Jedro

Ustavno sodišče RS je vastvo pred nedopustnimi posegi v pravico do spoštovanja doma, do katerih bi lahko prišlo v gradbenih inšpekcijskih zadevah, v obdobju do odprave ugotavljene protiustavnosti člena 152. in 156. a ZGO-1, umestilo v fazo izvršitve inšpekcijske odločbe oziroma je kot sredstvo zaščite določilo odlog izvršbe, ki se lahko ponovi tudi večkrat zapored.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ (gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota B.) je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora takoj ustaviti gradnjo lesenega bivalnega objekta, velikosti 18,00 x 8,00 m na zemljišču s parc. št. 952/6 k.o. ... (1. točka izreka). Tožnik kot inšpekcijski zavezanec mora do dne 31. 10. 2016 odstraniti zgrajen objekt ter vzpostaviti objekt v prejšnje stanje na svoje stroške (2. točka izreka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki bo opravljena po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka). Za ta del objekta je prvostopenjski organ v 4. točki izreka odločbe izrekel prepoved po 158. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Odločil je tudi, da stroškov postopka ni bilo (5. točka izreka) in pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je gradbeni inšpektor na podlagi ogleda z dne 15. 3. 2016, zaslišanja dne 6. 4. 2016 in izmer na kraju samem dne 13. 4. 2018 ugotovil, da je tožnik kot inšpekcijski zavezanec pričel gradnjo lesenega bivalnega objekta 18,00 x 8,00 m na zemljišču s parc. št. 952/6 k.o.... brez predhodnega pridobljenega gradbenega dovoljenja, ki bi ga glede na določbe 3. člena točke 1 ZGO-1, moral imeti. Tožniku je bil izrečen inšpekcijski ukrep po 152. členu ZGO-1. 3. Drugostopenjski organ je v pritožbenem postopku spremenil izpodbijano odločbo v 4. točki izreka v delu, ki se nanaša na prepoved iz 158. člena ZGO-1, v ostalem pa je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Drugostopenjski organ je z vpogledom v zemljiško knjigo ugotovil, da inšpekcijski zavezanec ni lastnik zemljišča s parc. št. 952/6 k.o...., na katerem stoji sporni objekt. Prepovedi iz 158. člena ZGO-1 pa se lahko nanašajo samo na tista dejanja, ki predstavljajo izvrševanje pravic in obveznosti inšpekcijskega zavezanca. V konkretnem primeru je prvostopenjski organ pod drugo in četrto alinejo 4. točke izreka izpodbijane odločbe izrekel prepovedi, ki lastnika predmetnega zemljišča Gostinsko podjetje A. omejujejo v izvrševanju njegovih pravic. Glede na pritožbo tožnika je drugostopenjski organ ugotovil, da želi tožnik predmetni objekt legalizirati, kar pa ni relevantno v smislu, da bi bila vprašljiva zakonitost izpodbijanega upravnega akta. V postopku inšpekcijskega ukrepa je pomembna zgolj ugotovitev ali ima investitor za gradnjo oziroma poseg v prostor ustrezno upravno odločbo ali ne.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je leta 1980 vikend hišo le obnovil, za kar si je pridobil sklep takratne Skupščine občine B., v letu 1994 pa je objektu postavil še kopalnico. Na parc. št. 952/6 stoji le del objekta, navedena parcela pa je v lasti Gostinskega podjetja A., ki pa ne obstaja več in se tudi ne ve, kdo je sedanji lastnik parcele. Zaradi navedenega tudi ni mogel urediti dokumentov za legalizacijo objekta. Nadalje tožnik trdi, da je del objekta zgrajen tudi na parceli, katere lastnik je tožnik, št. 251. Tožnik je tudi večkrat dal prošnjo na Upravno enoto C., za gradbeno dokumentacijo, vendar brez uspeha. Dejanski lastnik zemljišča parc. št. 952/6 k.o. ... ni znan, oziroma je znan njen zemljiško knjižni lastnik Gostinsko podjetje A., ki pa od leta 1954 ne obstaja več, njegov pravni naslednik, ki naj bi bil lastnik omenjene zemljiške parcele, pa do sedaj še ni znan. Posledično ima tožnik še dodatne pravne in procesne težave pri legalizaciji spornega objekta, čeprav si za njegovo legalizacijo že nekaj let prizadeva.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, sodišču pa je poslala celoten upravni spis, ki se nanaša na obravnavano zadevo.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je sporna odločitev o izreku ukrepa gradbenega inšpektorja. Organ je svojo odločitev sprejel na podlagi 152. člena ZGO-1, po katerem pristojni gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter, da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi v prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. V skladu z določilom 12.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela za katera je predpisano gradbeno dovoljenje izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Iz navedenega izhaja, da je podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje le ugotovitev, da se gradnja oziroma dela za katera je predpisano gradbeno dovoljenje izvajajo oziroma so izvedena brez njega.

8. Tožnik ne nasprotuje ugotovitvi inšpekcijskega organa, da je brez gradbenega dovoljenja zgradil objekt, za gradnjo katerega je treba pridobiti tako dovoljenje.

9. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik gradnjo lesene stanovanjske hiše velikost 5,00 m x 4,00 m pričel leta 1977, za katero je bil voden inšpekcijski postopek takratnega urbanističnega inšpektorja (zapisnik inšpekcijskega postopka z dne 16. 12. 1980). Tožnik je navedel, da je pred 13 leti zgradil leseni prizidek tako, da je skupna površina današnjega objekta cca. 160 m2. Za gradnjo osnovnega dela in pozneje zgrajenih prizidkov ni pridobil gradbenega dovoljenja, ker ni mogel ugotoviti lastnika zemljišča, na katerem stoji objekt. Je pa del objekta na zemljišču, ki je v njegovi lasti, za kar je predložil dokazilo o lastništvu (navedeno izhaja iz zapisnika gradbenega inšpektorja z dne 6. 4. 2016). Za dovoljenje postavitve stanovanjske hiše tožnik ni zaprosil, pač pa si je v letu 1980 priskrbel odločbo Skupščine občine B. na gradbenem oddelku, s katero mu je bilo to navedeno zemljišče odobreno kot stavbno zemljišče. Od tega zemljišča tudi mesečno plačuje nadomestilo, kot zazidalno stavbišče oziroma zemljišče (zapisnik z dne 16. 12. 1980).

10. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-64/14-20 z dne 12. 10. 2017 odločilo, da sta člena 152 in 156.a ZGO-1 v neskladju z Ustavo RS ter naložilo Državnemu zboru, da mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu RS. Poleg tega pa je določilo tudi način izvršitve navedene odločbe, in sicer prav zato, da do odprave ugotovljene protiustavnosti ne bi prišlo do nadaljnjih nedopustnih posegov v pravico do spoštovanja doma. Določilo je, da imajo do odprave ugotovljene protiustavnosti posamezniki zoper dokončen sklep o zavrnitvi odloga izvršbe iz 156.a člena ZGO-1 zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu, da vložitev predloga za odlog izvršbe iz 156.a člena ZGO-1, vložitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe iz 156.a člena ZGO-1 in vložitev tožbe na Upravno sodišče RS zadržijo izvršitev inšpekcijskega ukrepa odstranitve gradnje, in da se sme izvršba odložiti večkrat. To pomeni, da je Ustavno sodišče RS varstvo pred nedopustnimi posegi v pravico do spoštovanja doma, do katerih bi lahko prišlo v gradbenih inšpekcijskih zadevah, v obdobju do odprave ugotovljene protiustavnosti umestilo v fazo izvršitve inšpekcijske odločbe, oziroma da je kot sredstvo te zaščite določilo odlog izvršbe. Kljub ugotovljeni protiustavnosti 152. člena ZGO-1 torej v tem prehodnem obdobju ni ovire za izdajo inšpekcijskih odločb na podlagi navedene zakonske določbe, inšpekcijski zavezanec pa lahko zaščito pred nedopustnimi posegi v svojo pravico do spoštovanja doma doseže z zahtevo za odlog izvršbe po 156.a členu ZGO-1, po potrebi tudi večkrat zapored. V zvezi s to zahtevo mu je na voljo tudi sodno varstvo, v okviru katerega bo sodišče lahko presojalo sorazmernost posega. 152. člen ZGO-1 v vmesnem obdobju, do odprave ugotovljene protiustavnosti, ostaja zakonska podlaga za izdajo inšpekcijskih odločb v primerih nelegalnih gradenj (tako Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. I U 1790/2015).

11. Za izdajo inšpekcijske odločbe po 152. členu ZGO-1 je torej pravno pomembno izključno to, ali gre za objekt, za katerega je po zakonu treba pridobiti gradbeno dovoljenje, in če je bilo to dovoljenje pridobljeno. Ta okoliščina med strankami v obravnavani zadevi ni sporna.

12. Vse navedeno pomeni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Ker dejansko stanje pomembno za odločitev, med strankama ni bilo sporno, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.