Jedro

V upravnem sporu izpodbijani sklep tožene stranke, sprejet na podlagi drugega odstavka 40. člena ZPOmK je konstituiral pravico tožeče stranke do uresničevanja glasovalnih pravic med postopkom koncentracije in s tem tudi sporno pravno razmerje; sodišče prve stopnje pa je s spremembo števila glasovalnih pravic z začasno odredbo (po vsebini sprejeto prav tako na podlagi 40. člena ZPOmK) preseglo okvir odločanja po drugem odstavku 69. člena ZUS ter hkrati že prejudiciralo odločitev o glavni stvari, kar pa ni stvar odločitve o zahtevi za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 69. člena ZUS.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 156/2002-35 z dne 30.8.2002 spremeni tako, da se glasi: Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo podredni zahtevi za izdajo začasne odredbe in odločilo, da sme P.L. d.d. na Skupščini delničarjev P.U. d.d., L., dne 2.9.2002 pri odločanju o predlogih sklepov o povečanju kapitala in izdaji delnic uresničevati glasovalne pravice na podlagi delnic P.U. d.d., ki jih ima v lasti, v višini 41,2 % osnovnega kapitala P.U. d.d. oziroma iz 185.714 delnic P.U. d.d..

V tem upravnem sporu tožeča stranka (po dveh razširitvah) predlaga odpravo sklepa tožene stranke z dne 27.8.2002, s katerim je bilo odločeno, da tožeča stranka, ki ima v družbi P.U. d.d. sedaj 47.86 % delež oziroma 215.928 delnic, lahko uresničuje glasovalne pravice, ki izhajajo iz tega deleža in vseh nadaljnjih pridobitev, le na podlagi in v obsegu predhodnega soglasja tožene stranke (1. točka); družbi P.U. d.d. se je prepovedalo upoštevati vsa ravnanja tožeče stranke, ki bi bila v nasprotju s 1. točko sklepa (2. točka); prepovedi iz 1. in 2. točke sklepa veljata do izdaje odločbe glede skladnosti koncentracije s pravili konkurence (3. točka) in da na izredni seji delničarske skupščine P.U. d.d. dne 2.9.2002 tožeča stranka lahko s soglasjem tožene stranke uresničuje glasovalne pravice do višine 24.24 % osnovnega kapitala oziroma iz 109.325 delnic, kot jih je imela tožeča stranka pred 16.7.2002. Po mnenju tožeče stranke je bil navedeni sklep izdan v postopku, ki ni bil pravilno uveden, ker je v nesorazmerju s cilji, ki jih zasleduje 40. člen Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK) in ker ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih.

S tožbo in zadnjo vlogo je tožeča stranka zahtevala tudi izdajo začasne odredbe po določbi 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), s katero naj sodišče začasno uredi stanje tako, da ji dovoli na skupščini delničarjev P.U. d.d. dne 2.9.2002 uresničevati glasovalne pravice na podlagi delnic P.U. d.d., ki jih ima v lasti, in sicer v višini 46.1821 % osnovnega kapitala Pivovarne Union d.d. oziroma iz 208.334 delnic. Postavila je tudi podrejeni zahtevek za izdajo začasne odredbe v obliki, kot jo je sprejelo sodišče z izpodbijanim sklepom.

Ob reševanju zahteve za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zahteva utemeljena v obsegu, kolikor se nanaša na vsebinsko odločanje delničarske skupščine P.U. d.d. o sklepih, ki so predlagani v okviru 3. točke dnevnega reda skupščine (dokapitalizacija P.U. d.d., kjer bi lahko sodelovala le prizadeta stranka), sklicane za 2.9.2002. Po izglasovanju predlaganih sklepov bi se delež tožeče stranke v osnovnem kapitalu P.U. d.d. znižal na 38,86 %, delež prizadete stranke (I.) pa povečal na 50,28%, s čemer bi slednja dokončno pridobila obvladujoč vpliv v družbi P.U. d.d.. Takšno znižanje kapitala tožeče stranke v P.U. d.d. pa bi povzročilo ogrozitev vrednosti njene naložbe v tej pivovarni, ker bi postalo za vse potencialne strateške vlagatelje očitno, da ima obvladajoči vpliv v P.U. d.d. prizadeta stranka (I.). Prav tako tudi ne bi mogla zavarovati svoje naložbe, ker bi lahko prizadeta stranka (I.) kot največji delničar, ob podpori nekaterih ostalih delničarjev, izglasovala sklepe, predlagane v okviru 3. točke dnevnega reda.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče začasno odredbo razveljavi in vrne zahtevo v ponovno odločanje prvostopenskemu sodišču. Izpodbijani sklep je nezakonit, ker je sodišče nepravilno ugotovilo, da bi bil lahko izglasovan predlagani sklep iz 3. točke dnevnega reda skupščine o povečanju kapitala in izdaje delnic. Tožeči stranki je izdala soglasje za uresničevanje glasovalne pravice do višine 24,24% osnovnega kapitala oziroma iz 109.325 delnic. Ob predpostavki, da je imela tožeča stranka na dan skupščine skupaj v lasti 215.928 delnic, ji je odvzela glasovalne pravice iz 106.603 delnic. Ker je celotno število delnic P.U. d.d. 451.114, je bilo največje možno število glasov na skupščini iz 344.511 delnic. Tako predstavljajo glasovalne pravice tožeče stranke 31,7 % delež glasov skupščine. Ta odstotek glasov je seveda mišljen ob 100 % udeležbi vseh delničarjev na skupščini. Zato brez soglasja tožeče stranke v nobenem primeru ne bi bilo mogoče sprejeti nobenega sklepa, za katerega se zahteva 3/4 večine prisotnih glasov, torej niti ne sklepa o povečanju kapitala in izdaje novih delnic. Nastanek hujših škodljivih posledic za tožečo stranko torej ni bil verjetno izkazan in tudi niso obstajali pogoji za izdajo začasne odredbe.

Tudi prizadeta stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrrže oziroma zavrne predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Uvodoma meni, da ima v tem upravnem sporu izpodbijani sklep tožene stranke na podlagi 40. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK) značaj začasne odredbe in zato upravno sodišče ne more samo izdati drugačne začasne odredbe, temveč lahko le odloča o pravilnosti izdanega začasnega ukrepa. Obstoj dveh različnih istočasno veljavnih in izvršljivih odločb je v nasprotju z načelom pravne države (2. člen Ustave RS). Sodišče je izdalo sklep na podlagi predloga, ki sploh ni bil sposoben za obravnavanje, ker ni vseboval elementov iz Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Svoje stališče o potrebnosti uporabe ZIZ pri izdaji začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS utemeljuje z določbo 2. odstavka 91. člena ZUS. Izpodbijani sklep je v nasprotju z določbami Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK), saj skladno s 3. odstavkom 13. člena tega zakona do izdaje končne odločbe tožene stranke udeleženci koncentracije ne smejo uresničevati pravic, ki so jih pridobili s to koncentracijo. Zato je tožena stranka delno prepovedala uresničevanje vseh glasovalnih pravic tožeči stranki, ki je z javno ponudbo jasno izrazila namen, da prevzame P.U. d.d.. Že uporaba zgolj 24,234 % glasovalne pravice pa bi, ob upoštevanju nekaj manj kot 96,70 % prisotnosti na skupščini, zadoščala za preprečitev glasovanja o povečanju kapitala. Če pa se upoštevajo še glasovi družbe C. d.d., ki ima delnice P.U. d.d. verjetno za tožečo stranko, ta lahko uspešno blokira izglasovanje predlaganega povečanja kapitala. Gre za koncentracijo, ki je po 11. členu ZPOmK prepovedana. Namen Zakona o prevzemih je zaščita preostalih delničarjev, namen ZPOmK pa zaščita javnega interesa, to je obstoja konkurence, ki je ustavna kategorija iz 3. odstavka 74. člena Ustave RS. Varstvo konkurence je zato v izključni pristojnosti tožene stranke. Ker pa ZPOmK v 3. odstavku 13. člena preprečuje tožniku uresničevanje pravic, pridobljenih s koncentracijo, je sodišče v nasprotju s to določbo začasno dovolilo uresničevati pravice, pridobljene prav s koncentracijo. Tožeča stranka zatrjuje bodočo škodo, sama pa ravna protizakonito, ker prevzema edinega konkurenta v nasprotju z določili 11. člena ZPOmK. Tako ni podan pogoj za izdajo začasne odredbe po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka odgovarja zlasti na pritožbene trditve prizadete stranke. Zavrača smiselno uporabo določb ZIZ, saj ta zakon ne ureja tako imenovane regulativne začasne odredbe, kot jo ureja 2. odstavek 69. člena ZUS. Z izpodbijano začasno odredbo je sodišče zgolj nadomestilo soglasje tožene stranke iz 4. točke svojega sklepa, kar pomeni, da je bila skupščina P.U. d.d. dolžna upoštevati vse glasove tožeče stranke, ki ji jih je priznalo sodišče z začasno odredbo. Nadalje meni, da bi bilo potrebno pritožbo prizadete stranke zavreči zaradi pomanjkanja pravnega interesa, ker ta ni napovedala izpodbojne tožbe zoper sprejete sklepe skupščine. Prav tako dejansko ni prišlo do nikakršne koncentracije med družbama P.L. d.d. in P.U. d.d.. Zato je sklicevanje prizadete stranke na določbo 3. odstavka 13. člena ZPOmK napačno. Tožeča stranka na podlagi odstotka delnic, ki jih ima, ne more uresničevati odločilnega vpliva v družbi.

Nasprotno pa je povsem očitno, da želi prizadeta stranka skozi dokapitalizacijo in ob izključitvi prednostne pravice preostalih delničarjev do plačila novoizdanih delnic doseči prevzem družbe P.U. d.d.. Predlagana dokapitalizacija torej ni bila potrebna za izboljšanje konkurenčnega položaja te pivovarne, ampak bi služila zgolj dokončnemu prevzemu. Smiselno zato predlaga, da se pritožbi zavrneta in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbi sta utemeljeni.

V tem upravnem sporu izpodbijani sklep z dne 27.8.2002 je tožena stranka sprejela na podlagi 40. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 56/99, ZPOmK), ki določa, da lahko tožena stranka odredi podjetjem, ki so vključena v koncentracijo, in pristojnim organom, da zadržijo izvajanje koncentracije do izdaje odločbe. To pa ne zadrži javne ponudbe, ki je bila priglašena pristojnemu organu po zakonu, ki ureja prevzeme, in sicer pod pogojem, da pridobitelj ne uresničuje glasovalnih pravic ali jih pa uresničuje s soglasjem tožene stranke, vendar le za to in v obsegu, ki zagotavlja vrednost svoje naložbe. Za izdajo takega sklepa je tožena stranka torej imela zakonito podlago po posebnem zakonu. Ker pa je tožena stranka izdajo tega sklepa vezala na smiselno uporabo Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), pritožbeno sodišče meni, da ima navedeni sklep po svoji vsebini značaj začasne odločbe po 221. členu ZUP. Predmet (vsebina) upravnega spora je torej začasna odločba tožene stranke, o kateri bo moralo sodišče prve stopnje meritorno odločiti.

Glede na navedeni predmet upravnega spora je, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje z ugoditvijo podrejeni zahtevi za izdajo začasne odredbe, zahtevani v smislu 40. člena ZPOmK, preseglo okvir možnega odločanja, predpisanega v 2. odstavku 69. člena ZUS, saj je poseglo v samo odločanje o glavni stvari. Pritožbeno sodišče tudi meni, da bi bila izdaja ureditvene začasne odredbe možna po 2. odstavku 69. člena ZUS le, če bi usrezala obliki in načinu urejanja začasnega stanja po tej določbi, ne pa po 40. členu ZPOmK, za kar je izključno pristojna tožena stranka. V tem upravnem sporu je namreč izpodbijani sklep tožene stranke konstituiral pravico tožeče stranke do uresničevanja glasovalnih pravic med postopkom koncentracije in s tem tudi sporno pravno razmerje. Sodišče prve stopnje pa je z izdajo začasne odredbe hkrati tudi že preiudiciralo odločitev o glavni stvari, kar pa, kot je bilo že navedeno, ni stvar odločitve o zahtevi za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS.

Že zaradi tega odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna in jo je bilo treba razveljaviti, zahtevo za izdajo začasne odredbe v predlagani obliki, ki od sodišča zahteva poseg v sporno pravno razmerje, pa zavrniti.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS, v zvezi z 68. členom ZUS, spremenilo sklep sodišča prve stopnje tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.