Jedro

Dosedanja sodna praksa je ravno v primerih skupnih delovišč odškodninsko odgovornost razširila prek okvirja delodajalca v formalnem smislu na t. i. dejanskega delodajalca, in sicer 1.) v primerih, ko je delavec opravljal vnaprej nekonkretizirana dela na podlagi atipične pogodbe o delu, pri kateri predmet izpolnitvenega ravnanja ni bila vnaprej dogovorjena izdelava stvari, pač pa gola storitev, zaradi česar ima takšno razmerje zunanje znake delovnega razmerja, v katerem je nosilec dejavnosti naročnik del in ne dejanski izvajalec posla, ter 2.) na naročnike del, ki so organizirali delovni proces na skupnem gradbišču in odgovarjali za nadzor glede varnosti pri delu tudi v razmerju do delavcev svojih podizvajalcev. Šele ugotovitev, kdo je po navedenih kriterijih delodajalec na skupnem gradbišču v smislu predpisov o varnosti pri delu, vodi do ugotavljanja njegove odškodninske odgovornost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zaradi plačila odškodnine za škodo, nastalo v delovni nezgodi, ki se je pripetila dne 28. 9. 2005. Prvostopenjsko sodišče je z vmesno sodbo in sodbo razsodilo, da je zahtevek zoper prvo toženko in tretjega toženca po podlagi v celoti utemeljen, zoper drugo toženko pa je zahtevek v celoti zavrnilo. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi prve toženke in v celoti pritožbi tretjega toženca ter vmesno sodbo spremenilo tako, da je zahtevek tožnika po podlagi utemeljen zoper prvo toženko v deležu 70% in v celoti zavrnilo zahtevek zoper tretjega toženca.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je prva toženka vložila revizijo. V njej navaja, da sodišči nižjih stopenj nista opravili analize konkurence vzrokov za nastalo škodo. Med škodnim dogodkom in uporabo stolpnega žerjava namesto avtodvigala, ki je bilo sicer predvideno v rušitvenem elaboratu, ni pravnorelevantne vzročne zveze. Izpodbijana sodba ne loči med okoliščinami, ki niso bile vzrok za nezgodo (uporaba stolpnega dvigala namesto avtodvigala, odgovornost za izbiro podizvajalcev), in okoliščinami, ki so vodile do dogodka (preobremenitev žerjava, prevelika teža bremena, vpetje bremena in opravljanje delovnega procesa v nasprotju s pravili o varnem delu). Sodbi sodišč nižjih stopenj ne omogočata preizkusa odločilnih razlogov v zvezi s pravnorelevantno vzročnostjo. Sodba pritožbenega sodišča glede krivde in vzročne zveze napotuje na obrazložitev sodišča prve stopnje, po kateri je dogodek povzročil B. A. s. p., zanj pa odgovarja prva toženka ne glede na to, ali je B. A. s. p. delal samostojno ali po navodilih prve toženke. Glede na to, da prva toženka z njim ali s tožnikom ni bila v nobenem pogodbenem razmerju, ter da je podpisala ustrezne pogodbe o zagotavljanju varnosti pri delu, ji ni mogoče očitati krivde. Njena odgovornost bi bila podana le v primeru kršitve teh pogodb. Prvi toženki ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, upoštevajoč njeno pritožbeno grajo, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da je bil B. A. vodja rušitvenih del, ki je imel tudi neposredni in stalni nadzor. Zgolj odsotnost S. P. ne more odločilno vplivati na dejstvo, da je bil v času škodnega dogodka neposredno prisoten vodja rušitvenih del B. A. Krivdna odgovornost prve toženke ne more biti podana za ravnanje drugega, prav tako ne more odgovarjati za izbiro podizvajalca B. A. s. p.. Tožnik ima po materialnem pravu glede na ugotovljena dejstva zahtevek zoper B. A. s. p., saj so bili prav vsi podizvajalci seznanjeni s sporazumom o varstvu pri delu in pisnim dogovorom o skupnih varnostnih ukrepih. Sodišče bi moralo krivdno odgovornost utemeljiti izključno na podlagi ugotovljenih kršitev neposrednih udeležencev. Presojo morebitne soodgovornosti prve toženke bi bilo mogoče opreti na določbe o odgovornosti za drugega oziroma odgovornosti za mešano naključje. Tudi sicer je tožnikovo ravnanje, ki je pritožbeno sodišče vodilo do zaključka o njegovem soprispevku, mogoče označiti za hudo malomarnost, saj je kršil normo, po kateri je vodji žerjava prepovedano obremenjevati dvigalo z bremenom, ki presega dovoljeno nosilnost. Njegov soprispevek k nastali škodi je zato vsaj 80 %.

3. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki je nanjo obrazloženo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), je naslednje: - Prva toženka je kot izvajalec s tretjim tožencem kot naročnikom sklenila pogodbo za rekonstrukcijo objekta I. - Prva toženka je kot naročnica sklenila pogodbo z družbo P. d. o. o., kot izvajalcem za gradbeni del rušitve stolpa I. do kote +11,25 m. - Predmet obeh pogodb je bila rušitev objekta I. skladno z rušitvenim elaboratom št. 12/03 in varnostnim načrtom št. 444-VN04, ki sta bila sestavni del obeh pogodb. Pri rušenju bi morali izvajalci uporabljati avtodvigalo.

- Družba P. d. o. o., je kot naročnik za izvedbo gradbenega dela rušitve nato sklenila pogodbo z družbo T., d. o. o., kot izvajalcem. Družba T., d. o. o., je pri družbi G. d. o. o., najela žerjav za opravljanje navedenih del. - Prva toženka je za strojni del rušitve kot naročnik oddala delo za demontažo opreme na objektu I. družbi U. d. o. o., kot izvajalcu.

- Družba U. d. o. o., je nato kot naročnik za demontažo opreme na objektu I. angažirala B. A. s. p. kot izvajalca, ki je s svojimi delavci opravljal razrez, demontažo in odvoz kovinskega silosa v zgradbi, in sicer tisti del, ki je bil v objektu I. nižji od kote +11,25. - Tretji toženec je kot naročnik del s prvo toženko kot izvajalko sklenil Sporazum o varstvu pri delu in požarnem varstvu ter Pisni dogovor o skupnih varnostnih ukrepih pri izvajanju del za objekt I. K navedenima pogodbama so kot pogodbene stranke pristopili še podizvajalci družba P. d. o. o., družba T., d. o. o., družba U. d. o. o., in B. A. s. p. Prva toženka je določila S. P. za vodjo delovne skupine in odgovornega za izvajanje varnostnih ukrepov. Obenem je bil določen za vodjo gradbišča. - V času škodnega dogodka je z žerjavom upravljal tožnik, ki je bil zaposlen pri I. Š. s. p. Žerjav, ki je bil postavljen na gradbišču, sta izmenično uporabljala dva izvajalca, družba T., d. o. o. (za gradbeni del rušitve), in A. B. s. p. (za strojni del rušitve).

- Do nezgode je prišlo, ko je tožnik s pomočjo žerjava odnašal dele starega razpršilnega stolpa za proizvodnjo praška oziroma kovinskega silosa, ki sta ga delavca, zaposlena pri B. A. s. p. (B. K. in N. D.), predhodno razrezala. Ob dvigu zadnjega kosa, ki ni bil še popolnoma ločen od kovinskega silosa, je signalist N. D., zaposlen pri B. A. s. p., tožniku kot žerjavovodji dal znak za dvig bremena, vendar je bilo breme pretežko. Zaradi preobremenitve dvigala so varnostna stikala izklopila pogon. Tožnik je popustil pretežko breme, ki pa je ostalo vpeto na kljuko žerjava, in čakal na nadaljnje signale. Po navodilu B. A., ki je po zapletu prišel na gradbišče, so njegovi delavci ločili kovinski silos iz sedeža (iz podlage), ki je zaradi teže padel pet metrov globoko in pri tem prevrnil dvigalo s tožnikom v kabini, kjer ga je vkleščilo.

- Prva toženka je bila organizator del na gradbišču. S. P. v času škodnega dogodka ni nadziral in spremljal rušenja objekta I., čeprav bi bil dolžan sodelovati z nasveti pri rušitvi silosa.

6. Pritožbeno sodišče je tožnikov zahtevek zoper prvo toženko oprlo na pravilo o subjektivni odškodninski odgovornosti iz določbe 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj prva toženka kot glavni izvajalec in organizator gradbišča ni nadzirala in ni spremljala rušenja objekta. Tožniku je pripisalo soprispevek k nastali škodi z argumentoma, da bi se o teži bremena lahko prepričal pred pričetkom dela in da niti ni zatrjeval, da je ostale sodelujoče opozoril na razrez bremena pred vpetjem na žerjav oziroma da breme ne sme biti pretežko.

7. V skladu s prvim odstavkom 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni ter ustrezno konkretizirani in argumentirani.(1) Na dovoljene revizijske razloge revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. V fazi revizijskega preizkusa dejansko stanje na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni več izpodbojno. Revizija v pretežnem delu graja zmotno uporabo materialnega pri zaključkih o obstoju pravno relevantne vzročne zveze med protipravno opustitvijo prve toženke in nastalo škodo ter kot pravilen ponuja pravni zaključek, da je lahko odškodninsko odgovoren zaradi svojega protipravnega ravnanja le njen podizvajalec A. B. s. p., morebitno soodgovornost prve toženke pa bi bilo mogoče presojati le z vidika določb o odgovornosti za drugega in za izbiro podizvajalcev. Takšna revizijska kritika deloma temelji na predpostavki, da je bil A. B. s. p. vodja rušitvenih del, ki pa ni sestavni del ugotovljenega dejanskega stanja, zato s takšnim uveljavljanjem zmotne uporabe materialnega prava revident ne more uspeti.

8. Po tožbenih trditvah je škoda posledica kršitve pravil o varnosti pri delu. Glede na zgoraj povzeto ugotovljeno dejansko stanje in vsebino revizijskih razlogov je pravilnost materialnopravnih zaključkov sodišča druge stopnje odvisna od razrešitve vprašanja, kakšne so dejanske okoliščine in vsebina pravnega razmerja med izvajalci del na skupnem gradbišču oziroma delovišču, na katerem dela hkrati izvaja več izvajalcev, ter kako ta razmerja vplivajo na njihovo odškodninsko odgovornost za škodo, ki jo delavec utrpi v delovni nezgodi. Po določbi prvega odstavka 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD),(2) ki je veljal v času škodnega dogodka, dolžnost skrbeti za varnost delavcev primarno leži na njihovem delodajalcu. Ob kršitvi pravil o varnosti pri delu delodajalec odgovarja za škodo, ki je nastala delavcu pri delu ali v zvezi z delom, na podlagi v času škodnega dogodka veljavnega prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR)(3) po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti.

9. Kljub zgoraj citiranim določbam je ustaljena sodna praksa že zavrnila stališče, da je delavcu za škodo, ki mu je nastala pri delu ali v zvezi z delom zaradi kršitve pravil o varnosti pri delu, lahko odgovoren le delodajalec v formalnem delavnopravnem smislu. Po določbi prvega odstavka 3. člena ZVZD delavec namreč ni le oseba, ki pri delodajalcu opravlja delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, pač pa se kot delavec v smislu tega zakona obravnava tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi podlagi opravlja delo za delodajalca. Opredelitev delodajalca je zapletena zlasti v primerih, ko gre za skupna delovišča, na katerem se vloge izvajalcev v razmerju do delavcev prepletajo, zato je pri presoji odškodninskih zahtevkov ob takšni trditveni podlagi treba najprej ugotoviti, kdo je delavčev delodajalec v smislu določil ZVZD.

10. Dosedanja sodna praksa je ravno v primerih skupnih delovišč odškodninsko odgovornost razširila preko okvirja delodajalca v formalnem smislu na t. i. dejanskega delodajalca, in sicer 1.) v primerih, ko je delavec opravljal vnaprej nekonkretizirana dela na podlagi atipične pogodbe o delu, pri kateri predmet izpolnitvenega ravnanja ni bila vnaprej dogovorjena izdelava stvari, pač pa gola storitev, zaradi česar ima takšno razmerje zunanje znake delovnega razmerja, v katerem je nosilec dejavnosti naročnik del in ne dejanski izvajalec posla,(4) ter 2.) na naročnike del, ki so organizirali delovni proces na skupnem gradbišču in odgovarjali za nadzor glede varnosti pri delu tudi v razmerju do delavcev svojih podizvajalcev.(5) Šele ugotovitev, kdo je po navedenih kriterijih delodajalec na skupnem gradbišču v smislu predpisov o varnosti pri delu, vodi do ugotavljanja njegove odškodninske odgovornost. Pri objektivni odškodninski odgovornosti (150. člen OZ) je odločilno, ali je takšen dejanski delodajalec imetnik nevarne stvari ali obratovalec nevarne dejavnosti, pri subjektivni pa obstoj predpostavk civilnega delikta po 131. členu OZ, vključno s pravnorelevantno vzročno zvezo.

11. Dejanska podlaga spora vodi do zaključka, da je tožnik za svojega delodajalca (v delavnopravnem smislu) opravljal dela na podlagi atipične pogodbe o delu, saj je šlo za golo storitev, in sicer upravljanja žerjava, pri čemer je to storitev uporabljalo več (pod)izvajalcev na gradbišču. Gre torej za položaj, ki ima z vidika delavca zunanje znake delovnega razmerja. Za zaključek, kdo izmed izvajalcev na skupnem gradbišču ima položaj dejanskega delodajalca, je ključna opredelitev nosilca omenjene dejavnosti. Okoliščini, da je tožnik delo žerjavista opravljal za več izvajalcev na gradbišču hkrati brez neposrednega nadzora svojega formalnega delodajalca in da je bila prva toženka tista, ki je organizirala delo na gradbišču in nadzirala rušitev objekta, napotujeta na sklep, da je bila ravno prva toženka kot glavni izvajalec del nosilec celotne gradbene dejavnosti na gradbišču in ima zato položaj delodajalca v smislu zgoraj citiranih določb ZVZD.

12. Pri tem je povsem nepomembno, da tožnik, tožnikov delodajalec I. Š. s. p. in družba U. d. o. o., niso bili v neposrednem pogodbenem razmerju s prvo toženko. Za njen položaj je odločilno, da je bila glede na ugotovljena dejstva nosilec dejavnosti gradbišču, ki so jo njeni podizvajalci in njihovi podizvajalci izvajali v njeno korist in pod njenim nadzorom, zato je s tem prevzela tudi obveznosti iz naslova varstva pri delu ne glede na to, ali je bila z dejanskim izvajalcem del v neposrednem pogodbenem razmerju. Revidentkino stališče, ki bi ji omogočilo razbremenitev odškodninske odgovornosti zgolj zato, ker z osebami, ki so dejansko izvajale dela, ni bila v nobenem pogodbenem razmerju, čeprav je njihovo delo organizirala in nadzirala, bi nasprotovalo osnovni preventivni in izravnalni funkciji odškodninskega prava. Glede na citirane določbe ZVZD gre za njene zakonske obveznosti, ki jih s pogodbo ni mogoče prenesti na drugega, zato Sporazum o varstvu pri delu in požarnem varstvu ter Pisni dogovor o skupnih varnostnih ukrepih pri izvajanju del za objekt I. za odločitev nista pomembna. Učinki teh pogodb se lahko raztezajo le na pogodbene stranke in ne na tožnika,(6) zato revidentkino stališče, da odgovarja le v primeru kršitve teh pogodb, ni utemeljeno. Zaključki pritožbenega sodišča, ki se pri presoji odškodninske odgovornosti prve toženke opirajo na omenjene pogodbe, so torej materialnopravno zmotni, vendar iz že nanizanih razlogov ne vplivajo na drugačno odločitev o reviziji. Prva toženka odgovarja kot dejanski delodajalec tožnika za svoja protipravna ravnanja in zato ne gre za vprašanje njene (so)odgovornosti za drugega ali za odgovornost za izbiro podizvajalcev, kot to zmotno opredeljuje revizija.

13. Na revizijski stopnji je predmet preizkusa odločba pritožbenega sodišča, ki je kot protipravno ravnanje prve toženke, ki je v pravnorelevantni vzročni zvezi z nastalo škodo, prepoznalo v opustitvi dolžnosti nadzirati in spremljati postopek rušenja objekta ter delavcem pri rušenju pomagati z nasveti, s čimer je dopustila odvoz razrezanih kosov kovinskega silosa v nasprotju z varnostnimi predpisi. Revizijska kritika, da sodišče druge stopnje ni opravilo analize različnih vzrokov za nastanek škode, s čimer smiselno graja zmotno uporabo materialnega prava, torej ni utemeljena. Zatrjevano pomanjkljivost je revidentka sicer napačno opredelila kot procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je izkazana v primeru, ko zaradi pomanjkanja razlogov sodbe objektivno ni mogoče preizkusiti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodba pritožbenega sodišča vsebuje razloge o obstoju vzročne zveze, ki omogočajo njen preizkus.

14. Glede na gornji zaključek pritožbenega sodišča o obstoju vzročne zveze med ravnanjem prve toženke in nastalo škodo, s katerim revizijsko sodišče soglaša, so zato povsem odveč izvajanja revidenta o tem, kakšen je vpliv uporabe žerjava namesto avtodvigala na zaključke o obstoju pravnorelevantne vzročne zveze. Pritožbeno sodišče je sicer res navedlo, da prva toženka ni pojasnila, zakaj pri rušenju ni uporabila avtodvigala namesto žerjava, kot je bilo to predvideno v rušitvenem načrtu, vendar niti iz celotnega konteksta obrazložitve izpodbijane odločbe(7) ne izhaja, da bi to dejstvo štelo za pravnorelevantni vzrok nastale škode, saj je kot bistveno izpostavilo njeno vlogo kot organizatorja gradbišča in nadzornika del. Ker je na revizijski stopnji predmet izpodbijanja lahko le odločba pritožbenega sodišča, njenih zaključkov zato ne more omajati niti revizijsko sklicevanje na materialnopravne razloge sodišča prve stopnje (da naj bi dogodek povzročil B. A., vendar zanj odgovarja prva toženka ne glede na to, ali je delal samostojno ali po njenih navodilih), ki jih pritožbeno sodišče pri odločanju ni štelo za odločilne. Izpodbijanje obstoja vzročne zveze zaradi opustitve ustreznega nadzora pri odmontaži in odvozu razrezanih kosov silosa je revidentka oprla še na trditev, da odsotnost S. P. ni bistvena, ker je bil prisoten vodja rušitvenih del B. A. Kot je bilo že opozorjeno, iz ugotovljenih okoliščin ne izhaja, da bi bil B. A. vodja rušitvenih del, zato s takšnimi trditvami revizija nedovoljeno izpodbija dejansko stanje, s čimer ne more uspeti. Za odločitev o reviziji je docela nepomembna tudi trditev, da so se pred škodnim dogodkom rušitvena dela opravljala več mesecev brez kakršnih koli zapletov.

15. Revidentka se skuša razbremeniti svoje odškodninske odgovornosti še s sklicevanjem na dejstva in na njih temelječe zaključke sodišča prve stopnje o protipravnem ravnanju B. A. s. p. in njegovih delavcev, s katerimi je pritožbeno sodišče soglašalo. Že zgoraj je bilo opozorjeno, da prva toženka ne odgovarja po pravilih o odškodninski odgovornosti za drugega ali za izbiro podizvajalca, pač za svoja lastna protipravna ravnanja, do katerih se je revizijsko sodišče že opredelilo. Kljub zaključku, da je prva toženka dejanski delodajalec, to ne izključuje odškodninske (so)odgovornosti ostalih izvajalcev na gradbišču. Zaključki o protipravnem ravnanju B. A. s. p. in njegovih delavcev vodijo kvečjemu do solidarne odškodninske odgovornosti prve toženke po pravilih iz 186. člena OZ, kar pomeni, da v razmerju do tožnika na podlagi prvega odstavka 395. člena OZ(8) odgovarja za celotno nastalo škodo. Medsebojna razmerja morebitnih solidarnih odškodninskih zavezancev se presojajo po določbah iz 188. člena OZ, ki pa v razmerju do tožnika niso pomembna.

16. Prav tako ni utemeljeno revizijsko izpodbijanje zaključkov o deležu tožnikovega soprispevka k nastali škodi izhajajoč iz očitka, da vodja žerjava ne sme obremenjevati dvigala z bremenom, ki presega dovoljeno nosilnost. Po dejanskih ugotovitvah je do prevrnitve žerjava prišlo v drugem poskusu premika bremena, ki je bilo ves čas vpeto na žerjav, saj so delavci B. A. s. p. po njegovih navodilih (in brez ustreznega in dolžnega nadzora prve toženke) ločili kovinski silos od podlage, ki je zaradi teže padel pet metrov globoko in za seboj potegnil žerjav, v katerem je bil tožnik. Škodni dogodek torej v ničemer ni povezan z vprašanjem pravilnosti obremenitve pri dvigovanju bremen, zato revidentka zaključkov o deležu tožnikovega soprispevka k nastali škodi s takšnimi trditvami ne more omajati.

17. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

18. Odločitev o revizijskih stroških se na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 164. členom ZPP pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 206/2013, II Ips 120/2010, II Ips 258/2014, ...

Op. št. (2): Delodajalec je dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi (prvi odstavek 5. člena ZVZD).

Op. št. (3): Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava (prvi odstavek 184. člena ZDR).

Op. št. (4): Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 210/2010, II Ips 634/2004, II Ips 199/2007. Op. št. (5): Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 21/2012, II Ips 347/2004, II Ips 438/2007, II Ips 861/2007, II Ips 659/2007. Op. št. (6): Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 210/2010 (9. točka obrazložitve), II Ips 199/2007 (11. točka obrazložitve).

Op. št. (7): Primerjaj zlasti 10. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (8): Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti (prvi odstavek 395. člena OZ).