Jedro

Pokojni mož tožnice ni mogel uveljaviti pravice do akontacije v Sloveniji, ker je pravico do akontacije in pravico do pokojnine pridobil v Republiki Hrvaški.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke, št. 9874885 z dne 20. 10. 2003, v zvezi s prvo odločbo z dne 18. 8. 2003 in da se tožnici prizna pravica do vdovske pokojnine po pokojnem možu M. I.. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in z razlogi odločitve.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V obširni reviziji navaja, da je njen zahtevek upravičen in utemeljen. V reviziji opisuje dejansko stanje, ki je po letu 1991 po mnenju tožnice pripeljalo do nezakonito odtegnjene pokojnine. Tožena stranka utemeljuje odvzem pokojnine pokojnemu možu tožnice na podlagi tajnega in nezakonitega izbrisa leta 1992. Tožena stranka je ravnala nezakonito, saj je pokojnemu možu tožnice zaplenila pokojnino brez vsakršne odločbe, na samovoljnih odločitvah, ker naj bi bila tožnica in njen mož hrvaška državljana. Sklicevanje na določila meddržavnega sporazuma po stališču tožnice ni primerno, ker ne upošteva vseh okoliščin glede odmere ter izplačila pokojnine po pokojnem možu, ki je bil vojaška oseba. Tožnica od Republike Hrvaške prejema le rento in kot je sama prepričana pokojnine od hrvaških oblasti ne prejema. Revizija tako predlaga, da se napadeni sodbi razveljavita in se tožbi tožnice v celoti ugodi.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ga je upoštevalo sodišče druge stopnje. Revizijskih navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje, zato ni mogoče upoštevati.

7. Sodba sodišča druge stopnje ni bila izpodbijana zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato je revizijsko sodišče v tej smeri ni preizkušalo.

8. Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

9. Ugotovljeno dejansko stanje, na katero je revizijsko sodišče vezano, je sledeče: pokojnemu možu tožnice, ki je bil vojaški zavarovanec, je bila na podlagi njegove zahteve kot hrvaškemu državljanu s stalnim prebivališčem v Republiki Hrvaški, od 1. 1. 1992 dalje priznana pravica do akontacije vojaške pokojnine pri hrvaškem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Od 1. 10. 1992 je bila pokojnemu s strani istega nosilca priznana pravica do starostne pokojnine. Pokojni je bil hrvaški državljan, dne 30. 11. 1992 pa je postal državljan Republike Slovenije na podlagi odločbe Ministrstva za notranje zadeve. Tožnici je bila s strani hrvaškega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja po pokojnem možu, ki je umrl 1. 2. 1996, z odločbo z dne 21. 1. 1998 priznana pravica do družinske pokojnine od 1. 2. 1996 dalje.

10. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je potrebno upoštevati Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o vojaških pokojninah (Ur. l. RS, št. 48/92 - Mednarodne pogodbe), ki je pričel veljati 4. 10. 1992 in Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Ur. l. RS, št. 4/92, v nadaljevanju Odlok). Odlok v prvem členu določa, da Republika Slovenija od 1. 11. 1991 prevzame izplačevanje pokojnin in drugih dajatev, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pridobili upravičenci - državljani Republike Slovenije, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, in drugi upravičenci, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji najpozneje od 26. 6. 1991 dalje. Pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da pokojni mož tožnice ni mogel pridobiti pravice do akontacije vojaške pokojnine po navedenem Odloku, ker glede na ugotovljeno dejansko stanje ni izpolnjeval pogojev za pridobitev pravice po 1. členu Odloka.

11. Po Sporazumu o vojaških pokojninah vsaka od obeh držav pri priznavanju in izplačevanju akontacij pokojnin oziroma pokojnin, ki so jih nekdanje vojaške osebe pridobile po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, obravnava državljane druge države-pogodbenice kot svoje. Pred uveljavitvijo Sporazuma o vojaških pokojninah je pokojni mož tožnice pridobil pravico do akontacije, kasneje pa pravico do starostne pokojnine v Republiki Hrvaški, to je od hrvaškega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ob upoštevanju prvega odstavka 5. člena Sporazuma, da vojaške pokojnine ne smejo biti zmanjšane, spremenjene, zamrznjene, odvzete ali zavržene zato, ker je uživalec kasneje pridobil stalno prebivališče na območju druge države podpisnice (kot je to v primeru pokojnega moža tožnice), je pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da pokojnik tožnice ni mogel uveljaviti pravico do akontacije v Sloveniji, ker je pravico do akontacije in pravico do pokojnine pridobil v Republiki Hrvaški.

12. Tožena stranka je z dokončno odločbo z dne 20. 10. 2003 zavrnila zahtevo tožnice za priznanje pravice do vdovske pokojnine po pokojnem možu M. I.. Ob upoštevanju, da morajo za pridobitev pravice do vdovske pokojnine biti izpolnjeni splošni pogoji na strani umrlega, ki pa v obravnavni zadevi niso bili izpolnjeni, je odločitev v izpodbijani sodbi pravilna.

13. Ker ni očitanega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).