Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti pa utemeljeno napada odločbo kazenske sankcije v delu, ko ta določa nadaljnji pogoj v pogojni obsodbi. Kot rečeno je sodišče prve stopnje oškodovancu prisodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 74.030,60 EUR ter hkrati obsojenemu v pogojni obsodbi določilo nadaljnji pogoj, da mora v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe navedeni znesek vrniti oškodovancu. Višje sodišče je sodbo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je oškodovanca z njim napotilo na pravdo, pri tem pa ni posegalo v odločitev o nadaljnjem pogoju v pogojni obsodbi. Tretji odstavek 50. člena KZ določa, da lahko v pogojni obsodbi sodišče določi, da bo določena kazen izrečena tudi, če obsojenec v določenem roku ne vrne premoženjske koristi, do katere je prišel s kaznivim dejanjem, ne povrne škode, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem, ali ne izpolni drugih, v kazenskopravnih določbah predvidenih obveznosti. Pri tem velja, da se obsojencu lahko v nadaljnjem pogoju nalaga samo povrnitev škode, glede katere ima oškodovanec potreben pravni naslov v prisojenem premoženjskopravnem zahtevku iz adhezijskega postopka ali iz posebne pravde. Tako ni ovire, da je nadaljnji pogoj v pogojni obsodbi postavljen, kadar je znesek pravnomočno prisojen v pravdi in kadar ta še ni bil plačan. Drugače pa je, ko pravdni postopek še ni pravnomočno končan.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča druge stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se v pogojni obsodbi ne določi nadaljnji pogoj, da mora obsojenec v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe oškodovancu S. R., vrniti 74.030,60 EUR.

II. V preostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 30. 11. 2015 obsojenega F. N. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi z drugim odstavkom 7. člena Kazenskega zakonika (KZ-1B). Sodišče je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta in šestih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, z nadaljnjim pogojem, da mora v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe oškodovancu S. R. vrniti 74.030,60 EUR. Sodišče je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodno takso ter odločilo, da je obsojeni dolžan oškodovancu plačati 74.030,60 EUR, s presežkom pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je oškodovanega S. R. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, v preostalem delu pa je pritožbo zagovornika in v celoti pritožbo obsojenega zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 13. 9. 2016 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uveljavlja kršitev kazenskega zakona glede zastaranja kazenskega pregona in bistvene kršitve določil kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Navaja, da sta izreka prvo in drugostopenjske sodbe nerazumljiva, da nasprotujeta sama sebi, da so razlogi sodbe popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju ter da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in izpovedbah v postopku. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek, oziroma naj sodbo spremeni v smislu njegove zahteve za varstvo zakonitosti.

3. Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP dne 13. 10. 2016 podala odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti. Meni, da kazenski pregon zoper obsojenca ni zastaral, saj vsako procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja pretrga zastaranje kazenskega pregona. Zastaranje pretrga tudi zahteva državnega tožilca za uvedbo preiskave, ki pa je bila pravočasna. V zvezi z določitvijo posebnega pogoja v pogojni obsodbi navaja, da se lahko ta določi tudi, kadar sodišče oškodovancu v kazenskem postopku ne prisodi premoženjskopravnega zahtevka, če je bila oškodovancu odškodnina pravnomočno že prisojena in obsojenec te svoje obveznosti v času izrekanja sodbe še ni izpolnil. Zato je neutemeljena navedba, da je izrek izpodbijane pravnomočne sodbe sam s seboj v nasprotju, saj lahko sodišče povrnitev škode določi kot posebni pogoj v pogojni obsodbi, oškodovanca pa z istim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. V zvezi z izrekom sodbe navaja še, da so v opisu kaznivega dejanja navedena konkretna dejstva, s katerimi so na povsem razumljiv način opredeljeni zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije. Ostala zatrjevanja o nepopolnosti in nerazumljivosti izreka pa po vsebini pomenijo uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Višje sodišče pa je posojilno pogodbo v višini 270.00,00 EUR omenjalo le toliko, da je lahko pojasnilo odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, zato ni mogoče govoriti o nasprotju v obrazložitvi sodbe. Vrhovna državna tožilka Vrhovnemu zato sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Obsojenčev zagovornik uvodoma navaja, da je kazenski pregon zoper obsojenega zastaral. Pri tem opozarja, da je bila obtožnica za obravnavano kaznivo dejanje vložena šele 5. 9. 2014, ko je že pretekel desetletni zastaralni rok. Zahteva za varstvo zakonitosti je v tem delu neutemeljena. Tek zastaranja namreč pretrga vsako procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja (tretji odstavek 112. člena KZ). Kot sta pravilno ugotovili že prvostopenjsko in pritožbeno sodišče, je zato zastaranje kazenskega pregona pretrgala že vložitev zahteve za uvedbo preiskave s strani državnega tožilca.1 Kaznivo dejanje goljufije je bilo izvršeno 7. 5. in 9. 5. 2003, zahteva za uvedbo preiskave pa je bila vložena 6. 2. 2013. Vložena je bila torej znotraj relativnega zastaralnega roka desetih let, določenega v 3. točki prvega odstavka 111. člena KZ.

6. Neutemeljena je zahteva za varstvo zakonitosti tudi v delu, kjer graja spremembo opisa s strani sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče sprejema stališče prvostopenjskega in pritožbenega sodišča, da je sprememba zgolj pripomogla k večji preglednosti opisa kaznivega dejanja. Pri tem je sodišče izpustilo nekaj podatkov, ki za presojo o obstoju kaznivega dejanja niso bili relevantni. Ne drži, da je opis kaznivega dejanja po spremembi nejasen. Iz njega je mogoče jasno razumeti, kaj se obsojenemu očita v zvezi z izročitvijo denarja in nakupom zemlje. Drži navedba, da se v opisu kaznivega dejanja ne omenja posojilna pogodba z dne 9. 2. 2012 v višini 270.000,00 EUR, vendar tega ni vseboval niti opis kaznivega dejanja po obtožnici. Z redukcijo opisa kaznivega dejanja zato sodišče ni v ničemer kršilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo, subjektivna pa ni bila sporna.

7. Zahteva za varstvo zakonitosti navaja še, da opis kaznivega dejanja temelji na neresničnih navedbah prič K. in S. R. ter da je sestavljen iz samih insinuacij in hipotez. V tem delu pa želi zahteva za varstvo zakonitosti prek grajanja opisa kaznivega dejanja vzbuditi dvom v verodostojnost navedenih prič. S tem vložnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Vložnik zahteve graja tudi odločitev sodišča, ki ni dovolilo izvedbe dokazov, predlaganih s strani obrambe. V ničemer pa ne konkretizira, za kakšno kršitev naj bi pri tem šlo. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razlagati tako, da mora vložnik zahteve kršitve zakona konkretno opredeliti ter jih tudi ustrezno obrazložiti, ker jih sicer ni mogoče preizkusiti. Enako velja za preostale navedbe, tj. da je sodba protispisna, da niso obrazložena dejstva, ki kažejo na to, da dejanje ni bilo storjeno in da so razlogi sodb šibki ter se ne dajo preizkusiti. Tudi v tem delu zahteva ni substancirana in je zato ni mogoče obravnavati.

9. Višje sodišče je vsebino posojilne pogodbe z dne 9. 2. 2012 presojalo le z vidika, ali je v njej zajet znesek 74.030,60 EUR iz opisa kaznivega dejanja in na podlagi tega dejstva utemeljilo svojo odločitev o premoženjskopravnem zahtevku. Zato ni prišlo samo sebi v nasprotje, ko ni ugotavljalo kaj vse še zajema posojilna pogodba, temveč je njeno vsebino ugotovilo zgolj toliko, kolikor je bila ta relevantna za obravnavan primer, tj. v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom. S tem zato ni storilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

10. Zahteva za varstvo zakonitosti pa utemeljeno napada odločbo kazenske sankcije v delu, ko ta določa nadaljnji pogoj v pogojni obsodbi. Kot rečeno je sodišče prve stopnje oškodovancu prisodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 74.030,60 EUR ter hkrati obsojenemu v pogojni obsodbi določilo nadaljnji pogoj, da mora v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe navedeni znesek vrniti oškodovancu. Višje sodišče je sodbo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je oškodovanca z njim napotilo na pravdo, pri tem pa ni posegalo v odločitev o nadaljnjem pogoju v pogojni obsodbi. Tretji odstavek 50. člena KZ določa, da lahko v pogojni obsodbi sodišče določi, da bo določena kazen izrečena tudi, če obsojenec v določenem roku ne vrne premoženjske koristi, do katere je prišel s kaznivim dejanjem, ne povrne škode, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem, ali ne izpolni drugih, v kazenskopravnih določbah predvidenih obveznosti. Pri tem velja, da se obsojencu lahko v nadaljnjem pogoju nalaga samo povrnitev škode, glede katere ima oškodovanec potreben pravni naslov v prisojenem premoženjskopravnem zahtevku iz adhezijskega postopka ali iz posebne pravde.2 Tako ni ovire, da je nadaljnji pogoj v pogojni obsodbi postavljen, kadar je znesek pravnomočno prisojen v pravdi in kadar ta še ni bil plačan.3 Drugače pa je, ko pravdni postopek še ni pravnomočno končan.

11. Pritožbeno sodišče je svojo odločitev o napotitvi oškodovanca na pravdo, utemeljilo na dejstvu, da je znesek 74.030,60 EUR vsebovan v posojilni pogodbi v višini 270.000,00 EUR. Vračilo zneska po tej pogodbi, in torej tudi vračilo zneska 74.030,60 EUR, je predmet pravdnega postopka I P 483/2012, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Kranju. Navedena pravdna zadeva pa v trenutku, ko je v obravnavani kazenski zadevi odločalo višje sodišče, ni bila pravnomočna in ni pravnomočna niti sedaj.4

12. Višje sodišče je svojo odločitev o napotitvi oškodovanca na pravdo oprlo tudi na dejstvo, da ima oškodovanec v Albaniji zoper obsojenega izvršilni naslov v zvezi s posojilno pogodbo v višini 270.000,00 EUR. Pri tem pa je sodišče spregledalo, da odločba albanskega sodišča v Sloveniji ni priznana. To nedvomno izhaja iz oškodovančeve tožbe v pravdnem postopku I P 483/2012 v kateri oškodovanec izrecno izpostavi, da se je za tožbo odločil kljub izvršilnemu naslovu v Albaniji. Kot razlog je navedel, da Slovenija in Albanija nimata sklenjenega bilateralnega sporazuma o priznavanju sodnih odločb in da je bil zato prisiljen k sprožitvi pravde. Tuja sodna odločba pa je izenačena z odločbo sodišča Republike Sloveniji in ima v Republiki Sloveniji enak pravni učinek kot domača sodna odločba le, če jo prizna sodišče Republike Slovenije.5

13. Izkaže se, da ne slovenski ne albanski sodni postopek ne moreta biti podlaga za določitev nadaljnjega pogoja povrnitve škode v pogojni obsodbi. Pravdni postopek, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Kranju, ni pravnomočen zaključen. Albanska sodna odločba, ki v Sloveniji ni bila priznana, v tem kazenskem postopku ne more imeti nikakršnega pravnega učinka. Nobeden od obeh postopkov tako ne more predstavljati potrebnega pravnega naslova za določitev nadaljnjega pogoja v pogojni obsodbi. S tem, ko je višje sodišče prvostopenjsko sodbo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je oškodovanca z njim napotilo na pravdo, je tudi ta podlaga odpadla. Ker pritožbeno sodišče nadaljnjega pogoja v pogojni obsodbi kljub temu ni odpravilo, je glede odločbe o sankciji prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, s čimer je podana kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP.

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva v delu, ko izpodbija odločitev sodišča, da ni odpravilo nadaljnjega pogoja v pogojni obsodbi, zaradi kršitve po 5. točki 372. člena ZKP, utemeljena. V tem delu je zato na podlagi prvega odstavka 426. člena pravnomočno sodbo spremenilo kot izhaja iz izreka. V preostalem je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določila 425. člena ZKP zavrnilo.

15. Ker je bilo z izrednim pravnim sredstvom deloma odločeno v obdolženčevo korist, se na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 98. člena ZKP sodna taksa ne določi. 1 Tako npr. tudi sodba VSRS, opr. št. I Ips 278/2006 z dne 19. 10. 2006 ter prof. dr. Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 605-606. 2 Prof. dr. Bele, Ivan, Kazenski zakonik s komentarjem, Ljubljana, GV založba 2001, str. 336-337. 3 Sodba VSRS, opr. št. I Ips 70553/2010-179 z dne 17. 4. 2014 in sodba VSRS, opr. št. I Ips 247/1999 z dne 29. 8. 2002. 4 Sodbo sodišča prve stopnje je namreč Višje sodišče v Ljubljani dne 22. 3. 2017 razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. 5 94. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, Ur. l. RS, št. 56/99 in 45/08.