Jedro

Do nastanka škode je prišlo zaradi toženkinih opustitev, tedaj zaradi njenega krivdnega ravnanja. Te ugotovitve sodišč druge in prve stopnje so naslednje: - do tožničinega padca je prišlo na poledenelem delu pločnika, ki bi ga morala čistiti toženka; - tožnica, ki je zaposlena v lokalu toženke, je pred škodnim dogodkom delovodjo prosila, naj ji prinese sol za posipanje, česar pa delovodja ni storil; - v času škodnega dogodka senzorska luč, ki bi morala osvetljevati del pločnika, na katerem je tožnica padla, ni delovala, za njeno delovanje pa bi morala skrbeti toženka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženka plačati tožnici odškodnino v znesku 2.996.797,00 SIT z zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, ki so navedeni v prvi točki izreka sodbe. Toženki je še naložilo, da mora tožnici povrniti stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila toženka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Poledenel pločnik ne predstavlja nevarne stvari. Drugačna presoja pritožbenega sodišča je pravno zmotna. Sicer pa bi morala tožnica poskrbeti, da pločnik ne bi bil poledenel. To je bila njena delovna dolžnost. V zimskem času je poledica normalen pojav. Zato bi jo tožnica lahko pričakovala. Toženka bi morala res poskrbeti, da bi obiskovalci lokala imeli normalen dostop. Tožnica pa ni bila obiskovalka lokala. Vzrok za poškodbo je izključno na strani tožnice, ki ni bila dovolj previdna. Reviziji naj se tako ugodi, da bo zahtevek zavrnjen. Podrejeno naj se obe sodbi razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Stališču revizije, da predstavlja poledenel pločnik nevarno stvar, bi se dalo pritrditi. Vendar pa toženka prezre, da odločitev obeh sodišč o tem, da je podana odškodninska odgovornost toženke za škodo, ki jo je utrpela tožnica in da ni podana soodgovornost tožnice, ne temelji le na določbah ZOR o objektivni odgovornosti, ampak predvsem na določbi prvega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po navedeni določbi mora tisti, ki povzroči drugemu škodo, to škodo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Iz ugotovitev obeh sodišč, ki so navedene v naslednjem odstavku obrazložitve, pa ne izhaja le, da toženka ni uspela dokazati, da je prišlo do nastanka škode brez njene krivde, ampak celo, da je prišlo do nastanka škode zaradi njenih opustitev, tedaj zaradi njenega krivdnega ravnanja. Te ugotovitve sodišč druge in prve stopnje so naslednje: - do tožničinega padca je prišlo na poledenelem delu pločnika, ki bi ga morala čistiti toženka; - tožnica, ki je zaposlena v lokalu toženke, je pred škodnim dogodkom delovodjo prosila, naj ji prinese sol za posipanje, česar pa delovodja ni storil; - v času škodnega dogodka senzorska luč, ki bi morala osvetljevati del pločnika, na katerem je tožnica padla, ni delovala, za njeno delovanje pa bi morala skrbeti toženka; Vse navedene opustitve toženke so v vzročni zvezi s tožničinim padcem. Glede na to, da sodišči druge in prve stopnje nista ugotovili, da bi tudi tožnica s kakšnim svojim nepravilnim ravnanjem soprispevala k temu, da je prišlo do škodnega dogodka in nastanka škode, sta materialnopravno pravilno odločili, da je za tožnici nastalo škodo v celoti odgovorna toženka.

Višine odškodnine toženka v reviziji ne izpodbija. Zato je revizijsko sodišče v tem delu opravilo preizkus pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) in pri tem ugotovilo, da sta sodišči druge in prve stopnje pri prisoji odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno uporabili materialno pravo (200. in 203. člen ZOR). Glede na ugotovljeni obseg nepremoženjske škode, ki jo je utrpela tožnica, so prisojeni zneski (1.500.000,00 tolarjev za pretrpljene telesne bolečine, 200.000,00 tolarjev zaradi prestanega strahu in 1.200.000,00 tolarjev za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) tudi primerljivi z odškodninami, ki so bile prisojene drugim oškodovancem v podobnih primerih.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).