Jedro

Iz razlogov sklepa, ki so pravilni in zakoniti, izhaja, da je sodišče pravico pritožnice štelo za manj verjetno, ker je oporočna dedinja za svoje trditve predložila listinsko dokumentacijo, prav tako pa so njene navedbe skladne z navedbami zapustnice v lastnoročni oporoki, ki jo je sodišče štelo za pristno in pravno veljavno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zakonito dedinjo A. T. P. napotilo na pravdo, da zoper oporočno dedinjo I. B. K. vloži tožbo za ugotovitev, da znesek 46.930,00 kanadskih dolarjev (CAD) ne predstavlja darila zapustnice, zato naj se ne upošteva pri ugotavljanju čiste vrednosti zapuščine in naj se ji ne vračuna v njen dedni delež. Na pravdo je napotilo tudi dedinjo I. B. K. glede obstoja darila v vrednosti 230,00 CAD. Odločilo je, da se zapuščinska obravnava prekine do rešitve pravdnih zadev oziroma do poteka roka 30 dni, če tožbi ne bosta vloženi.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila zakonita dedinja A. T. P. in ga izpodbija v delu, v katerem jo je sodišče napotilo na pravdo. Pri tem uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da na pravdo napoti oporočno dedinjo tudi glede spornega zneska darila 46.930,00. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev o napotitvi pritožnice na pravdo sprejelo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso in teorijo, po kateri mora obseg darila dokazati tisti, ki zatrjuje, da je sodedič darilo prejel. Zatrjevana darila so sporna, ker je šlo v večini primerov za manjša darila, ki sta jih oba starša obeh dedinj nakazovala v dar otrokoma pritožnice. V obrazložitvi sodišče celo ugotovi, da je šlo za denarna sredstva staršev, ki sta enakovredno prispevala k pridobivanju skupnega premoženja, a kljub temu zaključi, da je pravica pritožnice manj verjetna. S tem je storilo kršitev 14. točke 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj so razlogi sklepa v nasprotju med seboj in v nasprotju z izrekom.

3. Oporočna dedinja je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Priglasila je tudi stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitana kršitev določb postopka ni podana, saj razlogi sklepa niso v nasprotju med seboj, niti z izrekom. Ocena, da je bil denar skupno premoženje staršev, sama po sebi še ne pomeni zaključka, da je pravica pritožnice bolj verjetna. Iz razlogov sklepa, ki so pravilni in zakoniti, izhaja, da je sodišče pravico pritožnice štelo za manj verjetno, ker je oporočna dedinja za svoje trditve predložila listinsko dokumentacijo, prav tako pa so njene navedbe skladne z navedbami zapustnice v lastnoročni oporoki, ki jo je sodišče štelo za pristno in pravno veljavno.

6. Tudi materialno pravo je zapuščinsko sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Konkretnih meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, 1. odst. 213. čl. Zakona o dedovanju (ZD) ne navaja. Odločitve v drugih podobnih primerih iz sodne prakse so odvisne od konkretnih okoliščin vsakokratnega primera. Načeloma tudi drži, da je na pravdo treba napotiti dediča, ki zatrjuje obstoj darila. Vendar pa je stališče sodne prakse in teorije tudi drugačno, in sicer takšno, da pri pravicah, ki se medsebojno izključujejo, zapuščinsko sodišče na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga, oceni, pravica katerega dediča se zdi manj verjetna. Pri tem ne more mimo tega, da ocenjuje prepričljivost dokazov, na katere stranka opira svoja stališča (1). Specifike tega primera izhajajo iz razlogov sklepa, in sicer so to: oporočni zapis o natančnem znesku darila, bančni izpiski, iz katerih izhaja natančen obseg nakazanih denarnih sredstev, umik tožbe za ugotovitev neveljavnosti oporoke s strani zakonite dedinje, pisma zakonite dedinje, v katerih starše naproša oziroma se zahvaljuje za darilo.

7. Ne drži implicite očitek pritožnice, da negativnega dejstva (ne-prejema oziroma ne-obstoja darila) ne more dokazati. V pravdi, na katero je napotena, bo morala oblikovati ustrezen zahtevek, in sicer za ugotovitev, da se ji darilo ne všteva v dedni delež (2).

8. Vsled navedenemu je sodišče prve stopnje na pravdo utemeljeno napotilo zakonito dedinjo, saj je njena pravica tudi po oceni pritožbenega sodišča manj verjetna. Prepričljivejšo dokazno moč imajo listine, s katerimi resničnost svojih navedb izkazuje oporočna dedinja, kakor izjava zakonite dedinje, da so bili zneski nakazani v dar njenima otrokoma in da je šlo za skupno premoženje staršev, pri čemer svojih trditev ne podkrepi z dokazi.

9. Odločitev sodišča prve stopnje o tem, da na pravdo napoti zakonito dedinjo, ki mora dokazati sporna dejstva v zvezi z velikostjo svojega dednega deleža (3. točka 2. odst. 210. čl. ZD), se tako izkaže za pravilno. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zakonite dedinje zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka 1. odst. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).

10. Stroške pritožbenega postopka je priglasila le tožena stranka v odgovoru na pritožbo in te stroške bo morala nositi sama (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 174. čl. ZD).

(1) Glej Cp 260/99, Cp 875/2005. (2) Božič Penko Ana, Napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku, Pravosodni bilten št. 2, let. 24, 2003, str. 109.