Jedro

V času izdaje izpodbijane odločbe je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka nima sredstev za preživljanje, da je storila večje število prekrškov zoper javni red in mir ter da nima poravnanih zapadlih davkov in prispevkov. Zato je tožena stranka njeno prošnjo za dovoljenje za začasno prebivanje tujca v RS zavrnila skladno z določbami ZTuj-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Izola zavrnila prošnjo tožeče stranke za dovoljenje za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela, ter ji naložila da mora zapustiti RS v roku 15 dni od dokončnosti odločbe.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da iz policijske evidence izhaja, da je bila tožeča stranka v obdobju od 2. 3. 2006 do 24. 5. 2007 dvakrat zabeležena zaradi storitve prekrškov. Na zaslišanju dne 6. 3. 2008 (v postopku prejšnjega podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje) je tožeča stranka izjavila, da je bil vzrok za prekrške vedno alkohol, sedaj pa ne pije več in tudi prekrškov ni več storila. Takrat ji je bilo podaljšano dovoljenje za prebivanje tujca v RS z opozorilom, da ob naslednjem prekršku ne bo dobila dovoljenja za podaljšanje prebivanja tujca v RS. Po opravljenem razgovoru in podaljšanju dovoljenja za začasno prebivanje je tožeča stranka v obdobju od 5. 5. 2009 do 1. 10. 2009 storila še tri prekrške zaradi neupoštevanja zakonite odredbe uradne osebe, nedostojnega vedenja na javnem kraju in motenja miru pri počitku ljudi z uporabo akustičnih aparatov ter zaradi prekrškov storjenih z namenom spodbujanja narodnostne nestrpnosti. Iz dopisa Davčnega urada Koper z dne 30. 3. 2010 pa izhaja, da ima tožeča stranka na navedeni datum neporavnane davke in prispevke v višini 42.310,42 EUR-a, ki jim je potekel rok plačila. V zvezi z navedenimi prekrški je tožeča stranka povedala, da je vse globe poravnala, zato se odgovornosti za storjene prekrške ne izmika kakor se tudi ne izmika plačilu davkov. Iz listin, ki so bile v postopku pridobljene pa izhaja, da tožeča stranka nima poravnanih davčnih obveznosti kakor tudi ne plačanih glob za prekrške. Zato je bilo ugotovljeno, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožeča stranka (tujec) ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije.

Tožeča stranka pa tudi ni predložila dokazila o zadostnih sredstvih za preživljanje. Predložila je sicer pogodbo o zaposlitvi pri družbi A. d.o.o. iz katere izhaja da bo prejemala plačo v bruto znesku 735,00 EUR-ov mesečno, vendar iz navedene pogodbe ne izhaja da je trenutno zaposlena ter da bi imela zadostna sredstva za preživljanje, niti da jih je v zadnjih treh mesecih imela. Ob upoštevanju vsega navedenega je bila vloga tožeče stranke zavrnjena saj ne izpolnjuje pogojev iz 5. alinee prvega odstavka 43. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-1) in iz tretjega odstavka 27. člena ZTuj-1. Ministrstvo za notranje zadeve je z odločbo št. 2141-191/2010/2(1311-9) z dne 11. 9. 2012 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je od 3. 1. 2012 v rednem delovnem razmerju pri podjetju B. d.o.o. z veljavnim delovnim dovoljenjem od 27. 12. 2013 ter da prejema plačo, podjetje pa odvaja dajatve državi skladno z zakonom. S partnerko sta, kljub težavam, oba zaposlena poleg tega ji pomaga tudi družina tako da življenjske stroške poravnava redno in sprotno. Navaja še, da za vse prekrške za katere je bila kaznovana poravnava globo skladno z zahtevami in se plačilu globe ne izmika, kakor tudi ne plačilu davčnih obveznosti, ki pa izkazujejo nespremenjeno stanje, saj obresti vsak mesec izničijo poravnavanje glavnice dolga. Na drugi strani pa ima veliko terjatev do gospodarskih družb, ki so v stečaju, zato večine svojih terjatev ne bo uspela izterjati, da bi lahko poravnala svoje davčne obveznosti. Glede na vse navedeno je domneva, da se ne bo podrejala pravu Republike Slovenije, neutemeljena in neupravičena. Zato zahteva, da se ji izda dovoljenje za začasno prebivanje in prekliče negativne odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo smiselno ponavlja navedbe iz obrazložitve odločbe prve in druge stopnje, ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov nesporno izhaja, da je bila tožeča stranka v letu 2009 trikrat kaznovana zaradi prekrškov po Zakonu o varstvu javnega reda in miru, zaradi česar so ji bile izrečene globe v skupni vrednosti 2.315,99 EUR-a. Iz dopisa Davčnega urada Koper z dne 30. 3. 2010 pa izhaja, da ima tožeča stranka na navedeni datum neporavnane davke in prispevke v skupni višini 42.310,42 EUR-a. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje v delu, ki se nanaša na ugotavljanje podrejanja pravnemu redu Republike Slovenije, v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe pravilno ugotovljeno in, da je tožena stranka pravilno in zakonito zavrnila prošnjo tožeče stranke za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela, na podlagi 5. alinee prvega odstavka 43. člena Zakona o tujcih, ki je veljal v času odločanja. Tožeča stranka tudi ni izkazala, v času vložitve prošnje za podaljšanje dovoljenja za prebivanje, niti v času ugotovitvenega postopka, da izpolnjuje vse pogoje iz tretjega odstavka 27. člena ZTuj-1 čeprav ji je bilo v skladu s 146. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) omogočeno, da sposobnost preživljanja izkaže z ustreznimi listinami. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je tudi v tem delu izpodbijana odločba pravilna in zakonita saj tožeča stranka dejansko ne izpolnjuje enega od pogojev določenega v tretjem odstavku 27. člena Zakona o tujcih (zadostna sredstva za preživljanje).

Poleg navedenega pa sodišče še ugotavlja, da so navedbe tožeče stranke v tožbi, da je plačala izrečene ji globe ter da plačuje neplačane davke, kakor tudi da je od 3. 1. 2012 v rednem delovnem razmerju in z rednim dohodkom, brezpredmetne, saj se ugotavljajo pogoji za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje tujca v RS v času izdaje odločbe upravnega organa prve stopnje, za takrat pa je nesporno ugotovljeno, da tožeča stranka ni imela sredstev za preživljanje ter da je storila večje število prekrškov zoper javni red in mir in, da ni imela poravnanih zapadlih davkov in prispevkov. Pa tudi sicer plačilo globe za storjeni prekršek, tudi če bi bila plačana pred izdajo izpodbijane odločbe, ne more vplivati na domnevo, da se tožeča stranka kot tujec ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije. Enako velja tudi za dolgovane davke in prispevke.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo tožeče stranke skladno s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, zavrnilo kot neutemeljeno saj je bilo ugotovljeno, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.