Jedro

Če je pri delavcu v času odklonitve dela obstajal utemeljen strah za zdravje in življenje, ker je delodajalec uvedel novo proizvodno linijo polivretanske mase, ne da bi poprej delavce poučil o škodljivosti in nevarnosti nove proizvodne linije ter jih seznanil z vsemi nevarnostmi pri delu, delavcu ni mogoče očitati kršitve delovne obveznosti zaradi odklonitve dela.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku in kot nezakonita razveljavilo sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 5.6.1993 (pravilno bi se datum glasil: 5.6.1995) in sklep delavskega sveta z dne 11.7.1995, odredilo, da je tožena stranka dolžna tožnika še naprej obdržati v delovnem razmerju z vsemi pravicami in obveznostmi ter mu povrniti stroške postopka v znesku 168.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Hkrati je sklenilo, da trpi tožena stranka svoje stroške postopka. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve zahtevka oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne soglaša z zaključkom sodišča, da bi tožnik v času od 8.5.1995 do 18.5.1995 delo, ki mu ga je odredil vodja L. B. odklonil iz utemeljenih razlogov. Na to naj bi kazal že zagovor tožnika, ko se je najprej izgovarjal, da nima potrdila za delo na višini in šele pozneje, da naj bi mu odrejeno delo ogrožalo življenje in zdravje. Sicer pa vztraja pri tem, da je tožnik opravljal dela v okviru nalog oddelka vzdrževanja in je bil dovolj poučen o nevarnostih pri delu, konkretno tudi za barvanje cisterne in cevi ter v skladu z internim pravilnikom 19.2.1994 tudi opravil preizkus znanja iz varstva pri delu. Izgovore tožnika, da ni delal na postrojenju poliuretanske pene in da ne pozna stranskih učinkov te proizvodnje, bi zato bilo potrebno jemati kot izmikanje odrejenemu delu. Tožnik hoče očitno prikazati neurejeno varstvo pri delu v proizvodnem procesu, ki je bilo ves čas v pristojnosti republiške inšpekcije dela, ki je konstantno opravljala kontrole, poleg tega pa so ustrezne institucije najmanj dvakrat letno opravljale meritve emisij v zraku, kar vse kaže na to, da je bilo poleg izobraževanja delavcev iz varstva pri delu storjeno vse potrebno za zaščito njihovega zdravja. Očitno gre tudi sodna praksa v smeri, da na vsak način ščiti delavca, pa če je to utemeljeno, ali ne. Pritožba ni utemeljena. Tožena stranka v pritožbi ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje v skladu z napotili pritožbenega sodišča izdalo ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju, na katero je pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do kršitev iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba vsebuje bistveno pravilne dejanske in pravne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, jih zato ne navaja znova, pač pa glede na pritožbene navedbe povdarja le še naslednje. Sodišče prve stopnje je pri obravnavanju tožniku očitane hujše kršitve delovne obveznosti in disciplinske odgovornosti pravilno izhajalo iz 2. odst. 37. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZTPDR), po kateri je delodajalec zavezan, da delavca seznani z vsemi nevarnostmi pri delu ter s pravicami in obveznostimi v zvezi z varstvom pri delu in delovnimi pogoji. Ta obveznost delodajalca izhaja iz temeljne pravice delavca, da je obveščen o vseh nevarnostih pri delu in v zvezi z delom iz 1. odst. istega člena zakona, zaradi česar tudi po presoji pritožbenega sodišča v okoliščinah konkretnega primera tožniku ni mogoče očitati neopravičene odklonitve dela. Ob prepričljivi dejanski ugotovitvi, da je bilo tožniku v obravnavanem primeru odrejeno barvanje cisterne in odvodnih cevi na novo investirani proizvodni liniji predelovanja poliuretanskih mas, ga je bila tožena stranka dolžna seznaniti z vsemi nevarnostmi pri opravljanju odrejenega dela, še zlasti pa ga ustrezno seznaniti in pojasniti glede nevarnosti in škodljivosti odsesavanih emisij za zdravlje in življenje, ker je to posebej zahteval. Glede na to, da je imelo sodišče prve stopnje v izpovedbi zaslišanega L. B., tožniku neposredno nadrejenega delavca, dovolj podlage za zaključek, da mu ta odgovora na vprašanje o škodljivosti in nevarnosti dela za življenje in zdravje ni mogel dati, ker z temi nevarnostmi niti sam ni bil seznanjen in ker mu takšnega pojasnila ni dal niti varnostni inženir, tedanji referent varstva pri delu, ki mu sodišče prve stopnje glede na ostale okoliščine primera utemeljeno ni poklonilo vere, da naj se tožnik nanj sploh ne bi obrnil, je utemeljen zaključek, da tožniku ni mogoče očitati neopravičene odklonitve dela. O škodljivosti in nevarnosti nove proizvodne linije poliuretanske mase je bil tožnik, kot nekateri ostali delavci, ustrezno seznanjen šele po obravnavani odklonitvi dela na podlagi odredbe pristojnega inšpektorja dela, zato je logično prepričljiv zaključek, da je pri njem v času odklonitve obstajal utemeljeno strah za zdravje in življenje. Za odklonjeno delo ob uporabi skrajnega ukrepa samozavarovanja tako ni elementov krivdne odgovornosti za očitano hujšo kršitev delovne obveznosti. V okoliščinah konkretnega primera se namreč tožena stranka neutemeljeno sklicuje na opravljen izpit iz varstva pri delu 19.2.1994, ki časovno datira izpred uvedbe proizvodnje poliuretanske mase. Povsem neutemeljene so nadalje tudi posplošene pritožbene navedbe o tem, da naj bi odklonitev pomenila le izmikanje odrejenemu delu, saj prav izvedeni dokazi dokazujejo nasprotno. Tožnik je namreč k izvedbi odrejenega dela pristopil takoj po pridobitvi ustreznih pojasnil in informacij s strani inšpektorja dela, zato ni najti razloga, da tako ne bi postopal tudi v primeru, če bi mu ustrezna pojasnila in zagotovila pravočasno dali pristojni in odgovorni delavci tožene stranke. Ker je obveščenost o nevarnosti dela za zdravje in življenja temeljena pravica vsakega delavca, so v okoliščinah konkretnega primera popolnoma neutemeljene tudi pritožbene navedbe o sodni zaščititi delavca za vsako ceno. Ob temeljni pravici delavca do seznanitve o vplivu škodljivih snovi na zdravje, ter sočasni obveznosti delodajalca, da delavca o tem seznani, še zlasti, če to sam zahteva, je bila tožniku neutemeljeno očitana hujša kršitev delovne obveznosti v zvezi z odklonjenim barvanjem cisterne in cevi in posledično nezakonito izrečena najhujša disciplinska sankcija. Sodišče prve stopnje je zato z izpodbijano ugoditveno sodbo zahtevku utemeljeno ugodilo in je iz istih razlogov morala biti pritožba tožene stranke ostati brezuspešna.