Jedro

Ker tožnik z navajanjem novih dejstev in konkretnimi ter prepričljivimi dokazi ni dokazal obstoja novih okoliščin, ki bi lahko bile podlaga drugačni odločitvi o mednarodni zaščiti, poslošena dejstva in nerelevantne informacije o izvorni državine morejo predstavljati okoliščin, ki bi bile pomembne za odločitev o tožnikovi pravici. Zato ga tožena stranka po presoji sodišča z njimi ni bila dolžna seznaniti.

Tožnikova duševna stiska in s tem povezana anksiozno depresivna motnja, ker mu grozi vrnitev v izvorno državo, ni duševna bolezen v smislu predloženih informacij, zaradi česar ne gre za nov dokaz, ki bi pomembno povečeval verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Zgolj dejstvo, da je tožnik v navedeni duševni stiski, ne more zadoščati za (njegovo) pripadnost posebni družbeni skupini.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je predhodno tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito z dne 22. 10. 2015 zavrnila zaradi njene očitne neutemeljenosti. O zakonitosti navedenega upravnega akta je sodišče odločilo s sodbo I U 129/2016 z dne 5. 4. 2016, katere pravilnost je Vrhovno sodišče potrdilo s sodbo I Up 136/2016 z dne 18. 5. 2016. 3. Potem, ko je bil na podlagi Uredbe EU št. 604/20131 vrnjen iz Republike Italije, je tožnik 25. 10. 2016 vložil prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ki ga je tožena stranka s sklepom z dne 10. 11. 2016 zavrgla. Ugotovila je namreč, da je tožnik v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za priznanje mednarodne zaščite ponovno uveljavljal družinski zemljiški spor, vendar ga je, ne da bi pojasnil zakaj, opisal drugače kot v postopku za priznanje mednarodne zaščite. Presodila je, da so navedena dejstva tudi sicer nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, saj je tožnik v zvezi z odhodom iz izvorne države navajal izključno ekonomske razloge. Ob sklicevanju na dostopne informacije o stanju v njegovi domači provinci Laghman je tožena stranka sprejela stališče o neutemeljenosti tožnikovih navedb v zvezi z njegovo ogroženostjo v primeru vrnitve. Tožbo zoper navedeni sklep je sodišče zavrnilo s sodbo I U 1740/2016 z dne 14. 12. 2016. 4. Iz nadaljnjih razlogov izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožnik 17. 10. 2019 ustno na zapisnik vložil drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Vendar je po presoji tožene stranke ponovno navedel iste razloge kot v predhodnih postopkih. Nedoločno je namreč trdil, da ga bodo ubili, če se vrne v Afganistan, in da je tam težko življenje. V zvezi z izjavami, "da se stanje v Afganistanu ni izboljšalo" in "da so se razmere poslabšale", je tožena stranka proučila s strani tožnikovih pooblaščencev predložene informacije o tamkajšnjih razmerah in presodila, da niso (pravno) pomembne, saj ne prikazujejo stanja v tožnikovi provinci. Zato je pridobila splošno znane informacije za to območje in ugotovila, da je tožnikova provinca relativno mirna, zaradi česar njegove navedbe ne predstavljajo novega dejstva, ki bi pomembno povečevalo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

5. Tožena stranka je proučila tudi mnenje specialista za psihiatrijo z dne 2. 8. 2019, iz katerega je razvidno, da naj bi tožnik trpel za mešano anksiozno depresivno motnjo, zaradi česar mu je bila predpisana terapija z ... tabletami. Presojala je tudi predložene informacije o izvorni državi v zvezi s položajem oseb z duševno boleznijo in ob sklicevanju na navedeno mnenje ugotovila, da tožnik take bolezni nima. Pojasnila je, da duševna stiska in s tem povezana navedena motnja ni razlog za priznanje mednarodne zaščite. Zato je presodila, da te navedbe in zdravnikovo mnenje ne morejo pomembno povečati verjetnosti za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

6. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo, v kateri je uvodoma navedel, da izpodbijana odločitev ne bi smela temeljiti na petem odstavku 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), saj ta zakonska določba ni skladna z Direktivo 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 60; v nadaljevanju Procesna direktiva II). Ne strinja se s stališčem tožene stranke, da je novi zahtevek utemeljeval z enakimi razlogi, in pojasnjuje, da se je stanje v Afganistanu zanj poslabšalo. Tam naj bi bil prepuščen samemu sebi, saj z družino naj ne bi imel stikov. Tudi njegove psihične težave naj ne bi bile ustrezno zdravstveno obravnavane, s tem v zvezi pa naj bi mu glede na priložene informacije grozilo preganjanje. Iz njih naj bi namreč bilo razvidno, da metode zdravljenja lahko presežejo prag mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Pojasnjuje, da teh razlogov v predhodnih postopkih ni navajal, saj so se psihične težave zaradi nejasnosti njegovega pravnega položaja razvile po odločitvi o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka. Meni, da bi morala tožena stranka, glede na njeno stališče o nekonkretiziranosti njegovih izjav, postaviti podrobnejša vprašanja. Trdi, da je bila kršena njegova pravica do izjave, saj ga tožena stranka ni seznanila z informacijami o izvorni državi, s katerimi je utemeljila izpodbijani sklep. Navaja, da bi se tožena stranka morala določneje opredeliti do predloženih informacij o izvorni državi in s tem povezanega položaja oseb z motnjami v duševnem zdravju. Pojasnjuje, da zaradi svojih zdravstvenih težav pripada posebni družbeni skupini, ki je v Afganistanu preganjana. Duševne težave naj bi tam namreč še vedno bile stigmatizirane in naj bi se dojemale kot obsedenost z demoni. Iz predloženih informacij naj bi bilo razvidno, da je zdravstveno varstvo ljudi z motnjami v duševnem zdravju skoraj neobstoječe in da so osebe preganjane tako s strani družbe kot tudi družinskih članov. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa.

7. Tožnik je na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zahteval tudi izdajo začasne odredbe in predlagal, da sodišče stanje uredi tako, da mu omogoči, da ostane v Republiki Sloveniji do pravnomočnosti odločitve. Pojasnjuje, da bo brez začasne odredbe vrnjen v izvorno državo, kar naj bi zaradi kršitve načela nevračanja in onemogočenosti dostopa do azilnega postopka pomenilo težko popravljivo škodo.

8. V odgovoru na tožbo je tožena stranka ob sklicevanju na obrazložitev izpodbijanega sklepa predlagala zavrnitev tožbe.

K prvi točki izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

11. Tožnik trdi, da odločitev tožene stranke nepravilno temelji na petem odstavku 65. člena ZMZ-1. Ob sklicevanju na sodbi v zadevah I U 1712/2019 z dne 11. 11. 20192 in I U 1576/2019 z dne 14. 10. 2019 pojasnjuje, da ta pravna podlaga, ko gre za zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, vložen po izvršljivosti sklepa o zavrženju prvega zahtevka o uvedbi ponovnega postopka, nasprotuje 42. členu Procesne direktive II.

12. Tožbeni ugovor ni utemeljen. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč jasno razvidno pravilno izhodišče tožene stranke, da je tudi vsebina drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka (morebitni novi dokazi in nova dejstva) pravno pomembna okoliščina, saj je presojala izpolnjenost pogojev v zvezi z vložitvijo ponovne prošnje. Kljub napačni označbi pravne podlage njene odločitve je torej očitno, da je izpodbijani sklep ob upoštevanju navedenih stališč upravnega sodišča smiselno pravilno oprt na četrti odstavek 65. člena v zvezi s pogoji iz 64. člena ZMZ-1. 13. Iz tožbenih navedb je razvidno, da tožnik zatrjuje kršitev pravice do izjave, saj pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bil seznanjen z relevantnimi informacijami o izvorni državi, ki jih je pridobila tožena stranka.

14. Pravica iz 22. člena Ustave vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz te pravice med drugim izhaja pravica do izjave, ki posamezniku zagotavlja možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev o njegovi pravici.3 Zato je treba odgovoriti na vprašanje, ali je bila tožena stranka v obravnavani zadevi, ob upoštevanju tožnikovega procesnega položaja, ki je v postopku odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka drugačen kot v rednem postopku za priznanje mednarodne zaščite, dolžna tožnika seznaniti z informacijami, ki jih je sama pridobila, in na katere je oprla odločitev. Povedano drugače, presoditi je treba, ali navedene informacije predstavljajo okoliščine, ki so bile pomembne za odločitev o tožnikovi pravici.

15. Glede ponovne prošnje ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali jo je izrecno umaknila, vloži tàko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

16. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.4 Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, kar po presoji sodišča ni bistveno, saj so določbe tega zakona v relevantnih delih enake določbam ZMZ-1.5

17. Iz okoliščin obravnavane zadeve je razvidno, da je bil odločilen razlog za odločitev tožene stranke o tožnikovem zahtevku ravno ugotovitev, da uveljavlja iste razloge kot v predhodnih postopkih. Tožnikove izjave, da ga bodo ubili, če se vrne v Afganistan, da tam nima nikogar in da je življenje v tej državi tudi sicer težko, so po presoji tožene stranke tudi sicer presplošne in nekonkretizirane, predložene informacije o izvorni državi pa ne prikazujejo stanja v tožnikovi provinci.

18. Tako posplošena dejstva in nerelevantne informacije o izvorni državi6 tudi po presoji sodišča ne bi verjetno pripeljale do priznanja mednarodne zaščite. Ob takem procesnem dejanskem stanju, ko tožnik ni navedel ustreznih novih dejstev ali predložil novih dokazov, torej ni spoštoval zaostrenih dokaznih standardov, pa toženi stranki niti ni bilo treba po uradni dolžnosti pridobiti informacij o izvorni državi.7 Povedano drugače, ravno zato, ker tožnik z navajanjem novih dejstev in konkretnimi ter prepričljivimi dokazi ni dokazal obstoja novih okoliščin, ki bi lahko bile podlaga drugačni odločitvi o mednarodni zaščiti, navedene (po uradni dolžnosti pridobljene) informacije ne morejo predstavljati okoliščin, ki bi bile pomembne za odločitev o tožnikovi pravici. Zato ga tožena stranka po presoji sodišča z njimi ni bila dolžna seznaniti.

19. Na navedeno pravilno stališče o posplošenosti tožnikovih izjav ne more vplivati niti tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka tožniku postaviti podrobnejša vprašanja. Ob vložitvi drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka je bil namreč zastopan po pooblaščenki, ki je svetovalka za begunce8. S tem v zvezi pa je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da prosilec in njegov pooblaščenec delita breme za izvedbo hitrega in procesno pravilnega postopka in da se svetovalec ne sme omejiti na pasivnega opazovalca izvedbe procesnega dejanja, nato pa šele v tožbi na toženo stranko naslavljati očitke, o čem vse prosilca ni vprašala.9

20. Glede na navedeno ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb upravnega postopka, saj je ob upoštevanju zgornjih izhodišče očitno, da je sodni preizkus izpodbijanega sklepa mogoč. Da bi šlo za bistveno kršitev določb postopka v smislu 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, mora namreč biti možnost preizkusa odločbe (sklepa) popolnoma izključena. Tožnikovo nestrinjanje z navedenimi razlogi oziroma ugotovitvami upravnega organa pa še ne pomeni, da vsebinski sodni preizkus izpodbijanega sklepa ne bi bil mogoč.

21. Tožena stranka je ob upoštevanju nekonkretiziranosti tožnikovih izjav ob vložitvi drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka v zadostni meri utemeljila tudi odločitev glede naknadno predloženega mnenja specialista za psihiatrijo z dne 2. 8. 2019 v povezavi s prejetimi informacijami o izvorni državi o razmerah oseb z duševnimi motnjami (tožnik jih je po pooblaščencih predložil 25. 10. 2019, torej po vložitvi drugega zahtevka). Menila je, da tožnikova duševna stiska in s tem povezana anksiozno depresivna motnja, ker mu grozi vrnitev v izvorno državo, ni duševna bolezen v smislu predloženih informacij, zaradi česar ne gre za nov dokaz, ki bi pomembno povečeval verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

22. Stališče tožene stranke pomeni, da zgolj dejstvo, da je tožnik v navedeni duševni stiski, ne more zadoščati za (njegovo) pripadnost posebni družbeni skupini. Sodišče se s to presojo strinja, saj tožnik ob upoštevanju zaostrenih dokaznih standardih v tovrstnih postopkih le s splošnim psihiatričnim mnenjem ni izkazal, da bi ga v domači provinci izvorne države dojemali kot različnega in torej s posebno identiteto (druga alineja petega odstavka 27. člena ZMZ-1), ali da je njegova duševna stiska nespremenljiva prirojena lastnost (prva alineja petega odstavka 27. člena ZMZ-1). Tudi če bi to držalo, pa navedeno mnenje in njegove siceršnje splošne izjave ne izkazujejo utemeljenega strahu pred preganjanjem iz tega razloga, in ali mu iz teh razlogov grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1.10 Kdaj gre za dejanje preganjanja in kdaj dejanja diskriminacije prerastejo v preganjanje in kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, sicer izhaja iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, med drugim na primer v zadevah Hukić proti Švedski11 in Salkić in ostali proti Švedski12.13

23. Iz zgoraj navedenih razlogov je odločitev tožene stranke torej zakonita. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 24. V tej zadevi glavna obravnava ni bila opravljena. Tožnik je bil namreč zaslišan že ob ustni vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, zaradi česar izvedba dokaza z njegovim zaslišanjem ni bila pomembna za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi sicer je iz tožbe razvidno, da med strankama ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ampak ali je tožena stranka ravnala po pravilih postopka in ali je pravilno uporabila relevantne določbe ZMZ-1. K drugi točki izreka:

25. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

26. Ker je bilo v obravnavani zadevi s sodbo pravnomočno odločeno o tožbi, niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče s tem povezano zahtevo zavrglo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 V navedeni zadevi je upravno sodišče sprejelo stališče, da je vsebina drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka pravno pomembna okoliščina (11. točka obrazložitve). 3 Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-936/16-29 z dne 2. 3. 2017 .Ustavno sodišče je sicer že večkrat poudarilo, da je bila v upravnem postopku ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave uveljavljena zlasti z določbo 9. člena ZUP, ki med temeljna načela upravnega postopka uvršča načelo zaslišanja strank. To načelo zahteva, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za zakonito in pravilno odločbo. Če bi bil posamični akt sprejet v postopku, v katerem se tožnik ne bi mogel izjaviti o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ali bi imel omejeno možnost, da se o njih izjavi, bi šlo za kršitev načela zaslišanja strank, ki obenem predstavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. 4 Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014. 5 Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1. 6 Tožbeni ugovor, da bi se tožena stranka morala konkretneje opredeliti do informacij o izvorni državi, je le pavšalen. Tudi sicer velja, da bolj kot določena dejstva stranka zatrjuje, večja je obveznost organa, da se do njih opredeli in tudi sam ugotavlja s tem povezana dejstva (glej na primer odločbo Vrhovnega sodišča I Up 121/2013 z dne 4. 4. 2013). Tudi iz primerljive sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da se dolžnost do opredelitve glede navedb strank omejuje kot odgovor na strankino aktivnost, torej kot odsev strankinih pravnih razčlenjevanj, argumentiranj, stališč, pogledov in razlag (tako na primer sklep II Ips 678/2007 z dne 16. 12. 2010, 12. točka obrazložitve). 7 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 298/2013 z dne 22. 8. 2013 tudi v zvezi z informacijami o izvorni državi, ki naj bi jih tožena stranka morala po uradni dolžnosti ugotavljati v ponovnem postopku, sprejelo stališče, da mora oseba sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek (10. točka obrazložitve). 8 Predstavnica PIC-a, ki je tožnika zastopala pri vložitvi drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka na zapisnik, je svetovalka za begunce (glej spletno stran: "https://spvt.mp.gov.si/imenik-svetovalcev-za-azil-begunce/Page-2.html". 9 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 90/2019 z dne 3. 7. 2019 (19. točka obrazložitve). 10 Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. 11 V tej zadevi je šlo za družino z otrokom z Downovim sindromom in epilepsijo, ki je bil na Švedskem deležen rednih pregledov in medicinske pomoči, zaradi česar je bilo po mnenju zdravnikov nujno, da tam ostane. Po predhodni ugotovitvi, da je določena nega in zdravniška pomoč za navedeno bolezen v BiH dostopna, je ESČP štelo, da zgolj dejstvo, da taka zdravniška pomoč v BiH ni na enaki ravni kot na Švedskem, ni odločilna za ugotovitev kršitve prepovedi nehumanega ravnanja iz 3. člena EKČP. 12 V tej zadevi je šlo za vprašanje vrnitve muslimanske družine v Republiko Srbsko, pri čemer sta 14 letni otrok, deloma pa tudi 8 letni otrok, po mnenju psihiatričnega izvedenca trpela za hudimi psihološkimi travmami, tipičnimi za otroke s tako imenovanim bosanskim sindromom, ki vključuje samomorilske znake. Zato bi po izvedenčevem mnenju njuna vrnitev v izvorno državo, če bi jo sploh preživela, pomenila veliko tveganje za trajno psihološko škodo. ESČP je sprejelo stališče, da ne gre za kršitev 3. člena EKČP. Ugotovilo je, da je ranljivo zdravstveno stanje družine posledica nestabilnih življenjskih okoliščin in negotovosti glede prihodnosti in da se zdi, da so težave otrok izvirale iz dejstva, da sta jima bila njuna starša nesposobna zagotoviti varnost, podporo in nego. ESČP je upoštevalo, da je družina uspela vzpostaviti stik z varstvenim centrom v BiH in da tveganje za kršitev pravice do prepovedi nehumanega ravnanja iz 3. člena EKČP ne izvira neposredno iz dejanj javne oblasti pogodbene države. 13 S tem v zvezi glej tudi zadevo Paposhvili proti Belgiji z dne 13. 12. 2016. Poudarjeno je bilo, da 3. člen EKČP zagotavlja varstvo v situaciji, ki vključuje predajo resno bolne osebe, glede katere so bili izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo, čeprav ne pod grožnjo neposredne smrti, zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljena resni nevarnosti, da se bo njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenjske dobe (183. točka obrazložitve).