne druge razloge, ki bi utemeljevali povračilo ustreznega dela zamudnih obresti in pravdnih stroškov) navajala že v tožbi in kasneje med postopkom. Prav tako to tudi ni razvidno iz povzetka njenih navedb v obrazložitvah sodb.

5.Z vidika pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) bi bila lahko upoštevna pritožničina navedba, da je sodišče z izpodbijano odločitvijo odstopilo od primerov, v katerih so "pravilno uporabljene določbe ZOR". Vendar s takšno pavšalno trditvijo pritožnica odstopa od ustaljene sodne prakse ni izkazala. Prav tako pritožnica zatrjevanih kršitev ne more utemeljevati z navedbami, da je odločitev sodišča sprejeta na podlagi napačnih materialnopravnih izhodišč oziroma, da je odločitev drugačna od tiste, s katero bi se sama strinjala. V okviru 22. člena Ustave Ustavno sodišče sicer lahko preizkuša, ali ni morda odločitev sodišča tako očitno napačna ali brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno, vendar za tak primer v obravnavani zadevi ne gre. Izpodbijana odločitev je namreč razumno obrazložena.

6.Na kršitev načel pravne države po 2. členu Ustave se v postopku z ustavno pritožbo ni mogoče sklicevati, saj ne gre za določbo Ustave, ki bi neposredno urejala človekove pravice ali temeljne svoboščine.

7.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter članici mag. Marija Krisper Kramberger in Milojka Modrijan. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić