Jedro

Premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi 7.a člena ZNZGP je po določbi 8. točke 3. člena s tem izrecno izključeno iz denacionalizacije. V postopku denacionalizacije ni mogoče presojati zakonitosti pravnomočnega upravnega akta, s katerim je bilo podržavljenje izvršeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 484/2000-7 z dne 26.9.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 25.2.2000. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila njegovo pritožbo proti sklepu Upravne enote M.S. z dne 23.12.1999, s katero je navedeni upravni organ prve stopnje zavrgel tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo zemljišča, vpisanega v k.o. Š. stare zemljiške knjige, ki je bilo podržavljeno A. in H.S. (z odločbo okrajnega ljudskega odbora M.S. z dne 17.1.1953) na podlagi 3. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 35-269/48), to je 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48, v nadaljevanju ZNZGP). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikovo tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS), ker je ugotovilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Ker po 8. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92-odl. US, 31/93, 24/95-odl. US, 20/97-odl. US, 65/98-odl. US, 66/00 - v nadaljevanju ZDen) ni mogoče uveljavljati denacionalizacije premoženja, ki je bilo podržavljeno na podlagi 7.a člena ZNZGP, tudi po presoji sodišča ni podan pravni temelj za uveljavljanje pravic po ZDen. V zvezi s tožbenim ugovorom, da prejšnjim lastnicam ni bilo podržavljeno gospodarsko podjetje, temveč posamezne nepremičnine, sodišče navaja, da se v denacionalizacijskem postopku ne presoja zakonitosti akta o podržavljanju. Če tožnik meni, da je nacionalizacijska odločba nična, mora to uveljavljati v posebnem postopku.

Tožnik s pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 72. člena ZUS.

Bistvena kršitev določb postopka je v tem, da upravna organa in sodišče prve stopnje niso uporabili določb Zakona o splošnem upravnem postopku in niso ugotavljali, da je nacionalizacijska odločba nična. Ponovno zatrjuje, da je bilo premoženje nacionalizirano na podlagi napačnega zakona, saj nikoli ni bilo zasebno gospodarsko podjetje, kar lahko potrdijo tudi priče. Ker je bil uporabljen napačen zakon, je nacionalizacijska odločba nična. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ali spremeni tako, da so upravičenci upravičeni do denacionalizacije podržavljenih nepremičnin.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Določba 8. točke 3. člena Zden določa, da so upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po Zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48, v nadaljevanju ZNZGP), razen po 7.a členu tega zakona. Premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi 7. a člena ZNZGP je torej po navedeni določbi ZDen izrecno izključeno iz denacionalizacije. Določba 7.a člena ZNZGP je bila uveljavljena s 3. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 35/48) in je bila podlaga za nacionalizacijo vseh nepremičnin, ki so bile last tujih državljanov, tujih ustanov ali tujih zasebnih ali javnopravnih oseb.

V obravnavanem primeru je bilo predmetno premoženje nacionalizirano A. in H.S. na podlagi 3. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 35/48), to je 7.a člena ZNZGP, ki ga ZDen v 8. točki 3. člena izrecno izključuje iz pravne podlage za denacionalizacijo.

Osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na tak način, ZDen ne šteje za upravičence za denacionalizacijo. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru po ZDen ni pogojev za uvedbo postopka denacionalizacije. Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati pritožbene navedbe, ki po svoji vsebini izpodbijajo odločbo o nacionalizaciji. Kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje, v postopku denacionalizacije ni mogoče presojati zakonitosti pravnomočnega upravnega akta, s katerim je bilo podržavljenje izvršeno. Zato pritožbeni ugovor, da ničnost nacionalizacijske odločbe v tem postopku ni bila ugotavljana, kar naj bi bila bistvena kršitev določb postopka, ni utemeljen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.