Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDS sodba Pdp 227/98

ECLI:SI:VDSS:1999:VDS.PDP.227.98 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

denarna terjatev iz delovnega razmerja zamuda pri izpolnitvi objektivna kumulacija zahtevkov
Višje delovno in socialno sodišče
25. november 1999
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Objektivna kumulacija zahtevkov po 188. člen ZPP ni dolžnost, pač pa pravica stranke, zato tožniku, ki je zoper isto stranko vložil več tožb z različnimi zahtevki iz delovnega razmerja, ni mogoče očitati zlorabe pravice iz 10. člena ZPP. Za denarne terjatve iz delovnega razmerja ni potreben opomin, saj so za izplačilo plač in drugih prejemkov določeni roki, zato sodišče s priznanjem zakonitih zamudnih obresti od dospelosti mesečne plače dalje, brez predhodnega opomina, ni kršilo 2. odst. 324. člena ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo skrčenemu zahtevku tožnice in toženo stranko zavezalo k plačilu 41.636,00 SIT iz naslova zakonitih zamudnih obresti, obračunanih od že plačanega glavničnega dolga v znesku 157.764,90 SIT za čas od 1.12.1996 do 2.12.1997 ter od dosojenega zneska zakonite zamudne obresti od 3.12.1997 dalje do plačila in k povračilu stroškov postopka v znesku 49.322,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 45.900,00 SIT od 19.1.1998 dalje do plačila.

Zoper citirano sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja iz zmotno uporabljenega materialnega prava, s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve zahtevka in povračilo stroškov celotnega postopka. Vztraja na stališču, da z izplačilom odpravnine ni zašla v zamudo, ker je tožnica pred vložitvijo tožbe ni obvestila, da ji odpravnina ni bila izplačana, zaradi česar naj bi bila kršena določba 2. odst 324. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Hkrati povdarja, da tožnica z vložitvijo štirih tožb zlorablja pravice v smislu 9. in 10. člena Zakona o pravdnem postopku in bi sodišče zaradi načela ekonomočnosti postopka moralo zadeve združiti. Izpodbija tudi višino tožbenega zahtevka (verjetno mišljeno dosojenega zneska). Navaja, da je tožnici izplačala glavnico in zakonite zamudne obresti, zato bi sodišče moralo ugotoviti, kolikšna terjatev odpade na glavnico in kolikšna na obresti, hkrati pa upoštevati, da je pred prenehanjem delovnega razmerja tožnica prejemala zajamčeno plačo, in ne plačo, kot je navajala v tožbi. Priglaša stroške pritožbe.

V pisnem odgovoru tožnica prereka navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe. V dopolnitvi odgovora povdarja, da je na žiro račun pooblaščenca že prejela 42.636,00 SIT, torej celo več, kot je dosojeno v sodbi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba bistveno pravilne dejanske in pravne razloge. Izdana je ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju, na katero je pravilno uporabljeno materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do uveljavljanih procesnih kršitev, ki bi imele za posledico nezakonitost izpodbijane sodbe.

Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP) v 9. členu sicer res zavezuje stranke, da pred sodiščem govorijo resnico in pošteno uporabljajo pravice, ki so jim priznane z zakonom, v 10. členu pa zavezuje sodišče, da izvede oz.

postopek opravi brez zavlačevanja, s čim manjšimi stroški ter onemogoči vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku.

Pritožbeno sklicevanje na citirane zakonske določbe pa za razrešitev konkretne zadeve ni odločilno. T.i. objektivna komulacija zahtevkov, to je uveljavljane več zahtevkov v eni tožbi glede na 1. odst. 188. člena ZPP ni dolžnost, pač pa le pravica tožnikov. Tožnici ni mogoče očitati zlorabe pravic v smislu 10. člena ZPP le zato, ker je zoper toženo stranko vložila več tožb z različnimi zahtevki, čeprav naj bi bila vsem podlaga delovno razmerje.

Tudi ni podana smiselno uveljavljana kršitev postopka po 1. odst. 354. člena ZPP, ker sodišče ni združilo več delovnih sporov zoper toženo stranko v enoten spor. Opustitev možnosti, ki jo sodišču sicer daje določba 278. člena ZPP, v ničemer ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodne odločbe. Iz zapisnika o glavni obravnavi ni razvidno, da bi tožena stranka sodišče opozorila na zadeve, na katere se sklicuje v pritožbi, kaj šele, da bi predlaga združitev sporov in tega ne more uspešno uveljavljati v pritožbenem postopku.

Navedbe tožene stranke zato niso utemeljene in četudi bi morebitna združitev sporov prispevala k ugodnejšemu izidu z vidika stroškov za to stranko, je morala njena pritožba v tej smeri ostati brezuspešna.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 2. odst. 324. člena Zakona o obligacijskem razmerju (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZOR), po kateri v primerih, ko rok za izpolnitev ni določen, dolžnik pride v zamudo šele tedaj, ko upnik pisno ali ustno z izvensodnim opominom zahteva izpolnitev. Pri denarnih terjatvah iz delovnega razmerja ne gre za pogodbeno razmerje iz ZOR-a, pač pa posebno pravno razmerje po delovno-pravnih predpisih, zato opomin za plačilo plač in drugih denarnih prejemkov ni potreben. Roki za izpolnitev so urejeni oz. vnaprej določeni, kar velja tudi glede odpravnine za primer prenehanja delovnega razmerja iz nujnih operativnih razlogov, ki jo je delodajalec dolžan izplačati najpozneje do izteka odpovednega roka, to je do dneva prenehanja delovnega razmerja. Ob nesporni dejanski ugotovitvi, da je tožnici delovno razmerje prenehalo 30.11.1996 in da ji tožena stranka do vložitve tožbe 21.11.1997 pripadajoče denarne terjatve ni poravnala (ker je to storila šele 3.12.1997) je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku za plačilo zakonitih zamudnih obresti, obračunanih od plačanega zneska glavnice za čas od 1.12.1996 do 2.12.1997 v znesku 41.636,00 SIT utemeljeno ugodilo. Posledično je utemeljeno ugodilo nadaljnjemu zahtevku in od dosojenega zneska pravilno dosodilo še zamudne obresti od 3.12.1997 dalje do plačila. Ker višina zneska glavničnega dela dolga (157.764,90 SIT) iz naslova odpravnine pred prvostopenjskim sodiščem ni bila sporna in je ta znesek tožena stranka tožnici že poravnala, ni mogoče upoštevati sicer z ničemer dokazovanih pritožbenih navedb o previsokem znesku osnove, od katere so bile obračunane in dosojene zakonite zamudne obresti. Zaradi navedenega je bilo potrebno pritožbo kot neutemljeno zavrniti in potrditi stroškovno pravilno ter zakonito sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče je glede na izid pritožbenega postopka hkrati odločilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka, saj tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožničin odgovor pa tudi ni bistveno pripomogel k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia