Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se glasi: "Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 3,650.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.5.1998 dalje do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne ter sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 17.043,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.5.1999 dalje do plačila." V ostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 17.043,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.3.2000 dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 3,250.000,00 SIT s pripadki, v ostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke, ki je zahtevala zvišanje dosojene odškodnine, je sodišče druge stopnje zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga tožeča stranka revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog iz 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. Predlaga njeno spremembo z zvišanjem dosojene odškodnine za znesek 2,850.000,00 SIT. Sklicuje se na izvedensko mnenje, iz katerega sledi, da je stisnjeni zlom telesa prvega ledvenega vretenca tožniku povzročil dolgotrajne telesne bolečine in nevšečnosti. Nekaj dni se je nahajal celo na bolnišničnem oddelku za intenzivno nego. Mavčni korzet je nosil šest tednov. Zdravljenje je trajalo 12 mesecev. Takšne okoliščine utemeljujejo prisojo odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zahtevanem znesku 1,800.000,00 SIT, ne pa le v znesku 800.000,00 SIT. Zvišati bi bilo treba tudi odškodnino za prestani strah na 300.000,00 SIT, odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa na zahtevanih 4,000.000,00 SIT. Pri tem se revident sklicuje na nekatere sodbe revizijskega sodišča, ko je v podobnih odškodninskih primerih bila dosojena višja odškodnina.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija je delno utemeljena.

Uporaba določb 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo po eni strani postavlja v ospredje okoliščine primera, ki škodo in njen obseg glede na oškodovanca individualizirajo, po drugi strani pa zahteva - zaradi enakega obravnavanja škod različnega obsega - primerjavo z odškodninami, odmerjenimi v primerih škod podobnega obsega. Slednji kriterij pa (še) ne pomeni tarifiranja odškodnin. Vsaka škoda je primer zase ob upoštevanju posebnosti posameznih oškodovancev.

Revizija sicer utemeljeno postavlja kriterij primerljivosti kot pomembno podlago za določitev odškodnine po posameznih postavkah, vendar za primerjavo ne navede pravno relevantnih dejstev.

Primerljivi primeri sodne prakse so tisti, v katerih je bil ugotovljen približno enak obseg škode. Navedeni kriterij primerljivosti v povezavi z dejanskimi ugotovitvami v tem primeru potrjuje pravilnost revizijskih trditev, po katerih je bila odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti tožniku prenizko odmerjena. V sodbah nižjih sodišč je premalo prišla do izraza okoliščina, da je tožnik utrpel zelo nevarno poškodbo, zaradi katere se je nekaj dni nahajal celo v bolnišničnem oddelku za intenzivno nego. Časovno trajanje telesnih bolečin, pri čemer so srednje intenzivne bolečine trajale najmanj dva meseca, kaže na to, da gre v tem primeru za znaten obseg škode. Mavčev korzet od vratu do dimelj je bil tožniku odstranjen šele 9.12.1992. Bolečine in nevšečnosti zaradi nošnje mavčevega korzeta so v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljene, vendar vse to ni našlo pravega odraza pri odmeri višine odškodnine iz tega naslova. Zato je revizijsko sodišče reviziji delno ugodilo in odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zvišalo za 400.000,00 SIT in jo torej določilo v znesku 1,200.000,00 SIT. Zviševanje odškodnine preko navedenega obsega pa bi že prešlo kriterij primerljivosti z odškodninami, ki jih sodišča dosojajo v podobnih primerih.

Zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti dosojena odškodnina v znesku 2,200.000,00 SIT pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje primerna. Gibljivost tožnikove ledvene hrbtenice je zavrta, to pa ima za posledico bolečine pri večjih obremenitvah, torej pri daljšem neprekinjenem sedenju, pri vožnjah z avtomobilom ter pri daljši hoji in stoji. Ne glede na odstotek, ki ga je izvedenec navedel kot trajno izgubo splošne delovne sposobnosti, navedena škoda le ni tako visoka, da bi pogojevala zvišanje odškodnine, dosojene v primernem znesku 2,200.000,00 SIT. Po ugotovitvah nižjih sodišč ne gre za popolno izključenje dela splošnih življenjskih sposobnosti, temveč le za oviranje pri določenih opravilih, ki jih spremlja bolečina. Pri tem je sodišče prve stopnje navedlo, katere vsakdanje življenjske aktivnosti je moral tožnik zaradi posledic škodnega dogodka omejiti.

Odškodnina za strah je prisojena ob ugotovitvi, da tožnik primarnega strahu ni utrpel. Strah za izid zdravljenja pa je objektivno ugotovljen po izvedenskem mnenju. Tožnik je utrpel nevarno poškodbo hrbtenice, ki bi lahko povzročila hujše posledice od tistih, ki so dejansko nastale. Zato je iz naslova prestanega strahu tožniku bila priznana odškodnina v znesku 250.000,00 SIT, ki pa je glede na primerljive odločitve v sodni praksi ni mogoče zviševati.

Sprememba sodbe sodišča druge stopnje temelji na določbi prvega odstavka 395. člena ZPP. Vendar pa posledično ni bilo mogoče spreminjati odločitve o pravdnih stroških, dosojenih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je namreč tožnikov celoten uspeh v pravdi ocenilo z 2/3, pri čemer je upoštevalo, da je bil po temelju njegov uspeh popoln. Glede na pritožbeni in revizijski uspeh pa je bilo treba tožniku priznati del stroškov, nastalih na drugi in revizijski stopnji ter jih naložiti v plačilo toženi stranki. Revizijsko sodišče je štelo, da je tožnik uspel na pritožbeni in revizijski stopnji s približno četrtino, zaradi česar mu je glede na predložena stroškovnika in ob upoštevanju odvetniške tarife odmerilo od priznanih stroškov v znesku 68.172,00 SIT, znesek 17.043,00 SIT.

Odločitev o tem temelji na določbah 166. in 154. člena ZPP.