Jedro

Nepravilna vročitev sodne pošiljke tožniku predstavlja upravičen vzrok, zaradi katerega je zamudilo rok za popravo tožbe.

Ker je prvostopno sodišče materialnopravno zmotno zaključilo, da ni podan upravičen vzrok, zaradi katerega je tožnik zamudil rok, ni pa ugotavljalo dejstev, ali je bil sklep o popravi tožbe tožniku vendarle vročen, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in preuranjeno zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se razveljavi sklep z dne 24. 2. 2016 o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je s sklepom z dne 24. 2. 2016 zavrnilo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Zoper navedeni sklep se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je nesprejemljivo stališče prvostopnega sodišča, da niso izkazani opravičljivi razlogi za vrnitev v prejšnje stanje in da ne more biti opravičljivo, ker ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ko je v tožbi napisal napačen naslov, saj bi moral predvideti oziroma pričakovati posledice v zvezi s prejemanjem pošiljk. Toda tožnik meni, da bi v primeru napačno napisanega naslova bilo za pričakovati oziroma predvideti, da se pošiljka vrne pošiljatelju oziroma sodišču, ne pa da se pismo pusti na napačnem naslovu in se s tem šteje za vročeno. Prvostopno sodišče tudi navaja, da morebitne napake poštarja pri vročanju ne morejo biti podlaga za vrnitev v prejšnje stanje, kar pa ni res, saj stanje, ki ga je povzročil poštar, ni zakrivil tožnik. Prvostopno sodišče tudi navaja, da bi morebitne napake pri vročanju moral uveljavljati s pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe, kar pa je tožnik tudi storil. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi prvega odstavka 366. člena v zvezi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Je pa zmotno uporabilo materialno pravo in nepopolno ugotovilo dejansko stanje oziroma o zadevi vsaj preuranjeno odločilo.

5. Prvostopno sodišče se je pri svoji odločitvi sklicevalo na prvi odstavek 116. člena ZPP in predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo iz razloga, da ni podan upravičen vzrok za tožnikovo zamudo. Tožniku je očitalo, da ni ravnal s potrebno skrbnostjo, da bi zagotovil prejem sodnih pošiljk, s tem, da je v tožbi napisal napačen naslov. Zamudo je zato zakrivil sam oziroma ni izkazal, da je do zamude roka za popravo tožbe prišlo kljub njegovi zadostni skrbnosti. Morebitne napake poštarja pri vročanju pa ne morejo biti podlaga za vrnitev v prejšnje stanje.

6. Sodišče ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka, pa zaradi tega izgubi pravico opraviti kakšno pravno dejanje (prvi odstavek 116. člena ZPP). Sodna praksa in pravna teorija sta izoblikovali stališče, da upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje lahko predstavlja vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko pomeni oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje, ob tem, da ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma če ga je mogoče pripisati naključju, ki se je pripetilo stranki. Vrnitev v prejšnje stanje je utemeljena le, če zamuda izvira iz dogodka, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti (pogoj nekrivde) ni mogla niti predvideti niti preprečiti.

7. V tej zadevi je tožnik zamudil rok za popravo tožbe, kot mu je bilo naloženo s sklepom prvostopnega sodišča z dne 25. 11. 2015. Do zamude pa je prišlo zato, ker mu sklep z dne 25. 11. 2015 ni bil (pravilno) vročen, ne pa zaradi tožnikove napake, ker je v tožbi napisal napačen naslov svojega bivališča. Takšna napaka se lahko dogodi vsakemu človeku in jo je mogoče pripisati naključju. Vendar nepravilen naslov na sodni pošiljki ne odvezuje poštarja - vročevalca, da pri vročanju ravna skladno s pravili. Omenjeni sklep je bil tožniku poslan na naslov A., B. Iz vročilnice v spisu izhaja, da je bilo na tem naslovu 26. 11. 2015 v tožnikovem predalčniku puščeno obvestilo, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti. Ker pisanja v tem roku ni dvignil, mu je bilo 12. 12. 2015 puščeno v predalčniku. Glede na dejstvo, da tožnik očitno (na podlagi lastnih navedb) ne prebiva na naslovu A., ampak na naslovu C., je pravilen njegov zaključek, da je poštar sodno pismo pustil v predalčniku neznane osebe. Zagotovo pa je ravnal v nasprotju z drugim odstavkom 143. člena ZPP, ki določa, da če se ugotovi, da tisti, ki naj se mu vroči pisanje, dejansko ne prebiva na naslovu, na katerem naj bi se opravila vročitev, se pisanje vrne sodišču z navedbo, da naslovnik dejansko ne živi na tem naslovu. Nepravilna vročitev sodne pošiljke tožniku pa predstavlja upravičen vzrok, zaradi katerega je zamudilo rok za popravo tožbe.

8. Kot izhaja iz tožnikovih navedb mu je bil sklep z dne 15. 1. 2016 o zavrženju tožbe prav tako poslan na naslov A., B. Ta sklep je bil tožniku vsekakor vročen, saj se je nanj pravočasno pritožil. Tudi v tem primeru je poštar sodno pismo pustil v tožnikovem hišnem predalčniku, ker predhodna osebna vročitev ni bila mogoča, tožnik pa v 15 dneh pisma tudi ni dvignil na pošti. Zato se postavljajo vprašanja o možnosti obstoja različnih dejstev, ki pa jih prvostopno sodišče ni ugotavljalo, za kar pa je imelo možnost na podlagi drugega odstavka 120. člena ZPP. Po tem določilu mora sodišče prve stopnje na predlog za vrnitev v prejšnje stanje razpisati narok, razen če so dejstva, na katera se predlog opira, splošno znana, ali če se vrnitev predlaga iz očitno neupravičenega razloga. V zvezi z zgoraj navedenim obstaja namreč možnost, da je tožnik spremenil naslov svojega bivališča in je npr. v času vročanja sklepov imel bivališče dejansko na naslovu A., kar pomeni, da tožnik v tožbi niti ni navedel napačnega naslova. Še bolj verjetno pa je, da je poštar sodno pismo dejansko vročal na naslovu C., ker mu je bilo znano, kje tožnik resnično stanuje. O tem bi se prvostopno sodišče lahko prepričalo s poizvedbami pri Pošti Slovenije (ta dokazni predlog je podal tudi tožnik v predlogu) oziroma z zaslišanjem poštarja.

9. Ker je prvostopno sodišče materialnopravno zmotno zaključilo, da ni podan upravičen vzrok, zaradi katerega je tožnik zamudil rok, ni pa ugotavljalo dejstev, ali je bil sklep o popravi tožbe tožniku vendarle vročen, je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje in o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje vsaj preuranjeno odločilo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep z dne 24. 2. 2016 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP).

10. V novem postopku naj prvostopno sodišče razpiše narok in na njem izvede predlagane dokaze oziroma ugotovi odločilna dejstva v nakazani smeri ter nato o predlogu ponovno odloči. 11. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sklep sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožbeno sodišče ni samo opravilo naroka oziroma dopolnjevalo dokaznega postopka v smislu pooblastila iz 355. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje sploh še ni izvajalo dokazov glede pravilnega vročanja ne bi šlo za pomanjkljivosti, ki bi jih lahko odpravilo pritožbeno sodišče, ki bi tako prevzelo vlogo sodišča prve stopnje. S tem pa bi bila strankam tudi odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje.