Jedro

V ZOR-u ni določbe, ki bi določala izpodbojnost pogodbe zaradi tega, ker jo ena od strank ni v celoti izpolnila. Za tak primer so določene drugačna sankcija, npr. razveza pogodbe (124. do 132. člena) ali prenehanje obveznosti (354. in 355. člen).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Pravdne stranke nosijo same svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Na podlagi določbe 1. odst. 498. člena ZPP (Uradni list RS, št. 26/99) je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi uporabilo določbe ZPP/77 (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Sodišče prve stopnje je (s sklepom) zavrnilo ugovor litispendence (1. točka izreka odločbe), nato (s sodbo) zavrnilo tožbeni zahtevek prvotožeče stranke, s katerim je zahtevala razveljavitev dela pogodbe o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini, sklenjene med K.M. p.o., Ljubljana in A. d.o.o., ugotovitev, kakšen ustanovni delež naj bi imela po razveljavitvi vsaka od pogodbenic ter povrnitev pravdnih stroškov (2. točka izreka), v preostalem delu pa je (s sklepom) tožbo prvotožeče stranke zavrglo. Tožbeni zahtevek drugih tožnikov je (s sodbo) zavrnilo (4. točka izreka) in še sklenilo, da so tožniki nerazdelno dolžni povrniti toženi stranki njene pravdne stroške (5. točka izreka). Zoper sodbo so se tožniki (v skupni pritožbi) pravočasno pritožili. Uveljavljali so vse pritožbene razloge po določbi 1. odst. 353. člena ZPP. Predlagali so, da naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Pritožba ni utemeljena. Prvostopno sodišče je zavrnilo dva tožbena zahtevka. S prvim je tožeča stranka zahtevala razveljavitev pogodbe o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini v tistem delu, v katerem tožena stranka ni izpolnila pogodbene obveznosti, z drugim, kot posledici prvega, pa je zahtevala ugotovitev drugačnih ustanovnih deležev ustanoviteljev mešanega podjetja A.M. d.o.o. (tožeče stranke). Razveljavitev pogodbe se lahko zahteva, če jo je sklenila stranka, ki je poslovno omejeno sposobna, če so bile pri njeni sklenitvi napake glede volje strank, kot tudi, če je v ZOR-u ali v posebnem predpisu tako določeno (111. člen ZOR). V ZOR-u ni določbe, ki bi določala izpodbojnost pogodbe zaradi tega, ker jo ena od strank ni v celoti izpolnila. Za tak primer so določene drugačna sankcija, npr. razveza pogodbe (124. do 132. člena) ali prenehanje obveznosti (354. in 355. člen). Pogodba o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini je po svoji pravni naravi družbena pogodba (societas). Presoja se po pravnih pravilih, ki so se razvila na podlagi Občega državljanskega zakonika (paragrafi 1175 do 1216 ODZ). Med njimi ni najti pravila, po katerem bi bilo mogoče zahtevati razveljavitev družbene pogodbe v tistem delu, v katerem je ena od strank ni izpolnila. V času, ko je bila sklenjena sporna pogodba, je veljal Zakon o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/89, 46/90 in 61/90). Ta je v 105. členu določil posledico, če vlagatelji v roku, ki je predviden s statutom oziroma pravili družbe, ne vplačajo osnovnih vlog. Štelo se je, da družba ni ustanovljena, ustanovitelji, ki so vplačali osnovne vloge, pa so imeli pravico do vračila vplačanih vlog. Določbo je treba interpretirati tako, da je bilo plačilo osnovnih vlog pogoj za vpis družbe v sodni register. Če je bila kljub temu vpisana, je bila seveda ustanovljena, pomanjkljiva vplačila pa so lahko predstavljala le podlago za sodno izpodbijanje napačnega vpisa. Zakon o podjetjih ni vseboval nobene določbe, ki bi zadevala veljavnost same pogodbo o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini. Tudi če bi se štelo, da podjetje ni bilo ustanovljeno, to na veljavnost pogodbe ne bi v ničemer vplivalo. Tako je mogoče glede prvega tožbenega zahtevka sklepno ugotoviti, da zaradi tega, ker tožena stranka ni (oziroma naj ne bi) v celoti izpolnila svoje pogodbene obveznosti, pogodbe ni mogoče izpodbijati. Takega zahtevka naš pravni red nasprotni (tožeči) stranki ne daje. Po določbi 123. člena Zakona o podjetjih je bila, kot je pojasnilo prvostopno sodišče, za odločitev o spremembi poslovnih deležev pristojna skupščina podjetja. Ima pa pritožba prav, ko uveljavlja, da je v času odločanja prvostopnega sodišča že veljal Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93). Ta v 1. odst. 578. člena določa, da se z dnem njegove uveljavitve Zakon o podjetjih preneha uporabljati. ZGD gospodarske družbe celoviteje ureja in vsebuje tudi pravila za primer, da kakšen od družbenikov družbe z omejeno odgovornostjo, kakršna je tožeča stranka, zamudi z vplačilom osnovnega vložka. Družbeniku, ki je v zamudi z vplačilom osnovnega vložka oziroma njegovega dela, lahko družba pošlje pisni poziv, da v roku, ki ne sme biti krajši od enega meseca, izpolni svojo obveznost. V istem pozivu ga je treba opozoriti, da bo izključen iz družbe glede tistega poslovnega deleža, na katerega se vplačilo nanaša (1. odst. 421. člena). Po določbi 2. odst. 421. člena s pretekom roka, ne da bi medtem družbenik svojo obveznost izpolnil, preide njegov delež na družbo. Od uveljavitve ZGD je imela (in še ima) torej tožeča stranka na voljo postopek, določen v 421. členu, da izsili bodisi celotno plačilo osnovnega vložka, bodisi izključitev tožene stranke kot družbenika. Ker ni trdila in dokazala, da ga je (že) izpeljala, ni mogoče ugoditi niti drugemu postavljenemu zahtevku, ki glasi na ugotovitev, kakšna naj bi bila pravilna poslovna deleža obeh ustanoviteljev tožeče stranke. Pritožniki uveljavljajo, da je prvostopno sodišče v preambuli napačno navedlo, da je na glavni obravnavi sodeloval le pooblaščenec drugo tožeče stranke, ne pa tudi pooblaščenec prvo tožeče stranke, ki je ista oseba. Zapis v uvodu sodbe je res napačen, glede na podatke v spisu pa ga je pripisati le pisni pomoti, ki ni v ničemer vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Ker se je izkazalo, da izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (368. člena ZPP). Ker tožniki s pritožbo niso uspeli, toženčev odgovor na pritožbo pa ni prispeval ničesar pomembnega za odločanje o pritožbi, je sodišče druge stopnje sklenilo, da pravdne stranke same trpijo svoje pritožbene stroške (1. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena in 1. odst. 155. člena ZPP).