Jedro

Domneva nelojalnosti, ki velja za starše, se ne razteza tudi na otroke. Ti lahko samostojno dokazujejo svojo lojalnost.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 24.11.2005 ter se zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.11.2005. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo z dne 4.11.2004 in potrdila odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 5.10.2004, s katero je prvostopni upravni organ ugotovil, da tožnica B.B., rojena 10.10.1924 v Ljubljani, hči E.B. in M.B., rojene H., ni državljanka Republike Slovenije in da se po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štela za jugoslovansko državljanko. Tožena stranka je z odločbo z dne 24.11.2005 tudi zavrnila tožničino zahtevo z dne 10.10.1990 za izdajo potrdila o državljanstvu Republike Slovenije.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da gre v obravnavani zadevi za ugotavljanje državljanstva tožnice kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije, ki se vodi po določbi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Z Zakonom o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46 z dne 5. 7. 1946, v nadaljevanju ZDrž) je bilo v 35. členu določeno, da za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28.8.1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Tega dne je namreč začel veljati Zakon o državljanstvu DFJ. Zakon o spremembah in dopolnitvah ZDrž (Uradni list FLRJ, št. 105/48 z dne 4.12.1948, velja od dneva objave v Uradnem listu) pa je uveljavil nov 2. odstavek 35. člena ki je določal, da se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Novela zakona je po svoji vsebini imela retroaktivni učinek. Osebe, ki so na dan 28.8.1945 živele v tujini in izpolnjevale tudi druga dva pogoja (nemška narodnost in domneva nelojalnosti), niso postale jugoslovanski državljani. Tudi po mnenju Ustavnega sodišča RS je pri ugotavljanju državljanstva dopustna uporaba določb ZDrž z vidika pravne kontinuitete (odločba US, št. U-I-23/93). Iz izpodbijane odločbe tožene stranke in predloženih upravnih spisov med strankama ni sporno, da je bila tožnica nemške narodnosti, ter da se je že pred 4.12.1948 nahajala v tujini. Sporno je bilo le vprašanje nelojalnosti. Vedela je, da se je za OF nabiral denar v trgovini in da je oče dajal denar šoferju K.K. Izjavila pa je, da je bila premlada, da bi se zanimala za sodelovanje z OF. Njeno ravnanje ni takšno, da bi v zadostni meri izkazovalo njeno lojalnost narodnim interesom slovenskega naroda. Potrdila Združenja borcev in udeležencev NOB Ljubljana - Center ne morejo vplivati na drugačno odločitev, saj se ne nanašajo na ravnanje tožnice, ob upoštevanju njene lastne izjave. Tožnica je bila članica Kulturbunda, domneva nelojalnosti pa obstaja tudi v primeru, ko neka oseba nemške narodnosti ni bila članica Kulturbunda. Ker je zakonsko natančno določeno, kdo je pristojen za odločanje o državljanstvu oseb na prvi stopnji, ni bilo potrebno pridobiti mnenja komisije "ki ima pristojnost, da v postopkih denacionalizacije podaja mnenje o tem, ali je stranka izpodbila domnevo nelojalnosti osebe, ki je bila mladoletna ob uveljavitvi ZDrž".

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja razloge bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da bi tožena stranka morala istočasno in skupaj presojati lojalnost tožničinih staršev in tožnice osebno, ker bi le tako lahko podalo objektivno oceno tožničinega ravnanja med vojno. Starši so intenzivno in kontinuirano podpirali narodnoosvobodilno gibanje. Znano ji je bilo, da oče podpira narodnoosvobodilno borbo s plačevanjem prispevkov članu OF šoferju K.K. in bi eventuelna prijava povzročila veliko škodo. "Seznam kulturbundovcev" je sekundarno gradivo in ni verodostojen dokaz, saj je njegov sestavljalec uvrstil na seznam vse člane družine B., žive in takrat že zdavnaj mrtve. Arhiv RS s svojima dopisoma z dne 18.11.1999 in 16.12.1999 potrjuje, da ima v evidenci navedeni Seznam kulturbundovcev, ne more pa jamčiti za verodostojnost vsebine dokumentov. Med vojno je bila mladoletna, od nemških oblasti skupaj z očetom in mamo ni dobila dovoljenja niti za pot v Rateče, ki bi ga v primeru članstva v Kulturbundu in očetovega sodelovanja z Abwehrom gotovo dobila. Iz potrdila Združenja borcev izhaja lojalnost cele družine B., torej tudi tožnice. Brez razloga si Upravno sodišče ni preskrbelo mnenja komisije pri Vladi Republike Slovenije "ki ima pristojnost, da v postopkih denacionalizacije podaja mnenje o tem, ali je stranka izpodbila domnevo nelojalnosti osebe, ki je bila mladoletna ob uveljavitvi Zakona o državljanstvu FLRJ." Vrhovno sodišče je opozorila tudi na 34. točko sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice opr. št. 47825/99 z dne 23.3.2006, ki naj bi vsebovala zanjo ugodno pravno stališče. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Ker je s 1.1.2007 začel veljati in se uporabljati ZUS-1, je bilo treba s tožničino pritožbo, ki je bila vložena v letu 2006, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče obravnavalo kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Po presoji Vrhovnega sodišča RS je v obravnavani zadevi podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije je vsebovano v 1. odstavku 9. člena ZDen, ki določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Časovni okvir, ki je pomemben za ugotovitev državljanstva, je ureditev ZDrž, ki določa v 2. odstavku 35. člena oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28.8.1945, če so podani trije (negativni) pogoji: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Na podlagi te določbe ZDrž je bila odrečena pridobitev jugoslovanskega državljanstva povojne FLRJ tistim osebam nemške narodnosti, ki so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, ker so s svojim ravnanjem izkazovale lojalnost nemškemu Reichu.

V 3. odstavku 63. člena ZDen je določeno, da pri ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Po stališču iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997, vsebuje določba 2. odstavka 35. člena ZDrž v povezavi z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen domnevo nelojalnosti, ki je bila glede na takratna zgodovinska dejstva upravičena, vendar je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega. Da se domneva nelojalnosti staršev ne more raztezati na otroke, ki so bili v času vojne še mladoletni, je stališče, ki ga je v vrsti svojih odločitev sprejelo Ustavno sodišče RS v postopkih odločanja o ustavni pritožbi (na primer Up 299/01 z dne 9. 7. 2001, Up-461/01-7 z dne 10.1.2002, Up-2/02-9 z dne 28.2.2002, Up 525/2004 z dne 9.12.2004) in Vrhovno sodišče Republike Slovenije (odločba X Ips 678/2006-6). Oseba, ki je bila v času vojne še mladoletna, mora imeti možnost, da izpodbije domnevo nelojalnosti oziroma dokazovati in tudi dokazati svojo lojalnost. Ker gre za ugotavljanje državljanstva tožnice, je pomembno izključno njeno ravnanje, in ne ravnanje njenih staršev. Pri presoji ravnanja tožnice je potrebno upoštevati tudi njeno starost. Po takratnih predpisih je bila na dan 28.8.1945 še mladoletna, saj je bila rojena 10. 10. 1924. Ker sta upravna organa pri presoji, ali je tožnica izpodbila domnevo nelojalnosti, presojala tudi lojalnost cele družine B., zlasti še očeta E.B., je bila po presoji Vrhovnega sodišča RS določba 3. odstavka 63. člena ZDen v upravnem postopku uporabljena nepravilno.

Ker je podan uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, je revizijsko sodišče na podlagi 94. člena ZUS-1 ugodilo reviziji in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. V njem bo tožena stranka morala v skladu s stališči iz te sodne odločitve ponovno odločiti o pritožbi tožnice in se v zvezi z dokazovanjem njene lojalnosti opredeliti tudi do vprašanja, ali je bilo glede na starost tožnice njeno ravnanje lojalno v smislu določbe 3. odstavka 63. člena ZDen.