Jedro

Sodišče je dolžno izvesti le tiste predlagane dokaze, ki se nanašajo na pravno relevantna dejstva in, kjer je obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti, lahko pa sodišče zavrne izvedbo dokaza v primerih, če je očitno, da ne more biti uspešen (gre npr. za dokaz, ki je povsem neprimeren za ugotovitev nekega dejstva), ali ko je očitno, da je bil dokazni predlog podan le z namenom zavlačevanja (npr. dokazovanje z velikim številom prič ipd). Pri presoji, ali gre za dokaz, za katerega je očitno, da ne more biti uspešen, je takšno oceno sicer mogoče opreti tudi na zaključek, da je dejstvo, na katero se dokaz nanaša, že dokazano, vendar se pri tem sodišče prve stopnje praviloma ne sme spustiti v vnaprejšnjo dokazno oceno, kar je po mnenju pritožbenega sodišča storilo prav v obravnavani zadevi, pri čemer ni izvedlo niti enega v korist obdolženca predlaganega dokaza, tudi ključnega z zaslišanjem priče.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega I. B. se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru je bil obdolženi I. B. spoznan za odgovornega storitve prekrška po osmem odstavku 50. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz) in mu je bila izrečena glavna sankcija globa v višini 500,00 EUR, v breme pa mu je sodišče prve stopnje naložilo tudi plačilo sodne takse v višini 50,00 EUR ter stroške odvoza in hrambe vozila v višini 323,72 EUR.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik in v pritožbi med drugim navedel, da je obdolženec zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo ter podal dejanske in konkretizirane navedbe in dokazne predloge v smeri izpodbijanja dejanskega stanja glede očitanega prekrška vsebnosti alkohola v organizmu, 29. 7. 2014 pa je obdolženec prejel izpodbijano sodbo, s katero ga je sodišče prve stopnje spoznalo za odgovornega storitve prekrška vožnje tovornega vozila brez veljavnega vozniškega dovoljenja. V točki I je sodišče prve stopnje izpostavilo, da je Policijska postaja Maribor II izdala obdolžilni predlog, kar seveda ni res, saj je izdala plačilni nalog, ki ga je obdolženec izpodbijal z vloženo zahtevo za sodno varstvo. Iz izpodbijane sodbe tako ni mogoče ugotoviti zakonskih znakov očitanega prekrška, saj gre le za sosledje navrženih in nepovezanih besednih zvez, z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje tudi prekoračilo zahtevek iz izpodbijanega plačilnega naloga, saj mu je v njem prekrškovni organ naložil globo v višini 300,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je obdolžencu naložilo globo v višini 500,00 EUR. Pritožnik tudi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zgolj pavšalno zavrnilo ključni materialni dokaz, to je zaslišanje priče D. K. in sicer zaradi tega, ker sta policista skladno izpovedala, da sta videla obdolženega, da se je peljal v kombiniranem tovornem vozilu na naslovu Preradovičeve ulice. Takšni zaključki sodišča kršijo pravico obdolženega do kontradiktorne obravnave.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Čeprav je pritožnik v svoji pritožbi povsem pomešal dva različna postopka, ki se vodita zoper obdolženega I. B. v zvezi z istim historičnim dogodkom njegove vožnje v cestnem prometu 13. 7. 2012 in sicer po hitrem postopku z izdajo plačilnega naloga v zvezi s sumom storitve prekrška po 1. točki tretjega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), o katerem odloča sodišče šele po vloženi zahtevi za sodno varstvo ter po rednem sodnem postopku v zvezi s sumom storitve prekrška po osmem odstavku 50. člena ZVoz, v zvezi s katerim je prekrškovni organ na sodišče vložil obdolžilni predlog in se izpodbijana sodba Okrajnega sodišča v Mariboru nanaša zgolj na slednji redni sodni postopek, je pritožnik utemeljeno navedel, da je sodišče prve stopnje zgolj pavšalno zavrnilo ključni dokazni predlog z zaslišanjem priče D. K., s čemer je kršilo obdolženčevo pravico do kontradiktornega postopka. Pritožnik na tak način s temi slednjimi navedbami uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s procesno določbo prvega odstavka 90. člena istega zakona, po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno.

5. Obravnavani prekršek po 8. odstavku 50. člena v zvezi z materialno določbo 3. točke prvega odstavka istega člena ZVoz stori voznik, ki v cestnem prometu vozi vozilo brez veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil tiste oziroma tistih kategorij, v katero spada vozilo ali skupina vozil, ki jo vozi. Storitev tega prekrška je obdolženi I.B. v svojem zagovoru pri sodišču prve stopnje 22. 8. 2012 zanikal s trditvijo, da ga je pred obravnavo policistov v cestnem prometu z vozilom vozil D. K., s čemer je zanikal zakoniti znak obravnavanega prekrška, to je, da je bil v krajevnih in časovnih okoliščinah iz izreka izpodbijane sodbe v cestnem prometu kot voznik, to je tista oseba, ki na cesti vozi vozilo (1. točka prvega odstavka 2. člena ZVoz) in je v zvezi s to trditvijo podal dokazni predlog, da sodišče to osebo, ki naj bi ga vozila, to je D. K., zasliši. Sodišče prve stopnje tega ni storilo in je v petem odstavku obrazložitve izpodbijane sodbe glede tega pojasnilo, da je bilo dejansko stanje obravnavanega prekrška predhodno pravilno in popolno ugotovljeno na podlagi pričevanja prič policistov J. Z. in S. M., ki ga sta zelo podrobno in skladno opisala, da sta obdolženca opazila kot voznika v cestnem prometu, ob tem pa je sodišče tudi ocenilo, da je bil zagovor obdolženca neprepričljiv in nelogičen, vendar je s tem sodišče prve stopnje zagrešilo navedeno procesno kršitev. Obdolženi I. B. je v svojem zagovoru pri sodišču prve stopnje podal dva dokazna predloga in sicer zaslišanje prič B. J. in D. K., predvsem slednji dokaz pa je nedvomno ključen za obdolženčevo obrambo, saj je storitev prekrška zanikal s trditvijo, da ga je v cestnem prometu vozil prav prijatelj D. K., pri čemer je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku izvedlo prav vse obtožujoče dokaze, to je zaslišanje obeh prič policistov, prav tako pa je vpogledalo v dokumentacijo iz drugega postopka zoper obdolženca v zvezi z istim historičnim dogodkom in se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicevalo tudi na zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ni pa izvedlo prav nobenega dokaza v obdolženčevo korist kljub temu, da je le-ta predlagal dva, predvsem ključnega z zaslišanjem priče D. K., zaradi česar je po mnenju pritožbenega sodišča ustrezna ocena, da obdolžencu ni bil omogočen pošten postopek (fair trial).

6. Po načelu proste presoja dokazov iz 71. člena ZP-1 sodišče v postopku o prekršku samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost in tudi lahko zavrne izvedbo predlaganega dokaza, vendar pa mora biti takšna odločitev skladna z ustaljeno ustavno sodno prakso. Obdolženec ima namreč v postopku o prekršku pravico do izjave, kar v skladu s procesno določbo prvega odstavka 90. člena ZP-1 pomeni, da ima pravico, da se zagovarja, predlaga dokaze in daje druge predloge, da vloži pritožbo in uporablja druga pravna sredstva, kar zajema tudi pravico do navajanja dejstev in predlaganja dokazov, ki so mu v korist (22. člen in tretja alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije). Ta pravica, ki je varovana celo na ustavnopravnem nivoju, ne bi imela smisla, če bi načelo proste presoje dokazov dejansko pomenilo to, da sodišče ne bi bilo zavezano ugotoviti predlagana dejstva oziroma izvesti predlagane dokaze, čeprav je res, da ta obdolženčeva pravica ni absolutna. Sodišče je namreč dolžno izvesti le tiste predlagane dokaze, ki se nanašajo na pravno relevantna dejstva in, kjer je obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti, lahko pa sodišče zavrne izvedbo dokaza v primerih, če je očitno, da ne more biti uspešen (gre npr. za dokaz, ki je povsem neprimeren za ugotovitev nekega dejstva), ali ko je očitno, da je bil dokazni predlog podan le z namenom zavlačevanja (npr. dokazovanje z velikim številom prič ipd). Pri presoji, ali gre za dokaz, za katerega je očitno, da ne more biti uspešen, je takšno oceno sicer mogoče opreti tudi na zaključek, da je dejstvo, na katero se dokaz nanaša, že dokazano, vendar se pri tem sodišče prve stopnje praviloma ne sme spustiti v vnaprejšnjo dokazno oceno, kar je po mnenju pritožbenega sodišča storilo prav v obravnavani zadevi, pri čemer ni izvedlo niti enega v korist obdolženca predlaganega dokaza, tudi ključnega z zaslišanjem priče D. K.. V tem obravnavanem primeru zaradi tega takšna vnaprejšnja dokazna ocena ni sprejemljiva, saj obdolžencu z neizvedbo nobenega oziroma predvsem ključnega dokaza v njegovo korist sodišče prve stopnje ni omogočilo poštenega postopka (ob tem je iz vidika procesnega vodstva nerazumljiva odločitev sodišča prve stopnje glede nezaslišanja priče D. K., saj je obdolženec I. B. predlagal njeno zaslišanje ob svojem zaslišanju 22. 8. 2012 in je bila priča tedaj na razpolago, v zvezi s čemer je obdolženec posebej pojasnil, da bo v naslednjem mesecu priča zaradi odhoda v tujino odsotna, vendar sodišče prve stopnje priče ni zaslišalo, vabilo pa jo je na zaslišanje prav v naslednjem mesecu in, ko se priča vabilu ni odzvala, je sodišče prve stopnje po zaslišanju obeh policistov izdalo izpodbijano sodbo).

7. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi pritožnika ugodilo in je izpodbijano sodbo na podlagi osmega odstavka 163. člena ZP-1 razveljavilo ter jo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, kjer bo le-to izvedlo s strani obdolženca predlagana dokaza z zaslišanjem prič D. K. in B.J., na kar bo v zadevi na novo odločilo.