Jedro

Sodišče se pri presoji ponovitvene nevarnosti brez, da bi samo opravilo presojo utemljenega suma, v utemeljitev utemeljenega suma ne bi smelo sklicevati na zadevo, v kateri postopek še ni pravnomočno uveden in s tem utemeljen sum formalno ni dognan.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obdolženemu T. F. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik, ki v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v smislu odprave pripora, podredno pa nadomestitev pripora s hišnim priporom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za podaljšanje pripora - da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, njegova ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Utemeljen sum, da je obdolženec izvršil očitana mu kazniva dejanja, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave ter iz vseh dokazov, na katerih slednji sloni in so bili pridobljeni tekom predkazenskega postopka ter tekom preiskave, saj so v preiskavi zaslišane priče izpovedale in potrdile, kar so povedale že v predkazenskem postopku. Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, so posamezni oškodovanci navedli vrsto in vrednost odtujenih predmetov, njihove prijave pa so tudi podprte s prepoznavami obdolženca kot storilca očitanih kaznivih dejanj s strani oškodovancev ali navzočih prič, hkrati pa je obdolženec, ki se sicer glede posameznih dejanj ni želel zagovarjati, izrazil obžalovanje za ta dejanja, povedal, da se posameznih dejanj sicer ne spominja, da pa glede na dokaze verjame, da jih je storil. 6. Zaključek sodišča prve stopnje o izkazanosti utemeljenega suma zagovornik izpodbija s skoraj dobesednim prepisom navedb iz pritožbe z dne 6.5.2021 (da M. Č. ni prepoznal obdolženca kot storilca kaznivega dejanja; da obdolžencu niso bili zaseženi odtujeni predmeti iz kaznivega dejanja pod I. točko sklepa o uvedbi preiskave; da ostali zbrani dokazi za to kaznivo dejanje ne zadoščajo za zaključek o utemeljenem sumu; da glede očitka pod II. točko sklepa o uvedbi preiskave ne zadoščajo samo izpovedbe oškodovancev o odtujenih predmetih, ker obdolženca pri izvršitvi nihče ni videl; da glede dejanja pod točko II/1 sodišče zmotno ugotavlja, da je priča Z. B. kot storilca prepoznala ravno obdolženca, saj je rekla, da se ji zdi, da bi lahko bil na fotografiji 8 obdolženec, ki ga je opisala kot moškega srednjih let; da pri opisu dejanja pod točko II/2 manjka predmet, s katerim naj bi obdolženec poškodoval narbe ključavnic; da pri očitku pod točko II/3 in 4 pri obdolžencu ni bil najden predmet, s katerim naj bi poškodoval ključavnice; da se pri dejanju pod točko III sodišče opira na zapisnik o zaslišanju oškodovanca P. P., ki med zaseženimi predmetni ni prepoznal klešč z modrim ročajem in natičnega ključa ter ključev različnih velikosti kot njegovo last ter da bi zapisnik o zaslišanju priče P. V., ki je posnel tudi sporno fotografijo, ki jo sodišče zaradi varstva osebnih podatkov ne bi smelo uporabiti, ne zadošča za obstoj utemeljenega suma), v zvezi s katerimi pa je pritožbeno sodišče že v sklepu z dne 12. 5. 2021 poudarilo, da gre zgolj za podajanje zagovornikove dokazne ocene tako posameznih dokazov kot tudi vseh dokazov kot celote, kar presega obseg presoje utemeljenega suma, saj je dokazna ocena prepuščena razpravnemu senatu po izvedbi glavne obravnave. Obstoj utemeljenega suma namreč sodišče presoja na podlagi razpoložljivih dokazov (njihovega števila in vsebine) in glede na vsebino izpovedb zaslišanih prič in ostale dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje nazorno povzelo v 4. do 27. odstavku 7. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, ne more biti nobenega dvoma v sprejemljivost zaključka o danosti tega temeljnega pogoja za pripor. Zagovornik tako prepričljivosti zaključka o obstoju utemeljenega suma s pritožbenimi navedbami ni uspel omajati.

7. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno ugotovilo, da so izkazane objektivne in subjektivne okoliščine, ki kažejo na realno in konkretno ponovitveno nevarnost. Kot objektivne okoliščine je izpostavilo težo kaznivih dejanj, ki se očitajo obdolžencu (za kaznivo dejanje po 1. in 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 je zagrožena kazen do 5 let zapora, za kaznivo dejanje po prvem in drugem odstavku 204. člena KZ-1 pa kazen do 1 leta zapora – in ne 3 let, kot je vnovič pomotoma navedlo sodišče prve stopnje), dejstvo, da se v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 obdolžencu očita 8 izvršitvenih dejanj in da naj bi vsa dejanja izvršil v relativno kratkem časovnem obdobju od 7. 3. 2021 do 2. 4. 2021 na podoben način tj. z vlamljanjem v kleti večstanovanjskih stavb. Zagovornik ponovno izpostavlja, da je pri večini izvršitvenih dejanj obdolženec pridobil zgolj manjšo premoženjsko korist in da je pri nekaterih dejanjih lastnikom nastala zgolj manjša premoženjska škoda v obliki pokvarjene ključavnice. V zvezi s takimi navedbami je pritožbeno sodišče že poudarilo, da okoliščina, da posamezni oškodovanci niso utrpeli večje premoženjske škode (v smislu absolutnih zneskov), ne pomeni, da objektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti niso izkazane. Kot je pritožbeno sodišče že poudarilo, je treba upoštevati obdolženčevo ravnanje kot celoto, ko njegovo ravnanje predstavlja ogrozitev premoženja večjega števila ljudi in s tem poseg v ustavno varovano pravico oškodovancev do zasebne lastnine.

8. Pravilno je tudi sklepanje sodišče prve stopnje, da si obdolženec z izvrševanjem premoženjskih kaznivih dejanj zagotavlja preživljanje. O tem je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo na podlagi ugotovitev, da je obdolženec brezposeln, da ne prejema denarne socialne pomoči, niti kakšnih drugih oblik dohodka za preživljanje in da je po lastnih izpovedbah odvisnik od prepovedanih drog. Res je o slednjem obdolženec izpovedal sam, vendar ni videti razloga, da teh navedb sodišče ne bi smelo upoštevati pri presoji ponovitvene nevarnosti, kot neobrazloženo navaja zagovornik v pritožbi. Povzeti razlogi, na katerih sloni zaključek o tem, da si obdolženec sredstva za preživljanje zagotavlja z izvrševanjem kaznivih dejanje in izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa kažejo tudi na neutemeljenost pritožbenih navedb, da je podana absolutno bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker nikjer v spisu ni izkazano, niti dokazano, da si obdolženec sredstva za preživljanje pridobiva tudi s kriminalno dejavnostjo. Nobenih pomislekov v pravilnost zaključkov o ponovitveni nevarnosti pa ne zbujajo niti pritožbene navedbe, da je obdolženec na prostosti iskal zaposlitev, a je ni uspel dobiti, in da bi si na prostosti sedaj lahko uredil denarno socialno pomoč, česar do sedaj ni mogel urediti, ker še ni preteklo 6 mesečno obdobje od prenehanja zaposlitve. Samo prejemanje denarne socialne pomoči namreč po mnenju pritožbenega sodišča ne bi bistveno vplivalo na presojo ponovitvene nevarnosti, ki temelji tudi na številnih drugih okoliščinah.

9. Ni namreč mogoče spregledati, da je obdolženec bil doslej že spoznan za krivega kaznivega dejanja (s sodbo Okrožnega sodišča v Celju IV K 40846/2019 mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno enotno kaznijo 6 mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let zaradi kaznivih dejanj goljufije po petem odstavku 211. člena KZ-1 in dveh kaznivih dejanj velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, ki jih je storil 15. 9. 2020 do 2. 2. 2021) in da zoper njega teče še en kazenski postopek (pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. IV K 42814/2019 zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 in po prvem odstavku 204. člena KZ-1, ki naj bi ju storil od 11. 3. 2019 do 10. 4. 2019, obtožnica je že pravnomočna), saj ta dejstva nedvomno podpirajo zaključek, da so izkazane tudi subjektivne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost. Ker pri presoji ponovitvene nevarnosti ni mogoče upoštevati zgolj višino oškodovanja posameznega oškodovanca, temveč pogostost in številčnost kršitev, so neutemeljene pritožbene navedbe, da tudi v omenjenih primerih ni šlo za hujša kazniva dejanja in da zato ni izkazana ponovitvena nevarnost. 10. Res je, kot utemeljeno izpostavlja zagovornik, da se sodišče pri presoji ponovitvene nevarnosti, ne da bi samo opravilo presojo utemeljenega suma, v utemeljitev utemeljenega suma, ne bi smelo sklicevati na zadevo, v kateri postopek še ni pravnomočno uveden in s tem utemeljen sum formalno ni dognan, a kot razume pritožbeno sodišče, to ni bil nosilni razlog za zaključek o ponovitveni nevarnosti, ko je sodišče prve stopnje v utemeljitev danosti te nevarnosti sklepalo glede na ostale objektivne okoliščine in obdolženčeve osebne lastnosti, zlasti nezaposlenost, dejstvo da je brez prihodkov in pa to, da obravnavana kriminalna dejavnost ni edina v obdolženčevem življenju, saj je že bil obsojen za premoženjske delikte in je zaradi njih še v enem kazenskem postopku.

11. Zagovornik tudi tokrat neutemeljeno vztraja pri nestrinjanju z zaključkom sodišča prve stopnje, da so obdolženčeve lastnosti izrazito negativne, saj je sodišče prve stopnje take zaključke utemeljilo s sklicevanjem na izkazano izrazito nespoštovanje pravnih norm in dejstvo, da niti doslej izrečene kazenske sankcije in sočasno vodenje kazenskega postopka obdolženca niso odvrnili od nadaljevanja z izvrševanjem kaznivih dejanj. Kot je pritožbeno sodišče že poudarilo v sklepu z dne 12. 5. 2021, izkazane okoliščine ob logični in življenjski razlagi nedvomno pritrjujejo zaključkom sodišča prve stopnje. Ob očitku, da naj bi obdolženec v predmetnem postopku očitana mu kazniva dejanja izvršil v času od 7. 3. 2021 do 2. 4. 2021, ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da gre med kaznivimi dejanji za večji časovni razmik. V kolikor pa zagovornik s tem meri na časovni razmik med dejanji, ki so se obravnavala ali se obravnavajo v drugih kazenskih postopkih, pa je potrebno poudariti, da naj bi se kljub vmesnim prekinitvam obdolženec vendarle vedno znova zatekal k izvrševanju kaznivih dejanj.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tudi, da je pripor zoper obdolženca nujen, neogibno potreben in tudi sorazmeren ukrep. Tak zaključek je utemeljilo s pojasnilom, da pripor predstavlja edino sredstvo, da se oškodovancem zagotovi varnost njihovega premoženja in je edini omejevalni ukrep, s katerim je mogoče z gotovostjo preprečiti njegovo ponovitveno nevarnost. Zagovornik zmotno meni, da gre pri tem zgolj za splošne navedbe sodišča o neogibni potrebnosti in da je izpodbijani sklep v tem delu neobrazložen in obremenjen s kršitvijo kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 317. člena ZKP. Te zaključke je namreč potrebno povezati z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zaključek o ponovitveni nevarnosti, iz katerih pa povsem jasno izhaja, da obdolženec z izvrševanjem kaznivih dejanj kljub drugačnim zatrjevanjem očitno ne namerava prenehati, saj glede na njegovo dosedanje ravnanje, ob dejstvu, da gre za povratnika, ni pričakovati, da bi spremenil način življenja in predvsem svoj odnos do premoženja oziroma lastnine drugih.

13. Prav tako pa so utemeljeni zaključki sodišča prve stopnje, da je pripor še vedno sorazmeren ukrep. Okoliščina, da je bila oškodovancem povzročena relativno majhna premoženjska škoda, ki jo izpostavlja zagovornik tudi v zvezi z vprašanjem sorazmernosti pripora, ne utemeljuje teze, da pripor ni sorazmeren ukrep glede na varovane dobrine in poseg v osebno svobodo obdolženca. Četudi posamezni oškodovanci niso utrpeli večje premoženjske škode, ni mogoče spregledati številčnosti izvršenih ravnanj in okoliščine, da naj bi bila dejanja storjena v relativno kratkem časovnem obdobju, med njimi pa tudi dejanje drzne tatvine, pri katerem je šlo za oškodovanje, ki za posameznika vendarle lahko pomeni tudi resen poseg v lastnino in s tem v ustavno zagotovljeno dobrino.

14. Glede na številčnost oškodovanih oseb, številčnost izvršitvenih ravnanj, kontinuiteto izvrševanja kaznivih dejanj oz. povratništvo, način izvrševanja, ko naj bi šlo tudi za drzno tatvino, pa tudi ni mogoče slediti zagovornikovim trditvam, da bi obdolženec zagotovo sodeloval pri izvrševanju hišnega pripora, ki bi se izvrševal na naslovu njegovega stalnega prebivališča in bi dosegel enak namen in učinek. Obdolženca od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj očitno ni odvrnila niti pretnja izreka zaporne kazni (iz pogojne obsodbe), niti dejstvo, da je zoper njega v teku nov kazenski postopek, zaradi česar ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bi obdolženec spoštoval hišni pripor. Zaključek sodišča prve stopnje, da zasledovanega cilja, tj. zagotovitve varnosti premoženja večjega števila potencialnih oškodovancev ni mogoče zagotoviti z drugimi, milejšimi ukrepi, je tako pravilen in mu pritožbeno sodišče pritrjuje.

15. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

16. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.