Jedro

Pravno podlago za valorizacijo že plačanega dela odškodnine predstavlja 2. odstavek 168. člena OZ. Odmera povračila škode po cenah ob izdaji sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, pri čemer je treba na enak način – to je z valorizacijo – upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije. Valorizacijo delnih plačil terja pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v tč. I izreka znesek 1.850,00 EUR nadomesti z zneskom 1.796,25 EUR in se višji tožbeni zahtevek zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je toženki naložilo plačilo odškodnine v višini 1.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 16. 7. 2012 dalje do plačila ter jo hkrati zavezalo tudi k povračilu tožnikovih pravdnih stroškov v višini 441,23 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni takó, da odškodnino za nematerialno škodo zviša za 3.000,00 EUR, spremeni tek zamudnih obresti in odločitev o stroških postopka; toženki pa naloži tudi povračilo pritožbenih stroškov. Izpostavlja, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno vrednotilo in uporabilo pravnega standarda pravične odškodnine pri zahtevku iz naslova pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin ter nelagodnosti, kot tudi pri zahtevku iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Poudarja, da ni bilo v zadostni meri upoštevano načelo individualizacije oz. konkretizacije, ki se uporabljata pri odmeri nepremoženjske škode. Odmerjena odškodnina je nižja od odškodnin, določenih v primerljivih zadevah. Opozarja na utrpele poškodbe ter pripominja, da ni bilo upoštevano dejstvo o poškodbi hrustanca levega kolena. Prvostopenjsko sodišče je v tem delu zmotno oziroma nepopolne ugotovilo dejansko stanje, kar je vplivalo tudi na višino prisojene odškodnine po obeh postavkah. MRI preiskava je pokazala nastanek ciste v območju levega kolena in ne drži obrazložitev prvostopenjskega sodišča, da pojava ciste ni moglo upoštevati kot posledice škodnega dogodka. Tožnik pred škodnim dogodkom težav z levim kolenom ni imel, nastopile so neposredno po škodnem dogodku. Gre za časovno povezanost škodnega dogodka in postavitve diagnoze – poškodbe hrustanca, zato je zaključek sodišča o neizkazanosti vzročne zveze med dogodkom in poškodbo neutemeljen. Glede pretrpljenih bodočih telesnih bolečin ter nelagodnosti med zdravljenjem bi moralo prvostopenjsko sodišče bolj upoštevati subjektivno doživljanje tožnikovih bolečin. Izpostavlja bolečine in nevšečnosti, ki jih je utrpel. Ocenjuje, da bi morala biti odškodnina iz tega naslova za 1.500,00 EUR višja. Pri odškodnini zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti niso bile ustrezno upoštevane njegove trditve in izpovedba o omejenosti življenjskih aktivnosti. V dopolnitvi izvedeniškega mnenja je izvedenec pojasnil, da se cista bliža velikosti, ki lahko povzroči težavo. Neutemeljen je očitek, da v povezavi z omejitvami ni substancirano zatrjeval življenjskih aktivnosti. Meni, da bi mu po tej postavki pripadala še odškodnina v višini 1.500,00 EUR. Ugovarja teku zamudnih obresti in v tej zvezi uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava ter bistveno kršitev določb ZPP. Toženka je imela zadosti podatkov za odmero nepremoženjske škode že pred predložitvijo osebnega zdravstvenega kartona, zato je napačna odločitev prvostopenjskega sodišča, da tečejo zakonske zamudne obresti šele od prejema zdravstvenega kartona dalje.

3. Toženka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, tožniku pa naloži v plačilo pravdne stroške, kot tudi stroške v zvezi s pritožbo. Opozarja, da prvostopenjsko sodišče pri odmeri nematerialne škode ni upoštevalo že 29. 8. 2012 izplačanega dela odškodnine v valoriziranem znesku na dan sojenja. Valorizacijo odškodninskih denarnih obveznosti predpisuje drugi odstavek 168. člena Obligacijskega zakonika (2); tudi Vrhovno sodišče RS je v načelnem pravnem mnenju z dne 26. 6. 2002 zavzelo stališče, da sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti odškodnine in zato predstavlja valorizacijo odškodninskih obveznosti. Valorizirana vrednost plačanega zneska 2.150,00 EUR na dan sojenja 24. 9. 2013 znaša 2.203,75 EUR, kar predstavlja pravično denarno odškodnino za vso utrpelo tožnikovo škodo. Opozarja, da je prvostopenjsko sodišče previsoko odmerilo odškodnino iz naslova strahu, odškodnina za duševne bolečina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je v celoti neutemeljena. Zmotna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožnik utrpel intenziven primarni strah velike intenzitete. Strah je bil kratkotrajen, trajal je le eno do dve sekundi, zato ni podlage za prisojo odškodnine iz naslova primarnega strahu. V zvezi s sekundarnim strahom poudarja, da je le-ta prenehal, ko je bil tožnik odpuščen iz bolnišnice: glede na trajanje in intenzivnost pravno priznanega strahu pa bi bil upravičen do zneska v višini 650,00 EUR. Neutemeljeno je prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj dokazni postopek ni z gotovostjo pokazal, da bi poškodba z dne 21. 8. 2011 tožniku pustila trajne posledice, zaradi katerih bi bile njegove življenjske aktivnosti zmanjšane v takšnem trajanju in intenziteti, ki bi opravičevali prejem denarne odškodnine. Izvedenec je ugotovil le minimalno omejeno gibljivost levega kolena, ki funkcionalno ne vpliva na vsakdanje splošne življenjske in delovne sposobnosti tožnika. Zgolj začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti v času zdravljenja pa se ne sme ponovno upoštevati pri tej postavki.

4. Pritožbi sta bili vročeni pravdnima strankama, ki nanju nista podali odgovora.

5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

6. Pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo je sodišče vezano na merila iz 179. in 182. člena OZ: stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh – konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin. Pod drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Odškodnina mora biti odmerjena tudi glede na primerjavo z odškodninami z enako škodo ter upoštevaje razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Načelo objektivizacije, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic, je namenjeno vzpostavljanju sorazmerne enakosti med več osebami glede na težo primera. Po presoji sodišča prve stopnje znaša pravična denarna odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 1.500,00 EUR, za strah 2.000,00 EUR in zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 500,00 EUR, kar predstavlja približno štiri povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji na dan izdaje sodbe. Takšna odškodnina se giba v razponu odškodnin, ki se prisojajo v lažjih primerih.

7. Tožnik je v škodnem dogodku utrpel udarnino in razpočno rano levega kolena, razpočno rano leve roke ter udarnino hrbtenice. Vse navedeno se kvalificira kot lažje telesne poškodbe. Zaradi teh poškodb je tožnik približno en teden trpel srednje hude bolečine, dva meseca pa občasne lahke telesne bolečine ter ostale nevšečnosti. Hospitaliziran je bil dva dni; analgetike zaradi lajšanja bolečin je prejemal le po prihodu v bolnišnico. Med zdravljenjem ni prišlo do zapletov, utrpel pa je izključno lahke telesne poškodbe. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je utrpel poškodbo hrustanca levega kolena. Prvostopenjsko sodišče se je opredelilo tudi glede cistične formacije, ugotovljene v MRI preiskavi 21. 11. 2011. Podlago za ugotovitev o neobstoju vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo cisto pa je našlo v izvedeniškem mnenju izvedenca B. P. Izpovedba izvedenca je v nasprotju s pritožbenim zatrjevanjem, da je poškodba hrustanca v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Izvedenec je jasno povedal, da ne more ugotoviti, ali je cista posledica škodnega dogodka. Dopustil je možnost 50 %, da je posledica škodnega dogodka, drugih 50 % možnosti nastanka ciste pa je pripisal morebitnim kroničnim razlogom, ukvarjanju s športom, ipd. Cista zaenkrat tudi še ni takšne velikosti, da bi povzročala resne težave – cistična formacija je dolžine približno 2 cm in prečnega premera 0,5 cm. Tožnik zatrjevanega dejstva takó ni dokazal z zadostno stopnjo resničnosti – prepričanjem o pravno relevantnem dejstvu. Izkazano namreč ni niti s stopnjo verjetnosti kot tretji stopnji resničnosti, saj razlogi, ki govore v prid določenemu dejstvu, niso močnejši od razlogov, ki govore proti njegovemu obstoju.

8. Pritrditi pa je stališču pritožbe, da je prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nelagodnosti med zdravljenjem glede na sodno prakso v podobnih primerih prenizka. Pritožbeno sodišče glede na opisano intenziteto bolečin in čas njihovega trajanja ter povzete nevšečnosti ocenjuje, da je primerna odškodnina znesek v višini 2.000,00 EUR.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je tožnik ob samem škodnem dogodku utrpel intenziven primarni strah velike intenzitete. Tožnik je izkazal tudi prisotnost strahu za izid zdravljenja. Glede na intenziteto in trajanje strahu – primarni strah je bil razmeroma kratkotrajen, kot pravilno ugotavlja toženka v pritožbi – pa je odškodnina v višini 2.000,00 EUR odmerjena nekoliko previsoko. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na tožnikovo izkazanost strahu (ob upoštevanju objektivnega in subjektivnega merila) pravična odškodnina v znesku 1.500,00 EUR.

10. Obe pravdni stranki se pritožujeta tudi glede odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti – tožnik meni, da bi morala biti odškodnina višja za 1.500,00 EUR, medtem ko toženka ocenjuje, da tožnik do tovrstne odškodnine sploh ni upravičen. Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da je pri odmeri te odškodnine bistvena tožnikova zavest, da so njegove življenjske aktivnosti zmanjšane in da zaradi tega trpi duševne bolečine. Ne drži pritožbeno zatrjevanje toženke, da dokazni postopek ni z gotovostjo dokazal obstoja trajnih posledic, zaradi katerih bi bile tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane v tolikšni meri, da bi bil upravičen do prejema denarne odškodnine. Izvedenec je namreč ugotovil minimalno omejeno gibljivost levega kolena ter nekoliko moteno izvedljivost hitrega globokega počepa. Navedeno mnenje je treba povezati tudi s tožbeno naracijo, v kateri tožnik zatrjuje težave pri daljšem sedenju, dolgotrajnejši hoji ter pri vseh sunkovitih in hitrih gibih. Težave naj bi imel pri vseh običajnih gibanjih, kot sta hoja po neravnem terenu, po stopnicah in hoja navzdol. Upoštevaje izvedeniško mnenje v povezavi s trditveno podlago tožbe in izpovedbo tožnika pritožbeno sodišče ocenjuje, da je predmetna odškodnina v višini 500,00 EUR povsem ustrezna, tako da ni podlage niti za njeno znižanje oz. zvišanje.

11. Prvostopenjsko sodišče je pravilno odločilo o teku zamudnih obresti in je pravilno uporabilo določbo 165. člena v zvezi z 299. členom OZ. Prepričljivo je pojasnilo razloge za začetek teka zamudnih obresti z dnem 16. 7. 2012. Po prejemu odškodninskega zahtevka je toženka zaprosila še za dostavo kopij tožnikovega zdravstvenega kartona, ki pa ga ji je tožnik predložil šele 2. 7. 2012, čeprav je bila prošnja podana že 24. 4. 2012. Gre za zamudo na strani tožnika, ki toženki vse do 2. 7. 2012 ni omogočil, da bi se celostno seznanila z njegovim zdravstvenim stanjem, zato je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je zahteva za plačilo odškodnine postala popolna šele z dnem 2. 7. 2012, pravilna.

12. Utemeljen pa je pritožbeni očitek toženke, da sodišče izplačanega nespornega dela odškodnine v višini 2.150,00 EUR ni upoštevalo v valorizirani vrednosti na dan sojenja, kot je bilo zahtevano v odgovoru na tožbo. Pravno podlago za valorizacijo že plačanega dela odškodnine predstavlja drugi odstavek 168. člena OZ. Odmera povračila škode po cenah ob izdaji sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, pri čemer je treba na enak način – to je z valorizacijo – upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije. Valorizacijo delnih plačil terja pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha (prvi odstavek 270. člena in drugi odstavek 285. člena OZ). Prvostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo valorizacije delnega plačila v višini 2.203,75 EUR, kolikor znaša revalorizirana vrednost zneska 2.150,00 EUR na dan 24. 9. 2013. V tem delu je bilo zato treba pritožbi toženke ugoditi in poleg že nesporno plačane odškodnine v višini 2.150,00 EUR, upoštevati še valorizacijo v višini 53,75 EUR.

13. Čeprav je prvostopenjsko sodišče odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo v prenizkem znesku (za 500,00 EUR), pa je bila odškodnina iz naslova strahu odmerjena previsoko (za 500,00 EUR), kar pa na končno odločitev nima vpliva. Kadar je odškodnina za več oblik nepremoženjske škode (v seštevku ali skupno) pravilno odmerjena, ne gre za nepravilno uporabo materialnega prava, če bi bila utemeljena zgolj drugačna notranja razmejitev med odškodninami za več oblik škode. Predmet materialnopravne presoje je namreč le pravilnost odločitve (izrek sodbe) (3). Ob upoštevanju valoriziranega zneska že izplačane odškodnine je tako toženka dolžna plačati tožniku iz naslova materialne škode še znesek v višini 1.796,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2012 dalje do plačila. Upoštevaje določbo 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP je bilo treba sodbo v I. točki izreka spremeniti in znižati prisojeni znesek odškodnine še za znesek valorizacije (za 53,75 EUR) ter za razliko tožbeni zahtevek zavrniti. Pritožba toženke v preostalem delu ni utemeljena, utemeljena pa tudi ni pritožba tožnika, pri čemer pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

14. Kadar pritožbeno sodišče spremeni odločbo sodišča prve stopnje, odloči o stroških celotnega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). V obravnavani zadevi je toženka uspela le z minimalnim delom, zato pritožbeno sodišče, upoštevaje določbo 154. člena v povezavi s 165. členom ZPP, v stroške sodišča prve stopnje ni posegalo. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Enako velja tudi za toženko, ki je, kot je bilo že prej navedeno, uspela le z minimalnim delom zahtevka, zato pritožbene stroške nosi sama.

(1) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

(2) Uradni list RS, št. 83-4287/2001, v nadaljevanju: OZ.

(3) Primerjaj VS RS II Ips 125/2001.