Jedro

Določene ugotovitve vnašajo v sklep o dedovanju nejasnost, glede obsega premoženja pa je protispisna. Sodišče druge stopnje je s spremembo sklepa samo odpravilo kršitev.

Izrek

Pritožbi M. M. se delno ugodi in se izpodbijani sklep v točki I./1 v 3. alineji spremeni tako, da odpade besedilo: „8/32 lastninske pravice pri vl. št. 482 k.o. ... na parc. 1290/3 in 1290/1, ki se na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 818/2007-II, vračuna v delni delež M. M“.

Sicer se obe pritožbi zavrneta in izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

: Zapustnikova zakonita dediča sta njegova otroka P. M. in M. M., kajti zapustnik ni naredil oporoke. M. M. se je dedovanju odpovedal. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo obseg zapuščine ter za dedinjo razglasilo zapustnikovo hči P. M. Zoper sklep se pritožujeta tako M. M. kot P. M. M.M. se ne strinja s sklepom o dedovanju, saj obseg zapuščine in nujni delež dedinje nista pravilno določena. Sodišče ni upoštevalo celotnega zapustnikovega premoženja. Upoštevati bi se morala sredstva pri ZPIZ v znesku 4.200,00 EUR in premičnine večje vrednosti. Sodišče je v zapuščino vrnilo 8/32 lastninske pravice M. M. pri vl. št. 482 k.o. ..., čeprav je v sodbi P 818/2007 navedeno, da je zavrnilo predlog P. M. po vrnitvi teh parcel v zapuščinsko premoženje. S sodbo P 818/2007 je bilo odločeno, da se zaradi prikrajšanja nujnega deleža P. M. vrnejo določena darila. Vendar se po 34. členu Zakona o dedovanju – ZD darila vračajo le zaradi prikrajšanja nujnega deleža in do višine, kolikor je treba, da se dopolni nujni delež. V sklepu bi moral biti izračunan nujni dedni delež dedinje. M. M. je dolžan vrniti darila samo v obsegu, kolikor je prikrajšan nujni delež dedinje. Ne strinja se z zahtevkom P. M. glede njenega domnevnega vložka v družbo G., d.o.o. Njegov zahtevek in zahtevek matere M. M. ni upoštevan v sklepu o dedovanju. Sklep o dedovanju naj se prekliče, oceni nujni delež dedinje in ji dodeli le toliko zapuščine, kot znaša nujni delež.

P. M. se ne strinja s sklepom o dedovanju v 1. točki, v delu za 3. odstavkom, kjer se navaja vrednost nepremičnin; v 1. točki v 4. odstavku, ki se nanaša na podjetje G. d.o.o., ki je nepopolno zaradi manjkajoče vrednosti podjetja; v točki 5. v celoti; v točki 6. v delu, ki se nanaša na njeno terjatev. V pritožbi nato svoje trditve podrobno razčlenjuje.

P. M. je odgovorila na pritožbo M. M. in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

Delno je utemeljena pritožba M.M. Pritožba P. M. ni utemeljena.

O pritožbi M. M.: M. M. je dedno izjavo v postopku spremenil in se dedovanju odpovedal. Sodišče prve stopnje je to upoštevalo. Glede na 4. odstavek 133. člena Zakona o dedovanju – ZD M. M. torej ni dedič. Njegove pritožbene trditve, ki se nanašajo na obseg zapuščine in na nujni delež dedinje, so zato brezpredmetne. Obseg zapuščine je tako le stvar dedinje. Trditve o njenem nujnem deležu nimajo nobenega pomena, saj je edina dedinja in vprašanje njenega nujnega deleža ne prihaja v poštev, sploh pa ne na pritožbo M. M., ki ni dedič. Nobene potrebe ni po izračunu nujnega deleža. Tudi vložki M. M. v podjetje G. d.o.o., prav tako pa morebitne terjatve do tega podjetja, nimajo v zapuščinski zadevi nobenega pomena v razmerju do pritožnika, ki ni dedič. To je lahko stvar drugih postopkov. Vprašanje daril je bilo predmet sodbe P 818/2007-II in sklicevanje na 34. člen ZD ne pride v poštev, kajti odločitev o tem je pravnomočna. Tako je torej pretežni del pritožbenih trditev neupošteven.

Sodišče prve stopnje pa je v 3. alineji točke I./1 zapisalo, da spada v zapuščino 8/32 lastninske pravice pri vl. št. 482 k.o. ... na parcelah 1290/3 in 1290/1, ki se na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 818/2007-II vračuna v dedni delež M. M. Že sama ugotovitev je nasprotujoča: premoženje ne more hkrati spadati v zapuščino in se vračunati v dedni delež. Da bi navedeno premoženje spadalo v zapuščino, ne izhaja niti iz citirane sodbe (list. št. 179 in 180 spisa), niti iz zapisnika o zapuščinski obravnavi (list. št. 193 in 194). V zapuščino torej to ne spada. Kolikor gre za omenjeni delež, glede njega učinkuje že citirana sodba P 818/2007-II. V sklepu o dedovanju pa je ta ugotovitev ne samo brez posebnega pomena, upoštevaje določbo 2. odstavka 214. člena ZD o tem, kaj mora vsebovati sklep o dedovanju, pač pa je glede obsega premoženja protispisna, predvsem pa v sklep o dedovanju vnaša nejasnost. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 163. členom ZD, ki jo pritožba uveljavlja. S spremembo sklepa v tem delu je mogoče kršitev odpraviti pri sodišču druge stopnje (1. odstavek 347. člena ZPP in 6. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in sklep spremenilo tako, da je odločilo, da ta alineja iz sklepa o dedovanju odpade.

O pritožbi P. M.: Kolikor gre za njeno pritožbo, je treba izhajati iz tega, da je edina dedinja, potem ko se je M. M. dedovanju odpovedal. Upoštevati je treba že citirano določbo 214. člena ZD o tem, kaj mora vsebovati sklep o dedovanju. Povedano strnjeno namreč s sklepom o dedovanju sodišče ugotovi, komu gre pravica do dediščine in kakšen je dedni delež dediča, v sklepu pa morajo biti tudi navedbe o nepremičninah s podatki iz zemljiške knjige.

Izpodbijani sklep o dedovanju vsebuje še druge podatke. Glede na spredaj povedano ti podatki niso bistveni, zaradi njih sklep ni napačen (z izjemo tretje alineje točke I./1, o čemer je bil govor zgoraj), sklep pa je mogoče tudi preizkusiti. To pa pomeni, da nima nobenega posebnega pomena navedba vrednosti zapuščine, bodisi da je navedena bodisi da ni, razen kolikor je to smotrno zaradi plačila taks in davščin. V konkretnem primeru velja to še toliko bolj, ker sodišče prve stopnje tako ali tako ugotavlja, da pasiva presega vrednost zapuščine. Pritožnica ima zato še toliko manj interesa, da se spušča v vrednost zapuščine. Tudi točka II./5, ki se nanaša na vprašanje cenitve, je v sklepu zapisana brez potrebe. Cenitev zapuščine v določenih primerih sicer pride v poštev, zlasti če gre za vprašanje nujnega deleža. V konkretnem primeru, ko gre za eno samo dedinjo, pa je to brez pomena. Upniki zapuščine pa tako ali tako niso vezani na vrednost zapuščine, ki bi jo morda ugotovilo zapuščinsko sodišče. Zaradi tega tudi nimajo nobenega pomena v konkretni zadevi trditve P. M. o njenih terjatvah do zapuščine in o njenem prispevku k povečanju premoženja, saj je vendar edina dedinja. Karikirano rečeno, bi torej lahko terjatve in svoj prispevek uveljavljala le sama proti sebi. Morebitna njena vlaganja in terjatve bodo lahko predmet spora med njo in upniki zapuščine. Sklep o dedovanju namreč upnikov ne veže. Pritožba P. M. je zato neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti.

Odločitev pritožbenega sodišča o zavrnitvi pritožbe in o potrditvi sklepa temelji na 353. členu ZPP v zvezi s 163. členom ZD.