Jedro

V regresnem sporu zavarovalnica dokazuje svoje ravnanje v skladu z zavarovalno pogodbo – da je oškodovancu utemeljeno izplačala odškodnino - in dejstvo (ravnanje), ki po splošnih pogojih pomeni (zavarovančevo) kršitev te pogodbe; glede odgovornosti oziroma njene razbremenitve pa je dokazno breme na strani zavarovanca – toženec se lahko razbremeni tako, da dokaže, da ni ravnal v nasprotju z zavarovalno pogodbo ali (in) da ni (v celoti) kriv za prometno nesrečo (nastanek škode).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica od toženca, svojega zavarovanca, uveljavlja povračilo tretji osebi (peški M. T.) plačanih stroškov zastopanja in odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je ta utrpela v prometni nesreči 1. 11. 1999, ko jo je toženec pri vožnji vzvratno tako zadel, da je padla in se težko telesno poškodovala; toženec je vozilo upravljal pod vplivom alkohola.

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati glavnico v znesku 5.030,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2000 dalje do plačila, vendar v času po 1. 1. 2002 največ do višine glavnice, ter 1.720,25 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila; višji obrestni in stroškovni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper to sodbo je toženec vložil revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, naj Vrhovno sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj tako spremeni, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Vztraja pri tezi, da njegova alkoholiziranost v času škodnega dogodka ni bila v vzročni zvezi z nastankom škode, saj je nezgodo povzročila oškodovanka s svojim ravnanjem; ta je hodila po cestišču za parkiranimi vozili, čeprav za to ni imela nobenega razloga in je imela možnost hoditi po širokih pločnikih na obeh straneh cestišča; s svojim ravnanjem je grobo kršila določila prvega in drugega odstavka 84. člena (takrat veljavnega) Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP). Toženec je pri vključevanju na cestišče ni pričakoval in ni bil dolžan pričakovati (načelo zaupanja – 2. člen ZVCP); pozoren je bil predvsem na to, ali je cesta iz smeri, v katero se je vključeval, prosta, pri čemer je povsem jasno, da v takšni situaciji ni moč ves čas gledati v vzvratno ogledalo in retrovizorje ter biti ves čas pozoren na dogajanje za avtom – takšno ravnanje bi bilo mogoče v enakih prometnih okoliščinah pričakovati tudi od vsakega drugega povprečnega voznika. Toženec oškodovanke zaradi parkiranih avtomobilov in smeri njene hoje po cestišču ni mogel videti in je tam ni mogel pričakovati; v njo bi trčil tudi, če bi bil povsem trezen. Pri vzvratni vožnji ni mogel kar naprej gledati v retrovizor in tega tudi ni mogoče pričakovati od kakšnega drugega povprečnega voznika. Sodišči nižjih stopenj sta zmotno uporabili materialno pravo, sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer o tem, kako so kritičnega dne stali avtomobili, mimo katerih je peljal toženec, in koliko so vplivali na preglednost ter ali je toženec v času, ko se je odločal za premik, sploh mogel videti oškodovanko. Za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka so po mnenju toženca odločilna dejstva: hitrost in način njegove vožnje; smer, hitrost in način hoje oškodovanke; (ne)možnost videti oškodovanko v času, ko se je odločal za premik vozila in ko je vozilo premikal skozi koridor; dolžina poti, ki jo je oškodovanka opravila v vidnem polju za njegovim avtomobilom, in čas, ki ga je za to porabila. Za razjasnitev teh dejstev je bil v postopku postavljen izvedenec prometne stroke. Toženec poudarja, da se je do njegovega mnenja opredelil na zadnji glavni obravnavi in posebej še v pritožbi, v kateri je opozoril, da izvedenčeva ocena hitrosti njegovega avta ni in ne more biti v skladu s pravili znanosti in stroke ter ni nič več kot špekulacija. Izvedenec je ob pomanjkanju sledov in drugih podatkov, na podlagi katerih bi lahko izračunal hitrost toženčevega avta, podal oceno, da je bila ta najmanj 11,5 km/h in da je proti kraju trčenja celo pospeševal. Pri tem je ignoriral izpovedbi priče P. M. in toženca, da je ta vozil s hitrostjo hoje pešca, in ni imel nobenih relevantnih podatkov, da bi to hitrost ocenjeval na podlagi poškodb, ki jih je utrpela oškodovanka. Še bolj problematično pa je, da je izvedenec to oceno hitrosti vključil v svoje nadaljnje izračune, ki so bistveni za ugotavljanje odločilnih dejstev, zlasti časa, v katerem naj bi bila oškodovanka v toženčevem vidnem polju. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je izvedensko mnenje v tem delu nerazumljivo, špekulativno in neuporabno ter da ni narejeno v skladu s pravili znanosti in stroke. V vsakem primeru je to mnenje nepopolno, saj izvedenec ni odgovoril na vprašanja, ki mu jih je v drugi pripravljalni vlogi z dne 3. 4. 2006 (vloženi 24. 4. 2006) postavil toženec. Ker je sodišče prve stopnje uporabilo izvedensko mnenje, čeprav je to v jasnem nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi, so razlogi sodišča v zvezi s tem najmanj nejasni in med seboj v nasprotju, sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih (vidnost oškodovanke) ter se ne opredeli do izpovedb priče P. M. in toženca v zvezi z načinom in hitrostjo njegove vožnje; podana je bistvena procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob opisanih pomanjkljivostih izvedenskega mnenja bi moralo sodišče v skladu z določiloma 285. člena in drugega odstavka 298. člen ZPP samo pozvati stranke, da predlagajo dopolnitev mnenja oziroma zaslišanje izvedenca. Sodišče prve stopnje pa je, nasprotno, celo zavrnilo dokazni predlog toženca, da se izvedensko mnenje dopolni oziroma da se izvedenca zasliši, kar je toženec napadel v pritožbi. Opozoril je, da kljub temu, da se do mnenja ni opredelil v roku, ki ga odredilo sodišče, ni izgubil pravice, da o tem in navedbah tožnice v zvezi z njim poda svoje stališče in predlaga dodatne dokaze naknadno. Poleg tega toženec po preteku odrejenega roka niti ni podal kakšnih novih trditev v zvezi z dejstvi, s katerimi je utemeljeval svoja stališča v pravdi, temveč le komentar navedb tožnice v zvezi z izvedenskim mnenjem in ugotovitev v tem. Na izgubo možnosti komentiranja že izvedenih dokazov in predlaganja dopolnitve mnenja v primeru neupoštevanja odrejenega roka pa toženec sploh ni bil opozorjen, prav tako to ni predvideno v ZPP. Očitki sodišča o zlorabi pravic v postopku in namenu zavlačevanja so povsem neutemeljeni. Po postavitvi izvedenca sta bila do zadnje glavne obravnave le dva naroka, ki se jih pooblaščenec toženca ni mogel udeležiti zaradi dolgotrajnega in obsežnega kazenskega postopka v L., pri čemer je svojo neudeležbo opravičil. Z odločitvijo sodišča o zavrnitvi predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma za zaslišanje izvedenca prihajata v konflikt temeljni načeli pravdnega postopka, in sicer načeli materialne resnice ter pospešitve in ekonomičnosti postopka, pri čemer mora imeti v tej koliziji prednost prvo navedeno načelo. Poleg tega ima sodišče v primeru poskusa zavlačevanja strank za njihovo discipliniranje druge ustrezne možnosti (drugi odstavek 11. člena ZPP). Sodišče je z opisanim ravnanjem, zaradi katerega sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in v medsebojnem nasprotju, storilo bistveno procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V izpodbijani sodbi je navedeno, da naj bi oba udeleženca škodnega dogodka kršila pomembna načela v cestnem prometu, vendar to stališče glede toženca ni obrazloženo oziroma je neustrezno obrazloženo. Dejstvo je, da toženec z načinom svoje vožnje (ne pa tudi s stanjem, v katerem je upravljal vozilo) ni prekršil nobenega določila ZVCP in še posebej ne njegovega 24. člena; vzvratna vožnja namreč z določili tega zakona ni prepovedana, pri čemer je treba poudariti, da toženec vzvratno sploh ni vozil po vozišču oziroma cesti (na kar se nanaša 24. člen ZVCP), temveč po neopredeljenem dovozu (izvozu) z dvorišča. Sodišče je neutemeljeno presojalo „konkurenco dolžnega ravnanja ter mero odškodninske odgovornosti v pogledu krivde“ ter odločilo, da je glede na podano obliko odgovornosti tožencu „v razmerju kršitve cestnoprometnih predpisov naložiti vsekakor višjo krivdo“. Sama alkoholiziranost ne more biti edina vsebina njegove krivde. Zaključek sodišča, da je bila vožnja vzvratno v danih prometnih okoliščinah nedopustna, ne drži, je pravno zmoten ter v nasprotju z izvedenimi dokazi; zanj ni podlage niti v ZVCP niti v izvedenskem mnenju. Ob morebitni toženčevi objektivni odgovornosti za škodo bi moralo sodišče v precej večji meri upoštevati prispevek oškodovanke in odločiti, da je ta sedemdesetodstoten. V zvezi z odločitvijo o razmejitvi odgovornosti sta sodišči nižjih stopenj zmotno uporabili materialno pravo, odločilna dejstva v zvezi s tem pa so ostala brez razlogov oziroma so ti nejasni in v nasprotju s podatki spisa in izvedenimi dokazi. Toženec je na drugi glavni obravnavi opozoril, da je bil v času prometne nezgode zaposlen pri tožničinem zavarovancu in da v skladu s četrtim odstavkom 939. člena ZOR zavarovančeve pravice niso prešle na zavarovalnico. Do tega se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, prav tako ne sodišče druge stopnje, zaradi česar sta zmotno uporabili materialno pravo, odločilna dejstva v zvezi s tem pa so ostala brez razlogov.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Toženec v reviziji uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka predvsem v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem prometne stroke dr. C. , toda neutemeljeno. Drži, da ZPP do novele ZPP-D(1) sodišču ni dajal možnosti, da strankam pod sankcijo prekluzije naloži, naj se o izvedenskem mnenju izjavijo v določenem roku,(2) vendar je treba p oudariti,

da je sodišče (lahko) že prej v primeru, č e je bila strankina zahteva za dopolnitev mnenja izvedenca oziroma za njegovo zaslišanje zavlačevalna, zlorabo procesnih pravic onemogočilo tako, da takšni strankini zahtevi ni ugodilo (prvi odstavek 11. člena ZPP). Opozoriti je nadalje treba, da se mora sodišče do tistih strankinih pripomb na izvedensko mnenje, zahtev, naj da izvedenec dodatna pojasnila, ter zahtev, naj ga sodišče zasliši, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe opredeliti. Navesti mora, zakaj pripombe na izvedensko mnenje (ki niso pavšalne in nerazumne) niso utemeljene, zakaj dodatna pojasnila in odgovori na vprašanja, ki jih zahteva stranka, niso potrebni in zakaj ni potrebno (dodatno) zaslišanje.(3) Sodišče prve stopnje je ravnanje toženca v konkretnem primeru, ko je ta nekaterim ugotovitvam izvedenca prometne stroke dr. C. oporekal šele po skoraj letu dni od vročitve njegovega izvida in mnenja ter poziva, naj se do teh opredeli v roku 15 dni, in vročitve pripravljalne vloge tožnice(4) ter je (šele) takrat zahteval dopolnitev mnenja oziroma zaslišanje izvedenca („v namen, da se to razčisti ter ugotovi materialna resnica“), ocenilo kot izrazito nesmotrno v prid hitrega teka postopka ter zato kot zavlačevalno. Pri tem je izrecno poudarilo, da je o delu vprašanj, ki jih je za dopolnitev izvedenskega mnenja na zadnjem naroku za glavno obravnavo predlagal toženec, izvedenec svoje mnenje že podal,(5) določena predlagana vprašanja pa naloge izvedenca presegajo, prav tako je (v tretjem odstavku na 7. strani sodbe) navedlo, da toženec ni pojasnil, zakaj je izvedenčeva ocena vpliva alkoholiziranosti na daljši toženčev reakcijski čas pavšalna. Z navedeno argumentacijo sodišča prve stopnje se revizijsko sodišče strinja; nobeden od toženčevih komentarjev tožničinih navedb v zvezi z izvedenskim mnenjem prometne stroke, ki ga lahko štejemo za pripombo na to mnenje, ni bil takšen, da je zahteval njegovo dopolnitev oziroma zaslišanje izvedenca. Sodišče (prve stopnje) je z opisanim postopanjem zadostilo zgoraj navedeni (procesni) zahtevi za opredelitev do strankinih pripomb na izvedensko mnenje.

Dodati velja, da predmet presoje v (tem) revizijskem postopku ni izvedensko mnenje, temveč pravnomočna sodba. Vprašanje prepričljivosti mnenja izvedenca prometne stroke dr. C., ki ga toženec v reviziji znova načenja s trditvami, da so izvedenčeva ocena hitrosti njegovega avta in nadaljnji izračuni na njeni podlagi nerazumljivi, špekulativni in neuporabni ter da niso narejeni v skladu s pravili znanosti in stroke , zato (lahko) pomeni (zgolj) nedovoljeno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP).(6)

7. Neutemeljen je tudi očitek bistvene procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. (Morebitno) n asprotje med izpovedbami zaslišanih prič in strank ter izvidom in mnenjem izvedenca je (zgolj) nasprotje med različnimi dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje ocenilo posebej in skupno ter napravilo ustrezno dokazno oceno (primerjaj 8. člen ZPP), ki jo je sodišče druge stopnje sprejelo in v katere pravilnost se Vrhovno sodišče ne sme spuščati.

Okoliščina, da sodišče izpovedbo priče (stranke) dokazno oceni drugače kot stranka, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka.(7) Prav tako ne drži, da sodbama sodišč nižjih stopenj manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Sodbi sodišč prve in druge stopnje, ki tvorita logično celoto, celovito obravnavata vsa sporna vprašanja; v njunih zaključkih so povzeti tudi odgovori na (drugačne) navedbe in stališča toženca, ki so odločilnega pomena, kar bo obrazloženo (tudi še) v nadaljevanju.

8. Pravna podlaga konkretnega tožbenega zahtevka je v določbi (v času obravnavane prometne nesreče veljavnega) 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), zavarovalni pogodbi in Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti – AO-97 (v nadaljevanju Splošni pogoji) kot sestavnim delom te pogodbe. V zakonu in Splošnih pogojih je določena odškodninska obveznost zaradi kršitve zavarovalne pogodbe, v Splošnih pogojih so nadalje določena (protipravna) ravnanja voznika (zavarovanca)(8), ki pomenijo podlago za to obveznost,(9) dokazna pravila in ekskulpacijski razlogi.(10) V praksi se je za te povračilne zahtevke zavarovalnice uveljavila oznaka regres oziroma regresni zahtevek. V takšnem sporu zavarovalnica (tožnica) dokazuje svoje ravnanje v skladu z zavarovalno pogodbo – da je oškodovancu utemeljeno izplačala odškodnino – in dejstvo (ravnanje), ki po Splošnih pogojih pomeni (zavarovančevo) kršitev te pogodbe; glede odgovornosti oziroma njene razbremenitve pa je dokazno breme na strani zavarovanca – toženec se lahko razbremeni tako, da dokaže, da ni ravnal v nasprotju z zavarovalno pogodbo ali (in) da ni (v celoti) kriv za prometno nesrečo (nastanek škode)(11).

9. Odškodninska odgovornost voznika avtomobila je v razmerju do pešca objektivne narave, saj je treba premikajoče se motorno vozilo v tem odnosu šteti za nevarno stvar (drugi odstavek 154. člena ZOR).

Objektivno odgovorni subjekt se (lahko) v celoti razbremeni odgovornosti le, če (razen višje sile / vis maior /

– prvi odstavek

177. člena ZOR) dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca (ali koga tretjega), ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 177. člena ZOR). Če objektivno odgovorni subjekt te izključevalne okoliščine ne dokaže, se svoje odgovornosti –

ob predpostavkah iz tretjega odstavka 177. člena ZOR –

lahko razbremeni le deloma.

V

primeru tako imenovanega identičnega dejanskega stanja(12), s kakršnim imamo opravka tudi v obravnavani zadevi, je pravdno sodišče glede ugotovitve tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost, vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo (14. člen ZPP). Toženec tako v pravdi zaradi plačila odškodnine za škodo iz istega historičnega dogodka ne more več (uspešno) uveljavljati določenih ugovorov, na primer, da storjeno dejanje ni bilo protipravno, da med njegovim ravnanjem in nastankom škode ni vzročne zveze, da ob storitvi dejanja ni bil prišteven oziroma da ni podana njegova krivda,(13) lahko pa ugovarja obstoj deljene odgovornosti (drugi odstavek 178. člena, 192. in 205. člen ZOR)

– kazenska obsodilna sodba ugotovitev glede tega vprašanja namreč (sploh) ne vsebuje(14) . Revidentovo zavzemanje za popolno oprostitev njegove odgovornosti zaradi odsotnosti vzročne zveze med njegovim ravnanjem in škodo, nastalo peški M. T. v prometni nesreči 1. 11. 1999, glede na obstoj pravnomočne kazenske obsodilne sodbe zoper njega ( zaradi storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika) torej v nobenem primeru ne more biti utemeljeno. Kljub temu je treba glede na toženčevo vztrajno ponavljanje določenih ugovorov pripomniti, da v sfero rizika objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari sodijo tudi neprevidna, nepremišljena in celo nekatera nerazumna ravnanja oškodovancev, torej ravnanja, ki bi se jim v življenju razumen človek izognil zato, da se ne bi po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti.(15) Dovolj je, da so taka ravnanja objektivno predvidljiva. To, da pešec sredi dneva v naselju in

neposredni bližini stanovanjskih stavb hodi po cestišču ob parkiranih avtomobilih, ni nekaj povsem neobičajnega, izrednega, skratka nepričakovanega. Pri objektivni odgovornosti tudi ne gre za to, ali je imetnik nevarne stvari kriv za škodni dogodek –

zanjo je značilno, da krivda ni predpostavka za njen obstoj, zato jo zakon poimenuje kot „škoda ne glede na krivdo“ (primerjaj drugi in tretji odstavek 154. člena ZOR )

– ,(16) pa tudi neizogibnost (kot ena od predpostavk za oprostitev odgovornosti) sama po sebi še ni dovolj.

10. Tretji odstavek 177. člena ZOR določa, da je imetnik (nevarne stvari) deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo. Vrhovno sodišče je že leta 1989 na občni seji sprejelo pravno mnenje, da ne gre za krivdo oškodovanca v smislu odškodninske odgovornosti kot ene izmed predpostavk civilnega delikta, ampak je treba pod pojmom, ali je tudi oškodovanec kriv za nastalo škodo, ugotoviti, ali je prispeval k nastanku škode, in okoliščine oceniti po načelu vzročnosti; p omemben je predvsem objektivni pomen škodljivih posledic oškodovančevega ravnanja. Podlago (predpostavke) za (delno) razbremenitev odgovornosti (objektivno) odgovorne osebe določa

192. člen ZOR. Ta za primere ,

kakršen je tudi konkretni, ko ni mogoče (natančno) ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, v drugem odstavku določa, da sodišče odškodnino prisodi ob upoštevanju (vseh) okoliščin primera. Vrhovno sodišče je že pojasnilo,(17) da je pri tem bistven pomen (povečane) nevarnosti, ki jo za nastanek škode predstavlja motorno vozilo (samo po sebi), pomembno je nadalje vrednotenje pomena (teže) oškodovančevega nepravilnega ravnanja (gledanega objektivno) kot (so)vzroka nesreče, poleg tega pa je treba pri tej presoji kot dodatni okoliščini upoštevati tudi skrbnost ravnanja imetnika motornega vozila in skrbnost ravnanja oškodovanca.(18) Če je ob tveganju, ki ga za nastanek škode predstavlja motorno vozilo samo po sebi, tudi neskrbno –

ne pa nujno (tudi) protipravno, kot zgrešeno nakazuje revident –

ravnanje voznika prispevalo k nastanku škode, to še dodatno vpliva na zmanjšanje prispevka oškodovanca. Velja tudi nasprotno: če je oškodovanec poleg tega, da je bilo njegovo nepravilno ravnanje (objektivno) pomemben vzrok za nastanek škode, ravnal tudi neskrbno,(19) to še dodatno vpliva na povečanje njegovega prispevka v smislu tretjega odstavka 177. člena ZOR.

11. Tožencu je treba glede na njegovo vztrajno minimiziranje pomena njegovih kršitev ZVCP oziroma celo njihovo zanikanje pojasniti, da je ZVCP kršil že z začetkom upravljanja vozila pod vplivom alkohola (primerjaj prvi odstavek 116. člena),(20) prav tako je glede na dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj,(21) na katere je Vrhovno sodišče zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano, (tudi) z načinom svoje vožnje nedvomno kršil prvi odstavek 23. člena ZVCP(22) in (tudi) tretji odstavek 24. člena istega zakona(23). Glede teze revidenta, da naj ta določba zakona zanj zaradi njegove vožnje po neopredeljenem dovozu (izvozu) z dvorišča ne bi prišla v poštev, velja opozoriti, da je –

kot na drugih mestih v reviziji sam nenehno ponavlja –

(šestinosemdesetletno) peško (z zadnjim delom avtomobila) zadel na cestišču (vozišču). T oženčevo utemeljevanje, zakaj naj bi bila njegova vožnja vzvratno v skladu s predpisi ( ker avta ni mogel obrniti ), je zgrešeno; udeleženci se morajo v cestnem prometu ravnati po prometnih pravilih, razen če je s prometnim znakom določeno drugače ali če drugače odredi policist v okviru svojih pooblastil, predvsem pa morajo ravnati tako, da ne ovirajo ali ogrožajo drugih udeležencev v cestnem prometu ali jim ne povzročajo škode (20. člen ZVCP).(24) Nobenega dvoma sicer ne more biti, da je v konkretnem primeru pri udeležbi v cestnem prometu malomarno in tvegano ter v nasprotju z ZVCP (kršitev prvega in tretjega odstavka 84. člena)(25) ravnala tudi oškodovanka M. T., vendar njenega prispevka k nastanku obravnavane prometne nesreče ni moč ovrednotiti tako visoko, kakor se zavzema toženec; sodišči nižjih stopenj sta odločili, da je oškodovankin prispevek tridesetodstoten, kar ne pomeni zmotne uporabe tretjega odstavka 177. člena in drugega odstavka 192. člena ZOR v revidentovo škodo. Takšna presoja temelji predvsem na upoštevanju teže stroge objektivne odgovornosti in tehtanju stopnje neskrbnosti obeh udeležencev; ravnanje, ki (je) predstavlja(lo) odločilen prispevek k nastanku škodnega dogodka, je (bilo) toženčevo. Ta je upravljal z nevarno stvarjo in pri tem (še) kršil tri pomembna pravila, ki so določena prav zaradi zagotavljanja varnega odvijanja cestnega prometa.

12. Toženčeva vožnja pod vplivom alkohola pomeni kršitev obveznosti iz zavarovalne pogodbe, sklenjene s tožnico. Kljub ugotovitvi te kršitve obstaja možnost, da zavarovanec ne izgubi svojih pravic iz (obveznega) zavarovanja (torej da ni dolžan povrniti tretji osebi izplačane odškodnine), če dokaže, da ni bil kriv za obstoj te okoliščine –

alkoholiziranosti ali da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njo.(26) Prvega razloga za razbremenitev toženec v konkretnem primeru (sploh) ni zatrjeval in dokazoval, v zvezi z drugim ekskulpacijskim razlogom pa je treba poudariti, da gre za izjemo od splošnega pravila o izgubi pravic, zaradi česar se je v sodni praksi uveljavilo stališče, da zavarovanec ne izgubi svojih pravic, čeprav je vozil pod vplivom alkohola, samo takrat, kadar je do nastanka škode prišlo zaradi zunanjega, samostojnega vzroka, to je takšnega, da zavarovančeva alkoholiziranost nikakor ni vplivala na nastanek in obseg škode.(27) Sodišči

nižjih stopenj sta ugotovili, da je bil toženčev reakcijski čas za ustavitev vozila zaradi vsebnosti alkohola v njegovi krvi dobršno podaljšan.

To ugotovitev sta oprli na mnenje izvedenca prometne stroke, da alkohol v krvi voznika načeloma podaljša njegov reakcijski čas dvakrat do trikrat v primerjavi s povprečnimi reakcijskimi sposobnostmi, to je konkretno s 3,8 m na 8,3 m, pri čemer sta upoštevali tudi mnenje izvedenca patologa iz kazenskega postopka,(28) ki je (med drugim) pojasnil, da se pri voznikih s takšno koncentracijo alkohola v krvi, kakršna je bila tudi toženčeva, pojavi motnja fiksacije gibajoče se slike na mrežnici, in da je bil toženec relativno nesposoben za varno udeležbo v prometu oziroma za varno vožnjo motornega vozila. Iz navedenega (očitno) izhaja, da toženec (t udi) z dokazovanjem odsotnosti

vzročne zveze med njegovo alkoholiziranostjo in nastankom škode ni bil uspešen,(29) zato je povračilni zahtevek zavarovalnice utemeljen.

13. Obravnavani (tako imenovani regresni) zahtevek (seveda) ni zahtevek na podlagi 939. člena ZOR (subrogacija)(30), kot povsem zgrešeno nakazuje revident, ampak odškodninski ( zaradi kršitve zavarovalne pogodbe) na podlagi 7. člena ZOZP (in določb zavarovalne pogodbe). Do toženčevega problematiziranja aktivne in pasivne stvarne legitimacije se je sodišče prve stopnje izrecno (in pravilno) opredelilo v prvem odstavku na 7. strani sodbe, v pritožbi pa tega vprašanja ni (več) načenjal. 14. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo in z njo priglašene stroške zavrnilo.

Op. št. (1): Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku ( Ur. l. RS, št. 45/2008).

Op. št. (2): Primerjaj sedaj veljavni 286.a člen ZPP.

Op. št. (3): Primerjaj J. Zobec v L. Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 499. Op. št. (4): Pripomniti velja, da sta bila v tem letu preklicana dva naroka za glavno obravnavo prav zaradi odsotnosti toženčevega pooblaščenca.

Op. št. (5): Ni moč prezreti, da so tudi po mnenju samega revidenta njegove pripombe pomenile zgolj komentar navedb tožnice v zvezi z izvedenskim mnenjem in ugotovitev v tem oziroma njenim napačnim razumevanjem teh.

Op. št. (6): Toženec svoj dvom o pravilnosti mnenja izvedenca utemeljuje z domnevno napačnimi predpostavkami, iz katerih naj bi ta izhajal, ki pa sta jih sodišči nižjih stopenj sprejeli kot pravilne.

Op. št. (7): Od sodišča je odvisno, kako določen dokaz vrednoti, kakšno težo mu da; prepuščeno mu je, da samo poišče in uporabi dejanska dokazna pravila, ki ustrezajo splošnim zakonom mišljenja, izkušenj in človeškega spoznanja.

Op. št. (8): Uvodne določbe Splošnih pogojev s pojmom zavarovanec opredeljujejo osebo, katere premoženjski interes je zavarovan, drugi odstavek 1. člena Splošnih pogojev pa določa, da so poleg lastnika vozila zavarovane vse osebe, ki imajo po volji lastnika opravek z vozilom (uporabnik, voznik, sprevodnik, spremljevalec in podobno), kot tudi osebe, ki se prevažajo z vozilom po volji njegovega lastnika oziroma uporabnika. Primerjaj tudi sedanji 2.a člen ZOZP.

Op. št. (9): Sedaj so ta ravnanja opredeljena tudi v zakonu, in sicer v tretjem odstavku 7. člena ZOZP.

Op. št. (10): Primerjaj 3. člen Splošnih pogojev, ki je naslovljen „

Izguba zavarovalnih pravic “

. Gre za uveljavljanje (vnaprej dogovorjene oziroma predpisane) poslovne (pogodbene) odškodninske obveznosti ( ex contractu ).

Op. št. (11): To je treba presojati po splošnih pravilih odškodninskega prava; zavarovanec ima vse ugovore (glede temelja in višine), kot bi jih imel v odškodninski pravdi, katere podlaga bi bila njegova deliktna (neposlovna) obveznost ( ex delictu ) kot povzročitelja škode do oškodovanca.

Op. št. (12): Gre za primer, ko tožbeni zahtevek (v pravdnem postopku) temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že odločilo sodišče v kazenskem postopku.

Op. št. (13): Skratka, ne more uveljavljati ugovorov, ki nasprotujejo ugotovitvam, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku.

Op. št. (14): To vprašanje za ugotovitev obstoja kaznivega dejanja ni pomembno (pomembno je lahko le kot morebitna olajševalna okoliščina za odmero kazni; primerjaj 41. člen Kazenskega zakonika , v nadaljevanju KZ).

Op. št. (15): Takšna dejanja so torej za odškodninsko pravo manj pomembna od potencialno povečane nevarnosti za življenje, zdravje in premoženje ljudi, ki jo prinaša nevarno obratovanje z motornim vozilom; vzrok škode je vendarle to nevarno delovanje, brez katerega škode ne bi bilo.

Op. št. (16): Objektivna (odškodninska) odgovornost ne temelji na odgovornosti za protipravno ravnanje, temveč na odgovornosti za vzrok (zato tudi kavzalna odgovornost); njen izvor je (med drugim) v objektivnih okoliščinah na strani oškodovalca, ki se tičejo vezi med njim in nevarno stvarjo oziroma dejavnostjo. Je posledica spoznanja, da nekaterih nevarnosti kljub zadostni skrbnosti ni moč imeti vselej pod kontrolo in jih obvladovati. Tako kljub še tako veliki skrbnosti ni mogoče preprečiti nastanka navadno kar obsežne škode.

Op. št. (17): Primerjaj sodbo in sklep II Ips 32/2009 z dne 14. 7. 2011. Op. št. (18): Primerjaj pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 22. 6. 1993, Poročilo VSS, št. 1/93, str. 18. Op. št. (19): Pri odraslih oškodovancih je merilo skrbnosti povprečen razumen odrasel človek.

Op. št. (20): Toženec že v primeru, če bi spoštoval to prepoved ZVCP, konkretnega škodnega dogodka v nobenem primeru ne bi mogel povzročiti.

Op. št. (21): Toženec je pri vožnji vzvratno na vozišču zadel peško M. T. , ki je bila ves čas v njegovem vidnem polju.

Op. št. (22): V skladu s to določbo se mora voznik pred (med drugim) vključevanjem v promet prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v cestnem prometu.

Op. št. (23): Ta določba je jasna in nedvoumna: vzvratna vožnja ni dovoljena, kadar bi voznik s tako vožnjo lahko ogrožal druge udeležence v cestnem prometu, zlasti pa na nepreglednih delih cest, ob zmanjšani vidljivosti, v predorih, na delih ceste, kjer je prepovedano ustavljanje, in na prehodih ceste čez železniško progo. Revidentovo stališče, da ni nedovoljena vzvratna vožnja, pri kateri trčiš v pešca in ga (težko telesno) poškoduješ, je neresno.

Op. št. (24): Vrhovno sodišče pripominja, da ima določba, ki uzakonja načelo zaupanja, na katerega se (tudi) sklicuje revident, (tudi) drugi odstavek, v skladu s katerim je voznik motornega vozila dolžan na starejše ljudi kot udeležence v cestnem prometu posebno paziti (in jim, če zakon tako predpisuje, tudi pomagati).

Op. št. (25): ZVCP uvrščamo med tako imenovane varnostne predpise, ki določajo (vsaj) minimalni standard dolžne skrbnosti subjektov, katerih ravnanje urejajo.

Op. št. (26): Primerjaj 1.a in 1.b točko drugega odstavka 3. člena Splošnih p ogojev.

Op. št. (27): Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 374/2002 z dne 8. 5. 2003 in II Ips 421/2005 z dne 10. 5. 2007 ter druge.

Op. št. (28): To mnenje je bilo v pravdi uporabljeno v soglasju s strankama.

Op. št. (29): Toženec bi za razbremenitev svoje regresne odgovornosti namreč moral dokazati, da njegova alkoholiziranost na

nastanek škode

sploh ni mogla vplivati

Op. št. (30): Pri zavarovanju odgovornosti, kakršno je tudi obravnavano (obvezno) zavarovanje lastnika vozila proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam (zavarovanje avtomobilske odgovornosti), je zavarovanec za škodo odgovorna oseba, zato je subrogacija (že) pojmovno izključena.