Jedro

1.Za odškodninsko odgovornost morajo biti izpolnjeni vsi elementi civilnega odškodninskega delikta - poleg škode tudi protipravnost in vzročna zveza med ravnanjem organa ali odgovorne osebe in njenim nastankom.

2.Ministrstvo je tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo RS zavrnilo. Pojma protipravnega ravnanja upravnih organov oz. delodajalca, ni mogoče enačiti z razlogom, zaradi katerega je bila kasneje, po odločbi Ustavnega sodišča, odpravljena sodba Vrhovnega sodišča in odločba ministrstva, in je nato tožnik pridobil državljanstvo Republike Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Drugotožena stranka nosi sama stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni solidarno plačati tožniku odškodnino v višini 4.998.735,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 2.898.735,00 SIT, za posamezne mesečne zneske v višini 50.855,00 SIT od zapadlosti vsakega zneska s tem, da prvi znesek zapade v plačilo 1.8.1995, zadnji pa 1.4.2000, dalje do plačila in od zneska 2.100.000,00 SIT od dneva izdaje sodbe dalje do plačila ter tožniku plačati stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 15-ih dneh. Odločilo je še, da je tožnik dolžan plačati pravdne stroške, in sicer prvotoženi stranki v znesku 171.105,00 SIT, drugotoženi stranki pa v znesku 384.040,00 SIT, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7.2.2005 dalje do plačila, vse v roku 15-ih dni, šteto od pravnomočnosti sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je temelj protipravnosti in nezakonitega ravnanja prvotožene stranke v tem, da je priznala tožniku in vsem, ki so za to imeli pogoje, pravico do pridobitve državljanstva z enkratno izjemno naturalizacijo. Na to dejstvo, navedeno v zakonu, se je tožnik mogel zanesti in glede na to urejati in planirati svoja ravnanja in pričakovanja. Upravni organi pa so bili dolžni ravnati po zakonu in v predpisanih rokih. Zakon o upravnem postopku (ZUP) je v času vložitve zahteve za priznanje pravice do državljanstva določal rok dveh mesecev, v katerem je bilo potrebno odločiti in izdati odločbo. Odločanje v rokih je temelj zakonitega dela upravnega organa in spoštovanja ustavne pravice do enakega varstva pravic in enakosti pred zakonom. Upravni organ mora odločiti po stanju in na podlagi predpisov, ki veljajo v času izdaje odločbe. Odločanje izven rokov je protipravno dejanje, ki je v primeru tožnika imelo zanj strahotne posledice. Tožnik je vlogo za sprejem v državljanstvo z izredno naturalizacijo podal v času, ko ni veljala novela zakona, ki je bila sprejeta cca dva meseca kasneje in v času vložitve zahteve ni bilo ovir, ki mu jih kasneje očita upravni organ (nevarnost za javni red in mir). Tudi zakonodajalec je tako spremembo uvedel brez kakršnegakoli prehodnega obdobja. Že s stališča pravne varnosti je zato bilo ravnanje upravnega organa, ki ni spoštoval zakonskih rokov, nezakonito in protipravno. Tudi za drugo toženo stranko je veljala določba Ustavnega zakona o enakih pravicah državljanov SFRJ s stalnim bivanjem v Republiki Sloveniji. Tožnik je bil izenačen z državljani RS glede pravice do zaposlitve in bi tožena stranka morala skleniti z njim delovno razmerje že iz razloga, ker je več let delal isto delo. To pa je odklonila, ker naj ne bi imel državljanstva RS. Zato bi moralo sodišče ugotavljati, ali je bila drugotožena stranka dolžna skleniti z njim delovno razmerje za nedoločen čas, glede na določila Ustavnega zakona (13. čl.) in glede na ostale predpise in odločitve Ustavnega sodišča v zvezi z Zakonom o tujcih.

Drugotožena stranka je na pritožbo po pooblaščencu odgovorila. Navaja, da je izpodbijana sodba zakonita. Za odškodninsko odgovornost drugotožene stranke bi moral tožnik dokazati krivdo, ki pa ne obstaja, saj je glede spornega delovnega razmerja drugotožena stranka ravnala v skladu z zakonom, ki je obravnaval zaposlitev tujcev. Pritožba trdi, da je drugotožena stranka odklonila zaposlitev tožnika za nedoločen čas, kar pa je pravno zavajujoče; dejstvo je, da je bil tožnik predhodno zaposlen pri drugotoženi stranki le za določen čas in je 16.6.1995 (po lastni izpovedbi) podal prošnjo za sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas, vendar pa drugotožena stranka ni bila dolžna tožnika tedaj sprejeti v delovno razmerje za nedoločen čas, saj je imela zakonito pravico do izbire in tudi do odklonitve. Sicer pa je tedaj imel tožnik zakonsko možnost, da sproži spor pred pristojnim delovnim sodiščem in da dokazuje morebitno pravico do rednega delovnega razmerja, pa tega ni storil in je sedaj v tej pravici prekludiran. Zato pritožba nima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje v tej zadevi oceniti, ali je bila drugotožena stranka dolžna s tožnikom skleniti delovno razmerje za nedoločen čas. Gre za odškodninsko pravdo, v kateri je treba dokazati krivdo drugotožene stranke, ki pa je ni, ker je bilo njeno ravnanje zakonito, ki ipso iure izključuje protipravnost spornega ravnanja. Zato predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je v vloženi tožbi očital prvotoženi stranki kršitev zakonsko priznane pravice do pridobitve državljanstva zaradi napačne presoje 40. čl. Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Ur. l. RS, št. 1/91 s spremembami) in obema toženima stranka namerno kršitev določbe 13. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ( UR.l. RS, št. 1/91, UZITUL, ki je določal, da so državljani drugih republik, ki so imeli na dan plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in so tukaj tudi dejansko živeli, izenačeni v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije, razen v primerih iz 16. čl. - glede pridobivanja stvarnih pravic na nepremičninah v Sloveniji - do pridobitve državljanstva RS po 40. čl. ZDRS oz. do poteka rokov po 81. čl. Zakona o tujcih (Ur. l. RS 1/91 s spremembami), vsled česar je zaradi nepridobitve državljanstva izgubil delo in s tem povezane pravice in bil ponižan in prepuščen usodi brezpravnega, zato je utrpel premoženjsko škodo zaradi izgube plače od 1.7.1995 pa do vložitve tožbe, in nepremoženjsko škodo za pretrpele duševne bolečine v času pridobivanja državljanstva (ko je bil degradiran na raven predmeta in brez vsakršnih pravic). Sodišče prve stopnje je zato pravilno kot materialnopravno podlago za odločanje v obravnavani zadevi uporabilo določbe 172. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, ki se v danem primeru še uporablja glede na določbo 1060. čl. Obligacijskega zakonika) o odgovornosti pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Tudi po 26. čl. Ustave RS ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe s svojim protipravnim ravnanjem povzroči oseba ali organ, ki tako službo opravlja. Vendar pa morajo biti za odškodninsko odgovornost izpolnjeni vsi elementi civilnega odškodninskega delikta - poleg škode tudi protipravnost in vzročna zveza med ravnanjem organa ali odgovorne osebe in njenim nastankom. V danem primeru bi torej moralo biti ugotovljeno krivdno ravnanje delavcev v organih prvotožene stranke, ki so odločali o tožnikovem državljanstvu, njihovo ravnanje pa bi moralo biti tudi protipravno. Sodišče prve stopnje pa je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da ugotovljene dejanske okoliščine ne utemeljujejo obstoja civilnega delikta oz. odškodninske odgovornosti toženih strank. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja: - tožnik je 29.10.1991 podal vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne podlagi 40. čl. ZDRS. V vlogi je navedel, da ima v P. stalno prebivališče od 24.7.1964 in da je zaposlen pri drugotoženi stranki, - v upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik s pravnomočno sodbo T., v zvezi s sodbo Višjega sodišča v K., obsojen zaradi kaznivega dejanja umora po 46. čl. KZ SRS na 10 let zapora ter s sodbo istega sodišča, zaradi kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po čl. 170 KZ SRS, obsojen pogojno na kazen 2 mesecev zapora s preizkusno dobo 1 leta, - Ministrstvo za notranje zadeve RS (v nadaljevanju ministrstvo) je izdalo odločbo, s katero tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ni ugodilo iz razlogov 8. tč. 10. čl. ZDRS v zvezi s 3. odst. 40. čl. ZDRS (razlog nevarnosti za javni red in mir), - Vrhovno sodišče RS je s sodbo tožbo tožnika zavrnilo, s sklicevanjem na 3. odst. 40. čl. ZDRS v zvezi z 8. tč. 1. odst. 10. čl. ZDRS. Menilo je, da je pravilna zavrnitev sprejema tožnika v državljanstvo RS kot posledica ocene tožnikove nevarnosti za javni red, ki izhaja iz dejanj, za katere je bil tožnik pravnomočno obsojen, - Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. U-I-89/99 z dne 10.6.1999 razveljavilo 3. odst. 40. čl. ZDRS, kolikor se nanaša na razlog nevarnosti za javni red, določen v 8. tč. 10. čl. tega zakona in z odločbo odpravilo sodbo Vrhovnega sodišča in odločbo Ministrstva za notranje zadeve in zadevo vrnilo Ministrstvu za notranje zadeve v novo odločanje, - v ponovnem postopku je ministrstvo, upoštevajoč citirani ustavni odločbi, ugodilo tožnikovi prošnji in z odločbo z dne 15.11.1999 je tožnik pridobil državljanstvo Republike Slovenije.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je postopek reševanja tožnikove vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije potekal v skladu s takrat veljavnim ZDRS. Ministrstvo je v skladu z 8. tč. 10. čl. ZDRS v zvezi s 3. odst. 40. čl. ZDRS tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo RS zavrnilo, sklicujoč se na določbe tedaj veljavnega zakona, torej v prepričanju o pravilnosti le-teh. Na kasnejšo, drugačno odločitev ministrstva je vplivala delna razveljavitev 3. odst. 40. čl. ZDRS in posledično odprava sodbe Vrhovnega sodišča in odločbe Ministrstva za notranje zadeve, kar tudi po mnenju pritožbenega sodišča, ne more predstavljati protipravnosti pri odločanju ministrstva, kot navaja sodišče prve stopnje "uporaba veljavnega prava ne more predstavljati protipravnega ravnanja" in tudi, da pojma protipravnega ravnanja upravnih organov oz. delodajalca, ni mogoče enačiti z razlogom, zaradi katerega je bila kasneje, po odločbi Ustavnega sodišča, odpravljena sodba Vrhovnega sodišča in odločba ministrstva, in je nato tožnik pridobil državljanstvo Republike Slovenije. Nenazadnje že pritožba sama navaja, da mora upravni organ odločiti po stanju in na podlagi predpisov, ki veljajo v času izdaje odločbe. Tožnik očita toženim strankam namerno kršitev določbe 13. čl. UZITUL. V dokaz trditev, da bi ravnanje upravnih organov v (prvem) postopku obravnavanja tožnikove prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljalo samovoljno ravnanje oz. namero, da se izigrajo tožnikove z zakonom in ustavo določene pravice, pa tožnik, kot ugotavlja tudi prvostopenjsko sodišče, ni predlagal nobenih dokazov. Tožniku je bil z odločbo z dne 27.6.1994 zavrnjen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije in v zvezi s tem je tudi pravilna prvostopenjska ugotovitev, da bi bila pravnorelevantna vzročna zveza med izdajo negativne odločbe upravnega organa in izgubo tožnikove zaposlitve, ker ni postal državljan Republike Slovenije, podana le, če bi zavrnitev prošnje za sprejem v državljanstvo RS bila posledica protipravnega ravnanja upravnega organa. Nenazadnje, kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, je tožnik sklepal z drugotoženo stranko pogodbe o delu za določen čas v obdobju od leta 1991 do leta 1995, torej tudi še po zavrnitvi sprejema v državljanstvo Republike Slovenije. Izpodbijani sodbi zato ni mogoče ničesar očitati, niti glede ugotovljenega dejanskega stanja, niti glede uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v ravnanju toženih strank ni elementov protipravnosti in tudi ne krivde. To pomeni, da niso podani elementi civilnega delikta in ni podlage za odškodninsko odgovornost toženih strank. Pritožbene navedbe, da je Zakon o upravnem postopku v času vložitve zahteve za priznanje pravice do državljanstva določal rok dveh mesecev, v katerem je moral odločiti in izdati odločbo in v zvezi s tem pritožbeno razlogovanje, da je odločanje izven rokov protipravno dejanje, pa predstavljajo nedopustno širjenje dejstvene podlage, kar je v pritožbi nedopustno in v nasprotju s 337. čl. ZPP. Pritožbeni razlogi so zato neutemeljeni in ker sodišče druge stopnje tudi pri preizkusu izpodbijane sodbe po 2. odst. 350. čl. ZPP ni našlo nobenih kršitev, je zato pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP). Ker odgovor drugotožene stranke na pritožbo ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi zadeve, nosi slednja sama nastale ji stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo (155., 165. čl. ZPP).