Jedro

Pravila postopka o sporih majhne vrednosti veljajo tudi v primeru, ko sodišče prve stopnje poda pravni pouk, kakršen velja za redni postopek, saj pravdna stranka zaradi napačnega pravnega pouka ne sme izgubiti procesnih pravic, po drugi strani pa tudi ne more pridobiti več procesnih pravic, kot ji jih daje zakon.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 43738/2013 z dne 28. 3. 2013 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka in postopek glede glavnice 5.260,82 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.453,93 EUR ustavilo. Tožencu je naložilo, da v 15 dneh plača tožniku 2.057,50 EUR in zakonske zamudne obresti ter v istem roku povrne tožniku 481,92 EUR stroškov postopka.

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je toženec zamolčal dogovorjeni 90 dnevni rok za sklenitev novih pogodb z naročniki in da se začetek drugačnega obračunavanja ujema s tem obdobjem. Meni, da je v tem delu napačno ugotovilo dejansko stanje, ker tega ni zamolčala, ampak sodišče opozarjala na napačno interpretacijo posledic nesklenjenih pogodb. Sodišče opira odločitev na 7. točko pogodbe in spregleda, da je osnova za račune v nasprotju s točko 9.6. sklenjene pogodbe, ki določa, da do sklenitve tripartitnih pogodb med pogodbenima partnerjema (pravdnima strankama) in starimi naročniki, le-tem celotno storitev zaračunava toženec, tožnica pa bo za storitve teh naročnikov tožencu izstavila račun v višini 50 % vrednosti, ki se določi v skladu s točko 7.3. sklenjene pogodbe. Tožnik ves čas napačno obračunava 50 % vrednost, ker je ne obračunava v skladu s pogodbo, ampak na podlagi cenika za izvajanje oglaševanja na obešankah v Y., kar je v nasprotju s točko 9.6. sklenjene pogodbe. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, je treba upoštevati vse določbe pogodbe. Ker je sklenitev novih pogodb bistvena sestavina pogodbe, ima tožnik možnost razveljavitve pogodbe ali ničnosti, ne more pa enostransko spreminjati pogodbenih določil sebi v korist. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da sta se stranki na sestanku dne 4.9.2012 dogovorili za uporabo cenika. Pritožnik se nadalje ne strinja tudi z ugotovitvami sodišča o tem, kaj izhaja iz zapisnika ter mu očita, da je napačno sklepalo, da toženec ni zatrjeval, da takega dogovora ni bilo, saj ga ni podpisa, pa tudi ves čas postopka je izražal nestrinjanje z zapisnikom. Nazadnje še trdi, da mu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ker je sodišče narok za glavno obravnavo opravilo v njegovi odsotnosti in ni ugodilo njegovi prošnji za preložitev.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prvenstveno opozarja, da je izpodbijana sodba izdana v sporu majhne vrednosti in s tem v zvezi na omejene pritožbene razloge. Kršitev pravil postopka bi moral toženec uveljavljati prej, saj je bil že pred narokom obveščen, da le ta ne bo preklican.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmetni spor se v pritožbenem postopku v skladu z drugim odstavkom 449. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vodi po pravilih spora majhne vrednosti, saj po tem, ko je tožnik večkrat delno umaknil tožbo in je o tem sodišče v izpodbijani odločbi tudi odločilo (v skladu s 188. členom ZPP), vrednost tožbenega zahtevka ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Kljub temu, da stranki s pravnim poukom na omejenost pritožbenih razlogov v sporu majhne vrednosti nista bili poučeni, so v pritožbenem postopku upoštevni le dovoljeni pritožbeni razlogi. V takšnem sporu je mogoče izdano sodbo izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ni je torej mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ne zaradi relativnih kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Navedeno velja tudi v danem primeru, ko je sodišče v izpodbijani sodbi zapisalo pravni pouk, kakršen velja za redni postopek, saj v skladu z uveljavljeno sodno prakso zaradi nepravilnega pravnega pouka pravdna stranka praviloma ne sme izgubiti procesnih pravic,(1) po drugi strani pa jih tudi ne more pridobiti več, kot jih ji zakon daje.

7. Pravdni stranki sta dne 12. 6. 2012 sklenili pogodbo o sodelovanju pri izvajanju oglaševanja na drogovih javne razsvetljave Mestne občine Y (v nadaljevanju Pogodba). Sestavni del pogodbe je tudi cenik, po katerem bosta obračunavala svoje storitve naročnikom. Glede „starih“ naročnikov sta se dogovorila (točka 7.1.), da jih bo toženec v 30 dneh po uveljavitvi Pogodbe in sklenitvi poravnave med strankama in MOY obvestil o dogovoru s tožnikom, najkasneje v 90 dneh pa jim posredoval v podpis nove pogodbe, v katerih bosta kot izvajalca navedeni obe pogodbeni (pravdni) stranki. Sklenitev novih pogodb je bila dogovorjena za bistveno sestavino pogodbe (7.4.). Za čas do sklenitve tripartitnih pogodb med pogodbenima strankama in starimi naročniki je v pogodbi dogovorjeno, da bo naročnikom celotno storitev zaračunaval toženec, tožnik pa bo za te storitve tožencu na podlagi medsebojnega delitvenega obračuna izstavil račun v višini 50 % vrednosti celotne storitve (točka 9.6.).

8. Bistvo spora med strankama je v tem, da je tožnik po preteku 90 dnevnega roka za sklenitev tripartitnih pogodb, ki nesporno niso bile sklenjene, začel storitve tožencu zaračunavati po ceniku (po višjih cenah), toženec pa trdi, da je tak način v nasprotju s pogodbo, natančneje s točko 9.6. Sodišče prve stopnje je pritrdilo tožniku.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik obširno in bistvenem ponavlja svoje razumevanje sporne pogodbe, kar je sodišče prve stopnje že upoštevalo in na to ustrezno odgovorilo. Pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik kritizira dejanske ugotovitve v tovrstnem postopku niso upoštevne, saj sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tako presoja vsebine pogodbe kot dokazna ocena listinskih dokazov (zapisnika) sodi v področje ugotavljanja dejanskega stanja, na katerega je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano.

10. Glede pritožbenih trditev, s katerimi pritožnik sodišču očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja zaradi napačnih zaključkov o tem, česa ni zatrjeval, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi šlo lahko kvečjemu za bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki v sporih majhne vrednosti ni upoštevna (prim. prvi odstavek 458. člena ZPP).

11. Očitana bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni podana. Sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu za preložitev naroka za glavno obravnavo, ker je štelo, da toženec ni izkazal upravičenih razlogov za izostanek z naroka. V prošnji za preklic naroka je toženec trdil, da je zanj udeležba na mednarodni konferenci Energija obligatorna, ker se je začel ukvarjati z obnovljivimi viri energij in je tudi sponzor te konference. Sodišče opravičila ni sprejelo, ker je priložil listine v tujem jeziku, ki niso bile naslovljene nanj, pa tudi v priloženem seznamu sponzorjev ni naveden. Stališče sodišča, da pritožnik ni izkazal opravičljivega razloga za izostanek z naroka je pravilno, vendar iz drugih razlogov. Toženec je bil že 24.10.2014 obveščen, da je narok z dne 28.10.2014 preložen na 2.12.2014, prošnjo za preklic pa je sodišču poslal šele 28.11.2014, torej tik pred narokom, pri čemer ni niti trdil, da je bil o konferenci obveščen šele tedaj, kar pomeni najmanj to, da ni šlo za nepredvidljiv dogodek. Poleg tega toženec tudi v sami prošnji za preložitev ni navedel nobenega prepričljivega pojasnila, da je njegova udeležba na konferenci res nujna oziroma, kakšno škodo bi utrpel, če se je ne bi udeležil za ves čas, saj je šlo za dvodnevno konferenco. Navedba, da je njegova udeležba „obligatorna, saj je nujna sestavina komuniciranja in pogostitev poslovnih partnerjev ter sklepanje poslovnih dogovorov za naslednje leto“ je presplošna, da bi utemeljevala zaključek, da gre za upravičen izostanek z naroka.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da mu ni bilo omogočeno enako varstvo pravic kot jih zagotavlja Ustava RS, ker je drugo sodišče v drugi zadevi na podlagi istega opravičila narok preložilo. Pritožnik se ne more uspešno sklicevati na drugačno odločitev enega sodnika drugega sodišča, ki je v enakem primeru narok preložil, zato ne gre za neutemeljen odstop od ustaljene sodne prakse niti za arbitrarno oziroma samovoljno odločitev, ki bi ustrezala pojmu kršitve pravice toženca do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. členu ZPP. Stroški tožnika v zvezi z odgovorom na pritožbo niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Pritožba je namreč vložena izven 8 dnevnega roka.