Jedro

Transakcije, ki so posledica izpolnitve neposlovnih obveznosti, niso predmet obdavčitve po ZDDV-1. Ker vtoževani oziroma prisojeni znesek za uporabo fonogramov ne more biti predmet obdavčitve z DDV, tudi tožeča stranka ni upravičena toženki v tem oziru ničesar „zaračunati.“

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 20.4.2015 odločilo: - da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 183260/2013 z dne 20.11.2013 v veljavi v 1. točki izreka za plačilo 64,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 10,67 EUR za čas od 18.8.2012 do dne plačila, od zneska 53,35 EUR pa za čas od 20.10.2012 do dne plačila (I. točka izreka), - da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 183260/2013 z dne 20.11.2013 v preostanku razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka in da se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne (II. točka izreka), - da nosi vsaka stranka svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v tem delu spremeni tako, da bo ugodi tudi zavrnjenemu delu zahtevka, podredno pa, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (vse s stroškovno posledico). Sodišče se je pri svoji odločitvi oprlo na določila Skupnega sporazuma, ki je bil objavljen v Ur. l. RS dne 17. 10.2006. Vendar pa sama plačila zneska ne uveljavlja na podlagi omenjenega sporazuma, ampak na podlagi Skupnega sporazuma za določitev višine nadomestil za javno priobčitev fonogramov na prireditvah razvedrilne narave, na katerih javna priobčitev ni ključnega pomena, ki je bil v objavljen v Ur. l. RS št. 51/2012 dne 6.7.2012. To je jasno obrazložila v vlogi z dne 26.3.2014. Na naroku dne 20.4.2015 pa je pojasnila tudi, da je nadomestilo v skladu z navedenim sporazumom določila zato, ker gre v konkretnem primeru za prireditve razvedrilne narave, kjer uporaba fonogramov ni ključnega pomena. Da je za take prireditve potrebno uporabiti določbe tega sporazuma, izhaja iz 1. točke prvega odstavka 3. člena le-tega. Razlogovanje sodišča prve stopnje, kdo je sklenil Skupni sporazum iz leta 2006 ter za koga se le-ta uporablja, je za odločitev v predmetnem postopku nerelevantno. Enako velja za navajanje sodišča, da tožnica navedb, ki so relevantne glede na Skupni sporazum iz leta 2006, ni podala. Sodišče bi moralo upoštevaje splošno tarifo Skupnega sporazuma iz leta 2012 v celoti ugoditi njenemu zahtevku po plačilu nadomestil za javno priobčitev fonogramov, saj toženka nobene izmed vtoževanih storitev ni predhodno prijavila niti ni v 15-ih dneh po prireditvah predložila poročila s seznamom uporabljenih fonogramov (kot to določa prvi odstavek 159. člena ZASP). Prav tako bi moralo ugoditi njenemu zahtevku po povračilu stroškov preverjanj in obdelave podatkov, po plačilu stroškov kilometrine za opravljene terenske oglede ter po povračilu kupnine za vstopnico, do česar je upravičena v skladu z drugim odstavkom 4. člena v povezavi z 11. členom Skupnega sporazuma iz leta 2012, na katerega je sodišče vezano v skladu s 7. odstavkom 157. člena ZASP. Zato je neutemeljeno navajanje sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica stroške za odkrivanje kršiteljev avtorske pravice poravnati iz sredstev, ki so namenjena za poslovanje. Takšno razlogovanje je napačno tudi zato, ker naj bi ji vsi ti stroški nastali zaradi konkretnih kršitvenih dejanj toženke. ZASP nikjer ne določa dolžnosti kolektivne organizacije, da preverja uporabo varovanih del „na terenu“. Ravno obratno - dolžnost poročanja in plačila nadomestil je uzakonjena za uporabnike. V primerih neaktivnih uporabnikov, kakršna je tudi toženka, tega stroška nikakor ni mogoče uvrstiti med stroške poslovanja tožnice, saj ne gre za nadzor nad uporabo, ki je kot ena izmed njenih dejavnosti določena v ZASP, temveč šele za odkrivanje uporabe, česar pa ji ZASP ne nalaga. Ne držijo navedbe sodišča prve stopnje, da Tarifa ne predpisuje obveznosti plačila DDV. Ta obveznost izhaja iz 4. člena Tarife Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov. Obveznost plačila DDV pa v 7. členu določa tudi Skupni sporazum iz leta 2012. Tudi pri odločanju o zahtevku za plačilo 40,00 EUR po ZpreZP-1 naj bi bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo. Stališče, ki ga je sodišče v zvezi s tem zavzelo, ne drži. Tožnica je namreč vtoževane račune toženki izstavila v skladu z določbami skupnega Sporazuma iz leta 2012, torej v skladu s pogodbo, ki sta jo dne 27.6.2012 sklenila z reprezentativnimi združenji uporabnikov in ki v skladu s šestim odstavkom 157. člena ZASP zavezuje tudi toženko. Ker je napačna odločitev o glavni stvari, je takšna tudi odločitev o stroških.

3. Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Res je, da se je tožnica tekom postopka sklicevala na uporabo Skupnega sporazuma za določitev višine nadomestil za javno priobčitev fonogramov na prireditvah razvedrilne narave, na katerih javna priobčitev ni ključnega pomena(1) (v nadaljevanju Skupni sporazum iz leta 2012). Vendar pa je toženka na (prvem) naroku dne 20.4.2015 izrecno ugovarjala, da ne Študentska organizacija Slovenije niti sama ni njegova podpisnica. Ker je, kot je razvidno iz določb omenjenega sporazuma (glej npr. 1., 3., 5., 14., 16. in 17. in 18. člen Skupnega sporazuma iz leta 2012) razvidno, da ta zavezuje le njegove podpisnike, je šlo (kar se tiče njegove uporabe v konkretnem primeru) vsekakor za relevanten ugovor. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju tožnico pozvalo, da poda trditveno podlago, na podlagi katere bo moč presoditi, ali je za obračun nadomestila potrebno uporabiti določbe Skupnega sporazuma ali pa Tarifo (Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov). Vendar pa je tožnica v nadaljevanju (podobno pa tudi sedaj v pritožbi) podala zgolj pavšalno navedbo, češ da ne drži, da toženka ni podpisnik Skupnega sporazuma,(2) oziroma se sklicevala na določbo šestega odstavka 157. člena ZASP(3) (pri čemer zakonskega pojma istovrstnih uporabnikov z ozirom na obravnavano zadevo ni konkretizirala(4)). Zato veljajo kljub okoliščini, da je ustreznost (zadostnost) tožničine trditvene podlage v tem oziru presojalo glede na določbe Skupnega sporazuma o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti,(5) zaključki sodišča prve stopnje (o neobstoju potrebnih tožničinih trditev) v celoti tudi glede Skupnega sporazuma iz leta 2012. 6. Iz predhodno omenjenih razlogov je zato tudi v zvezi z zahtevkom po povračilu stroškov preverjanj in obdelave podatkov, po plačilu stroškov kilometrine za opravljene terenske oglede, kupnine za vstopnico, plačilu DDV ter zneska 40,00 EUR po ZPreZP-1(6) pritožničino sklicevanje na določbe Skupnega sporazuma iz leta 2012 neprepričljivo.(7) Povsem enaka ugotovitev velja glede tožničinega pojasnjevanja, da stroškov preverjanj ni mogoče uvrstiti med njene stroške poslovanja (glej 153. člen ZASP), ker da ne gre za nadzor nad uporabo (ki je kot ena izmed njenih dejavnosti določena v ZASP), temveč šele za odkrivanje le-te (česar pa ji ZASP po njenem mnenju ne nalaga). Takšni preozki razlagi prvega odstavka 146. člena ZASP (v katerem so opredeljene njene dejavnosti/naloge) nikakor ni moč slediti.(8) Že vsebina določb 5. (nadzor uporabe del iz njenega repertoarja) in 6. točke (izterjava plačila nadomestil) jasno nakazuje, da tožničine naloge niso omejene samo na „običajno“ kontrolo uporabnikov, ki svoje obveznosti izpolnjujejo,(9) oziroma sprejem z njihove strani dolžnih plačil, ampak je njena vloga bistveno bolj „aktivna.“ Po logiki, ki jo tožnica ponuja, tudi v 6. točki predvidena izterjava plačila nadomestil (od uporabnikov, ki so v tem oziru „neaktivni“ oziroma kršijo svoje dolžnosti) ne bi smela soditi med njene naloge.

7. Tožnica je v svoji vlogi z dne 26.3.2014 (l. št. 42) jasno navedla, da je potrebno temelj njeni terjatvi iskati v toženkini neupravičeni obogatitve. Glede na njene lastne trditve imamo torej opravka z neposlovno (torej na podlagi samega zakona nastalo) in ne poslovno obveznostjo. Transakcije, ki so posledica izpolnitve neposlovnih obveznosti, pa niso predmet obdavčitve po ZDDV-1.(10) Ker vtoževani oziroma prisojeni znesek za uporabo fonogramov ne more biti predmet obdavčitve z DDV, tudi sama ni upravičena toženki v tem oziru ničesar „zaračunati.“(11) Tudi v tem delu je zato odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP(12)). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka. Tudi toženka sama krije svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o tožničini pritožbi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 51/2012 Op. št. (2): Gre za negativno dejstvo, zaradi česar je bilo na tožnici breme, da dokaže nasprotno.

Op. št. (3): Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, Uradni list RS, št. 21/1995, s kasnejšimi spremembami Op. št. (4): Takšnih trditev ni podala niti v obravnavani pritožbi, v kateri pojasnjuje predvsem vsebinsko/stvarno (in ne personalno) veljavnost omenjenega sporazuma.

Op. št. (5): Uradni list RS, št. 107/2006 Op. št. (6): Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih, Uradni list RS, št. 57/2012, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (7): Sodišče bi bilo nanj (v skladu s 7. odstavkom 157. člena ZASP, na katerega se sklicuje pritožba) „vezano“, le, če bi „vezal“ tudi toženko, za kar pa tožnica ni podala potrebnih trditev.

Op. št. (8): Pri čemer je povsem neprepričljiv že sam poskus jezikovno kot bistveno opredeliti razliko med nadzorom uporabe in odkrivanja le-te.

Op. št. (9): Kar je (v končni fazi) protislovno.

Op. št. (10): Glej 3. člen Zakona o davku na dodano vrednost, Uradni list RS, št. 117/12006, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (11): Brezpredmetno pa je tudi njeno sklicevanje na 4. člen Tarife Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov, Uradni list RS, št. 68/2005. Op. št. (12): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.