Jedro

Za odpoved prebivanja tujcu je potrebno, da je izpolnjen pogoj iz uvodnega dela določbe 23. člena Zakona o tujcih in hkrati vsaj eden od razlogov, ki so navedeni v šestih alineah tega člena. Pri odločanju, ali bo upravni organ odpovedal prebivanje, pa nato še upošteva okoliščine iz 2. odstavka 25. člena navedenega zakona.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 16.11.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo z dne 20.4.1993, s katero mu je Občinski sekretariat za notranje zadeve občine izrekel ukrep odpovedi prebivanja v Republiki Sloveniji za dobo treh let po prestani kazni.

Prvostopni upravni organ opira svojo odločbo na 25. člen zakona o tujcih in nato ugotavlja, da je tožnika temeljno sodišče ... dne 26.4.1991 obsodilo na tri leta zapora zaradi kaznivega dejanja omogočanja ilegalnega prehoda državne meje iz koristoljubnosti in kaznivega dejanja ropa, da tožnik prestaja kazen v zaporu in da bo predvidoma odpuščen 1.5.1993. Nadalje navaja, da je tožnik živel v izvenzakonski skupnosti s P.M., s katero ima hčerko. S to družino želi prebivati v ... po poteku prestajanja kazni. Organ nadalje ugotavlja, da tožnik ni državljan Republike Slovenije in bi si moral po prestani kazni urediti začasno prebivanje kot tujec. Za ureditev statusa tujca, bi moral imeti zaposlitev oziroma zagotovljena sredstva za preživljanje in stanovanje. Pred prihodom v ... je živel v Avstriji, kjer je bil poročen in ima dva otroka. Glede na to, da je bil obsojen na kazen 3 let zapora zaradi kaznivega dejanja omogočanja ilegalnega prehoda državne meje terjajo razlogi javnega reda, da se mu onemogoči nadaljnje podobno dejanje.

V izpodbijani odločbi tožena stranka ugotavlja, da odpoved prebivanja temelji na 1. in 4. alinei 23. člena zakona o tujcih. Glede tožbenih navedb, da tožečo stranko prepoved bivanja v Republiki Sloveniji ločuje od hčerke in matere njegovega otroka, ki sta obe državljanki Republike Slovenije, tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni poročen, izvenzakonska skupnost pa po zakonu o tujcih ni upravičen razlog za prebivanje v državi. Sicer pa ima tožnik otroka tudi v Avstriji in bi bilo pričakovati, da ima moralne in zakonite obveznosti tudi do njega. Glede navedb pritožnika, da je odločitev nehumana, ker se ga pošilja v deželo, kjer je vojno stanje, tožena stranka navaja, da bo izdana odločba izvršena šele, ko bo to mogoče. Zoper takšno odločitev tožene stranke je tožnik sprožil upravni spor. V tožbi uveljavlja razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve postopka. Navaja, da je bilo kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil obsojen in zaradi katerega je kazen prestal, storjeno pred uveljavitvijo zakona o tujcih in da ta zakon nikakor ne more veljati za nazaj. Ob pogojnem odpustu je treba tožniku nuditi možnosti normalnega življenja, ne pa, da se mu po prestani kazni izreče še hujša, v bistvu izgon iz države. Tožnik že dolgo vrsto let živi v ..., v krogu svoje družine in skrbi za tri mladoletne otroke. Res je, da živi v izvenzakonski skupnosti, ki traja že dalj časa in je zato dolžan skrbeti za otroke. Tožnik ne živi z materjo svojega otroka v Avstriji. Za tega otroka je v Avstriji dobro preskrbljeno brez tožnikove pomoči. Dejstvo je, da tožnik ni pridobil slovenskega državljanstva, saj izhaja iz Bosne, kjer je imel premoženje, starše in sorodnike in tudi ni mogel predvideti vojne in vseh posledic, saj jo je v glavnem doživljal iz zapora. Tožnik ni državljan Avstrije, izgnati ga v vojne razmere iz družinskega življenja pa ni humano, pošteno, pravično niti zakonito. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 23. člena zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92) se lahko odpove prebivanje tujcu, ki prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi tujega potnega lista, izdanega vizuma ali dovoljenja za vstop ali v skladu z mednarodno pogodbo (1. odstavek 13. člena tega zakona) ali mu je bilo izdano dovoljenje za začasno prebivanje (1. alinea 14. člena tega zakona): - če to terjajo razlogi javnega reda, varnosti ali obrambe države, -če zavrača izpolnjevanje odločitev državnih organov; - če gre za ponavljajoče se ali hujše kršitve tujca zoper javni red in mir, varnost državne meje in tega zakona; - če je bil obsojen s strani tujega ali našega sodišča za kaznivo dejanje na zaporno kazen najmanj 3 mesecev; - če ostane brez sredstev za preživljanje in mu preživljanje za čas prebivanja na območju Republike Slovenije ni kako drugače zagotovljeno; - če gre za zavarovanje zdravja ljudi. Za odpoved prebivanja tujcu je na podlagi te zakonske določbe potrebno, da je izpolnjen pogoj iz uvodnega dela citirane odločbe in hkrati vsaj eden od razlogov, ki so navedeni v šestih alineah tega člena. Na tej podlagi lahko upravni organ odpove prebivanje, pri odločanju o odpovedi prebivanja pa nato upošteva še okoliščine, navedene v 2. odstavku 25. člena zakona.

V konkretnem primeru je tožeči stranki izrečen ukrep odpovedi prebivanja za dobo treh let po prestani kazni iz razlogov po 1. in 4. alinei 23. člena zakona o tujcih. O tem ali pa je izpolnjen pogoj iz uvodnega dela citirane določbe, izpodbijana odločba nima razlogov. Tudi prvostopni organ v svoji odločbi le navaja, da tožeča stranka ni državljan Republike Slovenije in da bi si moral po prestani kazni urediti začasno prebivanje kot tujec. Nesporno je dejstvo, da je bila tožeča stranka na prestajanju kazni od 1.3.1991 do 1.5.1993. V tem času se je po sili zakona zaradi izvršitve kazni zapora po pravnomočni sodbi sodišča nahajala v zaporih ... Na kakšni podlagi šteje tožena stranka tožečo stranko za tujca, tožena stranka ni dala razlogov. Iz podatkov v spisu bi izhajalo, da je pred nastopom kazni tožeča stranka bila državljan SFRJ, ki je živela v ... Po navedbah njenega zastopnika v upravnem postopku, naj bi bila vložena vloga za sprejem tožeče stranke v državljanstvo RS, ni pa podatkov o tem, ali je tožeča stranka prejela odločbo o sprejemu oziroma o zavrnitvi v državljanstvo. Tako ni podatkov ali je tožeča stranka zaprosila za državljanstvo. Navedene okoliščine pa so po presoji sodišča bistvene za odločitev o tem ali je šteti tožečo stranko za tujca in od kdaj (2. odstavek 81. člena zakona o tujcih).

Šele ko bodo ugotovljene navedene okoliščine, bo mogoče presoditi ali je tožeča stranka bila tujec, ki na območju Republike Slovenije ni prebivala legalno in bi s tem bila podana pravna podlaga za odpoved prebivanja.

Nobenega dvoma pa ni o tem, da je podan razlog iz 4. alinee 23. člena (obsodba za kaznivo dejanje najmanj 3 mesecev). Vendar pa mora upravni organ pred izrekom ukrepa odpovedi prebivanja pretehtati tudi vse okoliščine, ki so naštete v 2. odstavku 25. člena zakona, med temi tudi posledice, ki bi jih povzročil ukrep tožniku in njegovi družini. Republika Slovenija je dolžna spoštovati obveznosti, ki jih je sprejela z ratifikacijo mednarodne pogodbe, to je konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list RS, št. 9/92). Po 9. členu te konvencije je Republika Slovenija dolžna spoštovati pravice otroka, ki je ločen od enega ali od obeh staršev, da redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo z obema razen, če je to v nasprotju z njegovimi koristmi. V okviru ugotavljanja navedenih okoliščin bo potrebno ugotoviti vsa dejstva pomembna za rešitev te zadeve. Predvsem bo potrebno ugotoviti ali tožeča stranka res vzdržuje stike s tem otrokom in njegovo materjo, na kar se sam sklicuje.

Ker torej v izpodbijani odločbi dejansko stanje v bistvenih točkah ni bilo popolno ugotovljeno in so bila kršena pravila postopka, sodišče ni moglo rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).