Jedro

Ob ustrezni (logični) interpretaciji določbe 11. točke 3. člena CZ, veljavnega v času upravnega odločanja, bi po presoji sodišča tožnik v zadevi ne bi bil pasivno legitimiran le, če bi v carinskem postopku nastopal kot direktni zastopnik prejemnika blaga, kot to neizkazano in v nasprotju s podatki upravnih spisov zatrjuje v tožbi.

V izreku prvostopne odločbe je carinska obveznost obema strankama naložena v solidarno plačilo. Kakšna so notranja razmerja med strankama, iz katerih izhajajo morebitne notranje regresne pravice, ni stvar carinskega postopka, v katerem se odloča le o razmerjih med carinskimi dolžniki in carinskimi organi, nikakor pa ne o pravicah in obveznostih carinskih dolžnikov, ki izhajajo iz njihovih medsebojnih obligacijsko pravnih razmerij. Carinski organ bi s poseganjem v ta razmerja prekoračil zakonska pooblastila in odločal o stvari, ki ne sodijo v upravno pristojnost. Na vprašanje je torej tožena stranka utemeljeno odgovorila s sklicevanjem na določbo 150. člena CZ kot podlago za določitev solidarne odgovornosti za plačilo carinskega dolga.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke in pritožbo družbe AAA d.o.o. A zoper odločbo Carinarnice B z dne 25.11.1998, s katero je prvostopni organ za blago (durum buza) iz tarifne oznake 1001 90 990 Kombinirane nomenklature carinske tarife s carinsko stopnjo 5,3 % in 17,20 SIT/kg posebne uvozne dajatve, ki je bilo z enotno carinsko listino Carinske izpostave B Javna skladišča z dne 22.9.1998 (dalje ECL) sproščeno v prost promet, naknadno obračunal in pritožnikoma naložil v solidarno plačilo posebno uvozno dajatev v znesku 415.380,00 SIT. Po podatkih upravnih spisov tožena stranka ugotavlja, da je obveznost naložena na podlagi prvega odstavka 154. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95 - v nadaljevanju CZ), saj carinarnica pri izdaji odločbe z dne 15.10.1998, izdane na podlagi 52. člena CZ, obveznosti pod točko 2 izreka ni obračunala skladno z Uredbo o spremembi uredbe o začasni uporabi Dodatnega protokola št. 6 k Srednjeevropskemu sporazumu o prosti trgovini (Uradni list RS, št. 46/98), s katero je bila tarifna oznaka 1001 90 990 iz Priloge 13 črtana, kar pomeni, da bi morale biti uvozne dajatve obračunane tako, kot je navedeno v 1. točki njenega izreka. Iz obravnavane ECL je razvidno, da je blago deklariral tožnik, ki je kot deklarant (vpisan v polje 14 ECL) tudi carinski dolžnik v skladu z določbo 3. odstavka 143. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95 - dalje CZ). V tem odstavku je določeno tudi, da je v primeru indirektnega zastopanja carinski dolžnik tudi oseba, v imenu katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo, to je družba AAA d.o.o., ki je v deklaraciji navedena kot prejemnik blaga (vpisana v polje 8 ECL). V 4. odstavku tega člena je določeno tudi, da v primeru, če je bila carinska deklaracija za sprostitev v prost promet vložena na podlagi informacije, zaradi katere zakonsko določene uvozne dajatve niso bile obračunane in plačane, se oseba, ki je preskrbela to informacijo oziroma oseba, ki je vedela oziroma bi morala vedeti, da je ta informacija lažna, prav tako šteje za carinskega dolžnika. Torej CZ določa, da sta tako deklarant kot prejemnik blaga carinska dolžnika in s tem stranki v postopku. 150. člen CZ določa, da so v primeru, če je več oseb odgovornih za plačilo carinskega dolga, te osebe odgovorne solidarno. Na tej podlagi tožena stranka kot neutemeljene zavrača tožnikove pritožbene ugovore glede njegove pasivne legitimacije. Tudi navedbe, s katerimi (pri)tožnik ugovarja pravilnosti uvrščanja blaga ter postopka jemanja vzorcev, zavrača kot neutemeljene, saj ugotavlja, da so ugovori pavšalni, sicer pa je o uvrščanju blaga v carinsko tarifo bilo odločeno z odločbo carinarnice z dne 15.10.1998, zoper katero se (pri)tožnik ni pritožil. Stališče, da je s pretekom desetdnevnega roka za izdajo odločbe po točki c. 1. odstavka 154. člena CZ carinarnica izgubila pravico do izdaje odločbe, je po presoji tožene stranke neutemeljeno, saj gre za inštrukcijski rok, odločbo pa je izdala znotraj enoletnega roka iz četrtega odstavka 154. člena CZ.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu iz razloga napačne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve predpisov, zaradi katerih je upravni akt ničen po 1. odstavku 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97,70/00 - dalje ZUS). Tožeča stranka je res vpisana v rubriko 14 ECL, vendar vpis podatka v ECL nima konstitutivnega učinka, kot je to predpisano pri vrednostnih papirjih. Po 147. členu Ustave RS država predpisuje davke, carine in druge dajatve z zakonom. Carinska deklaracija je odločba v skrajšanem postopku, katere oblika je prilagojena elektronski obdelavi podatkov. Kot vsaka odločba, ima tudi carinska deklaracija titularja - nosilca pravic in obveznosti, ki je v predmetni zadevi AAA d.o.o, saj je le-ta lastnik blaga po predloženih računih. Tožeči stranki bi torej državni organ moral dokazati lastnost carinskega zavezanca že na podlagi CZ, brez pomoči derivativnih pravnih norm, ki jih vsebuje Pravilnik o enotni carinski listini, ki določa rubrike carinske deklaracije. Vpis v rubriko 14 nima konstitutivnega pomena za nastanek pravic in obveznosti temveč le deklarativnega. V izpodbijani odločbi tožena stranka ravno na podlagi rubrike 14 gradi celotno konstrukcijo carinskega zavezanca, pri tem pa ne upošteva, da je med tožečo stranko in AAA d.o.o. razmerje direktnega zastopanja. Zakonodajalec, glede na besedilo zakona, gotovo ni hotel, da bi direktni zastopniki postali carinski zavezanci. To pomeni, da tožeča stranka ni deklarant, temveč je to družba AAA d.o.o., zastopana po tožeči stranki. Opozoriti je še, da se po 2. odstavku 60. člena ZUP pooblastilo preizkusi po uradni dolžnosti. Pomanjkljivosti pismenega pooblastila pa se odpravijo po 68. členu CZ. Vsaka vloga, ki jo vloži druga oseba brez priloženega pooblastila, je pomanjkljiva. Upravni organ ni ugotavljal ali je tožeča stranka imela pooblastilo ali ne, temveč je popolnoma neutemeljeno direktnega zastopnika štel za deklaranta. Tudi določba 4. odstavka 143. člena CZ, na katerega se tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi sklicuje ne more biti temelj izpodbijani odločbi, saj je iz konkretnega upravnega spisa razvidno, da je tožeča stranka izpolnila ECL na podlagi računa za trdo in ne navadno pšenico in ni ter ni mogla vedeti, da naj bi šlo za navadno pšenico. Opozarja na razliko med solidarnimi carinskimi dolžniki in osebami, ki jamčijo za carinskega dolžnika (garanti). Slednji niso carinski dolžniki. Opozarja na določbe ZOR o garanciji in poroštvu s katerimi utemeljuje svoje stališče, da mora biti vrsta solidarne odgovornosti v odločbi navedena in obenem z njo tudi zaščitene regresne pravice morebitnega plačnika. Tožena stranka se ni izrekla, kaj pomeni solidarna odgovornost po 150. členu CZ, kar bi bila glede na določbo 22. člena Ustave RS dolžna storiti. Vztraja pri ugovoru nepravilnega jemanja vzorcev. Čeprav je bila ob dejanju navzoča, to ne more sanirati dejstva, da ustna obravnava ni bila opravljena, da ni bil izveden poseben ugotovitveni postopek, kar predstavlja bistveno kršitev procesnega zakona. Ker je bila v zadevi izdana odločba na podlagi 52. člena CZ, carinski organ ni imel podlage za izdajo odločbe po določbi 154. člena CZ, pred izdajo katere zapisnik o naknadni kontroli ni bil sestavljen. Desetdnevni rok, ki ga predpisuje 154. člen CZ je prekluzivni rok. Razlika med desetdnevnim in enoletnim rokom iz tega člena CZ je le v tem, da je prvi subjektivni, drugi pa objektivni. Ker je carinski organ že ob prijavi blaga za sprostitev v prost promet vedel kakšne obveznosti je potrebno obračunati po tedaj veljavnih predpisih, je bil s potekom desetdnevnega roka za izdajo odločbe prekludiran.

Glede na navedeno predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o stvari tako, da prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo je kot zastopnik javnega interesa udeležbo v tem postopku priglasilo z vlogo z dne 9.1.2001. Tožba ni utemeljena.

Odločitev tožene stranke je pravilna in zakonita, sodišče pa soglaša tudi z razlogi, s katerimi je tožena stranka utemeljila svojo odločitev in se nanje v izogib ponavljanju izrecno sklicuje. Pasivno legitimacijo pritožnika ter njegov položaj carinskega dolžnika je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno utemeljila že tožena stranka s sklicevanjem na določbe 143. člena CZ.

Ob ustrezni (logični) interpretaciji določbe 11. točke 3. člena CZ, veljavnega v času upravnega odločanja, bi po presoji sodišča tožnik v zadevi ne bi bil pasivno legitimiran le, če bi v carinskem postopku nastopal kot direktni zastopnik prejemnika blaga, kot to neizkazano in v nasprotju s podatki upravnih spisov zatrjuje v tožbi. Kot navaja že tožena stranka, je iz obravnavane ECL razvidno nesporno dejstvo, da je ECL vložil tožnik. Iz ECL je razvidno tudi, da se je v ECL sam z vpisom v polje 14 deklariral kot carinski deklarant. Indirektno zastopanje je zastopanje, ki navzven ni razvidno in velja le v razmerju med zastopnikom in zastopancem, ne pa tudi v razmerju do tretjih oseb, v obravnavanem primeru do carinskih organov. Če torej zastopnik navzven ne izkaže (v ECL ne navede), da nastopa v imenu druge osebe, torej v vlogi direktnega zastopnika, lahko nastopa le v vlogi indirektnega zastopnika. Zato po presoji sodišča ni bilo potrebe tožnika pozivati k predložitvi ustreznega pooblastila, saj je po določbi 47.člena CZ carinski deklarant lahko katerakoli oseba s sedežem v Sloveniji, ki predloži ali lahko predloži blago carinskim organom skupaj z vsemi drugimi dokumenti, ki so potrebni za izvedbo določenega carinskega postopka. Vpis podatkov v ustrezno polje ECL in njena vložitev je bistvenega pomena za določitev strank in carinskega dolžnika v carinskem postopku. Carinska deklaracija je zahtevek stranke - carinskega deklaranta za začetek carinskega postopka, na zahtevek stranke pa je carinski organ pri svojem odločanju v celoti vezan.

Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe v celoti odgovorila na vse pritožbene ugovore. Stališče tožeče stranke, da odgovora na vprašanje o vrsti sosporništva v izpodbijani odločbi ni dobila, je napačno. V izreku prvostopne odločbe je carinska obveznost obema strankama naložena v solidarno plačilo. Kakšna so notranja razmerja med strankama, iz katerih izhajajo morebitne notranje regresne pravice, ni stvar carinskega postopka, v katerem se odloča le o razmerjih med carinskimi dolžniki in carinskimi organi, nikakor pa ne o pravicah in obveznostih carinskih dolžnikov, ki izhajajo iz njihovih medsebojnih obligacijskopravnih razmerij. Carinski organ bi s poseganjem v ta razmerja prekoračil zakonska pooblastila in odločal o stvari, ki ne sodijo v upravno pristojnost. Na vprašanje je torej tožena stranka utemeljeno odgovorila s sklicevanjem na določbo 150. člena CZ kot podlago za določitev solidarne odgovornosti za plačilo carinskega dolga. Ker je po presoji sodišča tožniku z izpodbijano odločbo utemeljeno naloženo plačilo carinskega dolga kot carinskemu dolžniku, so po presoji sodišča njegove tožbene navedbe v zvezi z garanti in poroki v zadevi pravno nerelevantne.

Tožeča stranka v tem upravnem sporu tudi ne more uspešno uveljavljati ugovorov kršitve procesnega zakona v carinsko upravnem postopku, v katerem je bilo na podlagi 52. člena CZ dokončno odločeno o uvrščanju blaga v tarifno oznako Kombinirane nomenklature carinske tarife (1. točka izreka odločbe z dne 15.10.1998).

Po prvem odstavku 62. člena CZ lahko carinski organi po lastni iniciativi ali na zahtevo deklaranta preverijo deklaracijo tudi po prepustitvi blaga, do poteka rokov iz 9. člena CZ, ne glede to da je bila carinska deklaracija v carinskem postopku sprejeta in s tem formalno preverjena skladno z 49. členom CZ. Tudi vsebinska preveritev carinske deklaracije po določbi 52. člena CZ ne predstavlja ovire za naknaden obračun carinskega dolga po določbi 154. člena CZ.

Sodišče kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni ugovor izdaje odločbe po preteku prekluzivnega roka za izdajo odločbe. Desetdnevni rok (po noveli CZ iz leta 1999: "takoj, ko pridobi podatke.") za izdajo odločbe je namreč tudi po mnenju sodišča glede na določbe ZUP specialen inštrukcijski rok, katerega prekoračitev ne vpliva na pravico organa, odločbo izdati kasneje, vse do poteka enoletnega roka, predpisanega v 4. odstavku 154. člena CZ.

Ker je po povedanem odločitev tožene stranke pravilna, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS zavrnilo. Neobrazloženemu predlogu za razpis glavne obravnave sodišče ni sledilo, ker je bila v postopku sporna le pravna presoja sicer nesporno ugotovljenih dejstev.