Jedro

Kriterij za ugotavljanje pristojnosti za odločanje o prekršku je predpisana, in ne izrečena stranska sankcija. V primeru steka več prekrškov se stvarna pristojnost za postopek o prekršku ne more določati po seštevku kazenskih točk, ki se jih lahko izreče za vse prekrške skupaj, temveč po številu kazenskih točk, ki jih je mogoče izreči za posamezen prekršek.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Policijska postaja M. je zoper S.Ž. 24.12.2006 izdala plačilni nalog zaradi prekrškov po petem odstavku 30. člena in po točki a) tretjega odstavka 130. člena ZVCP-1. Za prvi prekršek je prekrškovni organ storilki določil globo v znesku 50.000,00 SIT in 4 kazenske točke, za drugi prekršek pa globo v znesku 30.000,00 SIT in 3 kazenske točke ter izrekel enotno globo 80.000,00 SIT in 7 kazenskih točk. 2. Vrhovni državni tožilec je 28.9.2007 zoper pravnomočni plačilni nalog vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ker naj bi bil izdan v nasprotju z določbo 7. alineje drugega odstavka 52. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Meni, da po tej določbi hitri postopek ni dovoljen zoper voznika začetnika tudi takrat, ko seštevek izrečenih kazenskih točk posledično pomeni prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Teža posledice, ki je predpisana za storilca, je po mnenju vložnika tolikšna, da jo je mogoče izreči le v sodnem postopku, v katerem ima storilec zadostne procesne garancije. Predlaga razveljavitev izpodbijanega plačilnega naloga.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 vročena storilki prekrška, ki nanjo ni odgovorila.

B.

4. O prekrških odločajo prekrškovni organi in sodišča (prvi odstavek 45. člena ZP-1). Razmejitev pristojnosti med temi organi je urejena predvsem v določbah prvega in drugega odstavka 52. člena ZP-1. Po določbi prvega odstavka tega člena se o prekrških odloča v hitrem postopku pred prekrškovnim organom, razen ko zakon določa drugače. Izjeme, ko hitri postopek ni dovoljen, so določene v drugem odstavku 52. člena ZP-1. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev 7. alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1, po kateri hitri postopek ni dovoljen za prekrške zoper varnost javnega prometa, za katere je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, zaradi katerega se po tem zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.

5. Vrhovno sodišče je v sodbi z dne 7.2.2008, opr. št. IV Ips 22/2007, odločilo, da je potrebno določbo 7. alineje 52. člena ZP-1 razlagati tako, da sodišče odloča tudi o prekrških, ki jih stori voznik začetnik, za katere je (poleg globe) predpisana stranska sankcija 7 ali več kazenskih točk v cestnem prometu. Zgolj ob takšni razlagi je v skladu z 22. členom Ustave Republike Slovenije voznikom začetnikom omogočeno enako varstvo pravic v postopku o prekršku kot drugim voznikom. Na ta način bo ne glede na status voznika (storilca) v vseh zadevah, ki imajo za posledico sankcijo prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, dejansko stanje prekrška, odgovornost in sankcija zanj, predmet odločanja enakega organa v enakem postopku oziroma ne bo o nekaterih med seboj podobnih položajih odločal prekrškovni organ po pravilih hitrega postopka, o ostalih pa sodišče po pravilih drugačnega (rednega sodnega) postopka. Obe skupini voznikov je namreč potrebno v procesnem smislu enako obravnavati.

6. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za situacijo iz 7. alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1. Vložnik navaja, da v konkretnem primeru hitri postopek ni bil dovoljen zato, ker je seštevek kazenskih točk, izrečenih za prekrške v steku, dosegel število 7, zaradi česar se storilcu kot vozniku začetniku izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Nobene razlike naj ne bi bilo med primeri, ko voznik z enim prekrškom doseže 7 (voznik začetnik) oziroma 18 kazenskih točk, in primeri, ko takšno število doseže s stekom prekrškov. Takšno stališče zahteve ni pravilno.

7. Bistvena razlika med zgoraj opisanimi primeri se pokaže ob spoznanju, da so v 52. členu ZP-1 vsebovane določbe, ki razmejujejo pristojnost med prekrškovnimi organi in sodišči (stvarna pristojnost). Gre za pravila o pristojnosti, ki se nanašajo na posamezen prekršek in določajo, kateri organ je pristojen za odločanje o prekršku. Pri tem je splošno pravilo, da se o prekrških odloča v hitrem postopku pred prekrškovnim organom. V drugem odstavku tega člena so navedene zgolj izjeme od tega pravila, torej situacije, ko hitri postopek ni dovoljen. Te izjeme je potrebno razlagati restriktivno. Takšno stališče zastopa tudi Ustavno sodišče (npr. odločba z dne 24.11.2005, opr. št. P-23/05). Temeljna usmeritev Zakona o prekrških je poenostavitev in pospešitev postopka o prekrških ter spoštovanje načela učinkovitosti in odločanja brez nepotrebnega odlašanja. Nasprotno tem temeljnim usmeritvam zakona bi bilo raztezanje določbe 7. alineje drugega odstavka 52. člena na primere, ko voznik doseže število kazenskih točk, zaradi katerega se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, s seštevkom kazenskih točk, izrečenih za prekrške v steku. Takšne razlage tudi ne dopušča jezikovna razlaga besedila te določbe, po kateri hitri postopek ni dovoljen za prekrške, za katere je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, zaradi katerega se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Kriterij za ugotavljanje pristojnosti je torej predpisana, in ne izrečena stranska sankcija.

8. Procesno predpostavko (stvarne) pristojnosti je potrebno ugotavljati za vsak posamezni prekršek, ki se obravnava. Kolikor prekrškovni organ ugotovi, da so za določeni prekršek izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo hitrega postopka, mora v skladu z drugim odstavkom 51. člena ZP-1 postopek izvesti in odločiti o prekršku. Šele če ugotovi, da ni dovoljen hitri postopek, ker velja katera od izjem iz drugega odstavka 52. člena ZP-1, ravna po tretjem odstavku 51. člena ZP-1 in vloži obdolžilni predlog pri pristojnem organu. Ni razloga, zaradi katerega enak postopek ne bi veljal v primeru steka prekrškov. Prekrškovni organ mora najprej za vsak posamezni postopek ugotoviti, ali je zanj stvarno pristojen. Če ugotovi, da je za odločanje o prekršku pristojen, izvede hitri postopek in izda odločbo o prekršku. Na stvarno pristojnost ne more vplivati ugotovitev, do katere lahko pride prekrškovni organ šele po izvedenem hitrem postopku, ko sešteje kazenske točke, določene za posamezne prekrške, in izreče takšno število kazenskih točk, da voznik doseže ali preseže 7 (voznik začetnik) ali 18 (ostali vozniki) kazenskih točk v cestnem prometu. Hitri postopek takrat ni zgolj uveden, ampak je v njem že izdana odločba (v konkretnem primeru plačilni nalog). Ugotavljanja stvarne pristojnosti ni možno vezati na fazo postopka, ki je kasnejša kot faza izdaje odločbe o prekršku.

9. Ker uveljavljana kršitev 7. alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1 ni podana, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).