Jedro

Teža kaznivega dejanja in pričakovana visoka kazen, če niso podane tudi druge okoliščine, ki kažejo na obdolženčevo begosumnost, ne zadoščata za sklepanje, da je podan priporni razlog po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Ker je sodišče odredilo pripor iz razloga begosumnosti, ni bilo dolžno obrazložiti neogibnosti pripora zaradi zagotovitve varnosti ljudi, saj je to potrebno storiti le v primerih, ko je pripor odrejen zaradi ponovitvene nevarnosti.

Izrek

Zahteva zagovornikov obdolženega J.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je zoper obdolženega J.M., potem ko je ocenila, da je pri njem podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje po 2. v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ, na podlagi 1. odstavka 202. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s sklepom z dne 25.4.2001 iz razlogov po 1. in 3. točki točki 1. odstavka 201. člena ZKP odredila pripor ter mu vanj vštela čas odvzema prostosti od 23.4.2001 od 12.30 ure dalje. Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 26.4.2001 pritožbi obdolženčevih zagovornikov deloma ugodil in sklep preiskovalne sodnice o odreditvi pripora iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP razveljavil in predlog državnega tožilca v tem obsegu zavrnil. V ostalem pa je izpodbijani sklep spremenil tako, da je zoper obdolženega J.M., ki da je utemeljeno sumljiv, da je storil kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ, iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odredil pripor in mu vanj vštel čas pridržanja.

Zoper ta pravnomočen sklep so obdolženčevi zagovorniki dne 27.4.2001 zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve Ustave Republike Slovenije, vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Vložniki v zahtevi sodišču očitajo, da je s pravnomočnim sklepom kršilo določbo 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, kajti okoliščine, na katere je oprlo svojo ugotovitev o obstoju pripornega razloga begosumnosti niso take, da bi kazale na obdolženčevo begosumnost. Opozarjajo, da je obdolženi J.M. slovenski državljan, ki ima v Republiki Sloveniji stalno prebivališče, kjer živi s svojo družino, zunajzakonsko partnerko in mladoletnima otrokoma, od katerih eden tudi obiskuje šolo. Obdolženčevi zagovorniki v zahtevi tudi poudarjajo, da se obdolženec že od leta 1988 dalje ukvarja z gostinsko dejavnostjo, da je imel kar 12 let v najemu gostinski lokal "P. k." v L. in da je meseca aprila 2001 zaradi prenehanja prejšnjega najemnega razmerja vzel v najem nov gostinski lokal, kjer opravlja gostinsko dejavnost. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter pripor zoper obdolženega J.M. takoj odpravi.

Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je sodišče glede na podatke o obdolžencu in njegovih stikih z Bosno in Hercegovino, pravilno ugotovilo obstoj pripornega razloga begosumnosti. Poudarja, da sodišče pri tem ni zagrešilo nobenih kršitev zakonov. Primerjava z drugim podobnim primerom, ki ga vložniki navajajo v zahtevi za varstvo zakonitosti, po mnenju vrhovne državne tožilke ni primerna, kajti danost pripornih razlogov se v vsakem primeru in za vsakega obdolženca ugotavlja individualno, glede na vse v poštev prihajajoče okoliščine. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Če je podan je utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, se sme po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP pripor zoper njo odrediti, če se skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so druge okoliščine, ki kažejo nevarnost, da bi pobegnila in če je izpolnjen nadaljni pogoj, da je odreditev pripora neogibno potrebna za potek postopka.

Med okoliščinami, ki kažejo na nevarnost pobega, niso sporne tiste, ki pomenijo pripravo na beg (primeroma ponarejanje dokumentov, iskanje skrivališča in podobno). Pri obdolženem J.M. takih okoliščin sodišče ni ugotovilo. Veliko težja pa je ocena obstoja pripornega razloga begosumnosti, ko gre za okoliščine, ki ne predstavljajo aktivnega ravnanja obdolženca, marveč gre za dejstva, na katera ta pogosto tudi nima nobenega vpliva.

Teža kaznivega dejanja in pričakovana visoka kazen, če niso podane tudi kakšne druge okoliščine, ki kažejo na obdolženčevo begosumnost, ne zadoščajo za sklepanje, da je podan priporni razlog po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Obdolženi J.M. naj bi v vozilu prevažal 523,1 g heroina in tako storil kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ, za katero je predpisana kazen od 1 do 10 let zapora. Vendar sodišče svojo ugotovitev o obdolženčevi begosumnosti ni oprlo samo na to okoliščino, marveč tudi na okoliščini, da ima obdolženec v BiH ožje sorodstvo in da tja pogosto potuje ter na tej podlagi sklepalo, da je podana resna nevarnost, da bo zapustil Republiko Slovenijo in se naselil pri sorodnikih v BiH, na ta način pa sodišču ne bi bil več dosegljiv. V prvostopenjskem sklepu je sodišče tudi navedlo, da si obdolženec nov gostinski lokal, ki ga ima v najemu, šele ureja, iz česar izhaja, da ta objekt še ne obratuje. Sklep o obdolženčevi begosumnosti, ki temelji na naštetih okoliščinah, je ne glede na okoliščine, ki jih v zahtevi naštevajo zagovorniki, in nanje opirajo svojo oceno, da ta priporni razlog ni podan ter na ta način po vsebini uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva v skladu s kriteriji, določenimi v 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP in zato zakonit. Zagovorniki obdolženega J.M. tudi nimajo prav, ko v zahtevi zatrjujejo, da pravnomočen sklep ne vsebuje okoliščin, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da je pripor neogibno potreben zaradi poteka kazenskega postopka, kot tudi zaradi varnosti ljudi in premoženja ter da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Glede na to, da je sodišče zoper obdolženega J.M. odredilo pripor iz razloga begosumnosti, tudi ni bilo dolžno obrazložiti neogibnosti pripora zaradi zagotovitve varnosti ljudi, saj je to potrebno storiti le v primerih, ko je pripor odrejen zaradi ponovitvene nevarosti. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu je v razlogih navedlo, da bi z zapustitvijo Republike Slovenije in izogibanju kazenskemu postopku obdolženec močno oviral potek postopka ali ga celo onemogočil ter da je za uspešno izvedbo kazenskega postopka zoper obdolženca zato neogibno potrebno odrediti pripor, tako da ne drži, da ta pogoj za pripor v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni obrazložen. V zahtevi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana.

Sodišče ocenjuje obstoj pogojev za pripor na podlagi okoliščin, ki so podane v vsakem konkretnem primeru. Odločitev o odreditvi pripora obdolženemu J.M. ne odstopa od kriterijev, ki jih sodišča upoštevajo v primerljivo podobnih zadevah, ko odločajo, ali je podan priporni razlog begosumnosti. Zato vložniki, ki s sklicevanjem na drugačno odločitev sodišča v drugi konkretni zadevi po vsebini zatrjujejo nasprotno, tudi s to navedbo ne morejo omajati ugotovitve, da je izpodbijani pravnomočni sklep zakonit. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitvi zakona, na kateri se sklicujejo zagovorniki obdolženega J.M. v zahtevi za varstvo zakonitosti, nista podani, zahtevo pa so vložili tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.