Jedro

Obsojenčeva dolžnost povrniti stroške kazenskega postopka je posledica s pravnomočno sodbo ugotovljenih kaznivih dejanj, ki jih je storil obsojenec in je zanje bil spoznan za krivega.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.S. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 400 EUR.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 11.7.2007 ni ugodilo prošnji obsojenega M.S. za oprostitev povrnitve stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 4.10.2007 zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Zahteva ne vsebuje končnega predloga.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) predlaga Vrhovnemu sodišču, da zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Po njegovem stališču ne gre za zatrjevano kršitev določb 53. in 54. člena Ustave Republike Slovenije, če je sodišče zavrnilo prošnjo obsojenca za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka. Sodišči sta pravilno ugotovili, da jih je povzročil sam, ker so nastali zaradi njegovega nezakonitega ravnanja. Sodišče je ob izreku sodbe ugotovilo vse okoliščine, potrebne za odločitev o odmeri stroškov postopka. Obsojenec je delovno in pridobitno sposoben, vozil je vozilo boljše znamke, sodišče pa mu je vrnilo del zaseženega denarja. Obsojenec je bil že odpuščen s prestajanja kazni, zato so se ob pridobitni sposobnosti stekli pogoji za pridobivanje dohodka, s katerim bo poleg skrbi za družino plačal tudi odmerjene stroške kazenskega postopka.

Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve navaja, da zaključki sodišča v zvezi z obsojenčevo zmožnostjo povrnitve stroškov kazenskega postopka temeljijo na "neutemeljenih dejstvih" in da v tem smislu niso preučeni dokazni predlogi. Meni, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker gre za nasprotje med dejstvi in zaključki izpodbijanega sklepa. Obsojenec tudi ni kriv, da so stroški visoki in da je bil postopek obsežen. Po stališču zahteve so z izpodbijanim sklepom kršene določbe tretjega odstavka 53. člena, 54. člena in 56. člena Ustave Republike Slovenije.

Po prvem odstavku 95. člena ZKP izreče sodišče v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. Gre za temeljno pravilo, od katerega sme sodišče odstopiti le, če ugotovi obstoj okoliščin iz četrtega odstavka 95. člena ZKP. Ob izpolnitvi predpisanih pogojev lahko obdolženca, ki je bil spoznan za krivega, oprosti povrnitve vseh stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom sodišče ni ugodilo obsojenčevi prošnji za oprostitev povrnitve stroškov kazenskega postopka. Ugotovilo je, da obsojenec ni navedel novih okoliščin, ki bi v smislu četrtega odstavka 95. člena ZKP narekovale oprostitev povrnitve stroškov kazenskega postopka. Presodilo je okoliščine, da je obsojenec mlad in sposoben za delo, da je pred uvedbo kazenskega postopka vozil avtomobil boljše znamke in pridobival dohodek, da mu je s pravnomočno sodbo bila naložena v plačilo le polovica nagrade in stroškov po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika, pri čemer je bila upoštevana okoliščina, da je bil dalj časa v priporu in da je bil dne 2.7.2007 predčasno odpuščen s prestajanja zaporne kazni ter da za to ni več ovir za ponovno pridobivanje dohodka. V takem položaju gre za oceno okoliščin, ki jih je ugotovilo sodišče in ki po njegovi presoji ne dajejo podlage za popolno oprostitev povrnitve stroškov kazenskega postopka po četrtem odstavku 95. člena ZKP. Zato tudi ni podlage za sklepanje, da je sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Z navedbami, da obsojenec nima možnosti za pridobivanje dohodkov, da bi lahko ob preživljanju družine povrnil tolikšne stroške, ker ni možnosti na trgu dela za zaposlitev z večjim prihodkom, da ni kriv za nastanek tako visokih stroškov kazenskega postopka in da ni mogoče realno pričakovati, da bo ustvaril tak dohodek, s katerim bo lahko izpolnil naloženo obveznost ter da je še vedno brez zaposlitve, vložnik zahteve izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Tega pa glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more storiti.

Obsojenčeva dolžnost povrniti stroške kazenskega postopka je posledica s pravnomočno sodbo ugotovljenih kaznivih dejanj, ki jih je storil obsojenec in je zanje bil spoznan za krivega. Določba četrtega odstavka 95. člena ZKP sicer omogoča sodišču, da odloči o oprostitvi povrnitve vseh ali dela stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, če ugotovi, da bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati. Sodišče je v tem primeru presodilo, da je obsojenec glede na ugotovljene okoliščine sposoben povrniti naložene mu stroške kazenskega postopka. Ni pa sprejemljivo stališče, da je s takšno odločitvijo sodišče poseglo v obsojenčevo ustavno pravico in dolžnost vzdrževanja otrok ter da je na tak način kršilo tudi dolžnost varovanja družine in pravico do posebnega varstva otrok. Posebno varstvo države je zagotovljeno otrokom in mladoletnikom, za katere ne skrbijo starši, njihov položaj pa ureja zakon (tretji odstavek 56. člena Ustave). Pri tem gre za varstvo, ki obsega skrb za celokupen otrokov razvoj in ne le za zagotavljanje sredstev za preživljanje. Zato vprašanja, ali je obsojenec sposoben povrniti stroške kazenskega postopka, ni mogoče presojati z vidika ustavnih določb, na katere se sklicuje vložnik zahteve.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega M.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, je po 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP obsojencu naložilo plačilo povprečnine. Pri tem je upoštevalo že ugotovljene okoliščine, povezane z obsojenčevimi premoženjskimi razmerami in pridobitnimi sposobnostmi ter trajanje in zamotanost postopka (tretji odstavek 92. člena ZKP).