Jedro

V ugovornem postopku ni mogoče spremeniti sklepa o prenehanju delovnega razmerja tako, da se upošteva drugo obdobje neopravičenega izostanka z dela, kot je to bilo ugotovljeno s prvostopnim sklepom.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 1.8.1996 v delu, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja z dnem 15.2.1996 ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnika ponovno pozvati na delo v roku 8 dni. Tožena stranka pa je dolžna tožniku izplačati tudi nadomestilo plač za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od mesečno zapadlih neto zneskov, regres za letni dopust za leto 1996, 1997 in 1998 v zneskih, kot so navedeni v izreku sodbe, z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Vse višje denarne zahtevke tožnika je sodišče zavrnilo.

Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 158.238,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe dalje, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 353. člena ZPP/77 ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožena stranka je z drugostopno odločbo z dne 1.8.1996 storila prav to, kar ugotavlja prvostopno sodišče, da bi morala storiti - upoštevala je dejstvo, da tožniku ne more prenehati delovno razmerje z 28.12.1995, ker mu je bila dne 20.2.1996 za nazaj do 14.2.1996 priznana bolniška odsotnost. Vendar pa tožnik niti po 14.2.1996 ni prišel na delo, niti izkazal upravičene odsotnosti z dela, kar je tožena stranka upoštevala pri reševanju tožnikovega ugovora in odločila, da mu preneha delovno razmerje s 15.2.1996, torej s prvim dnem, ko je tožnik neopravičeno izostal z dela in se ni vrnil na delo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v skladu z napotki pritožbenega sodišča dopolnilo dejansko stanje glede višine denarnih zahtevkov in v ponovnem postopku pravilno odločilo, da je zahtevek tožnika utemeljen, tako glede razveljavitve dokončne odločbe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja, kot tudi glede povračila nadomestil plače, regresa za letni dopust in vrnitve nazaj na delo. Kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, je drugostopni organ tožene stranke odločbo prvostopnega organa z dne 15.2.1996, po kateri naj bi tožniku prenehalo delovno razmerje z dnem 28.12.1995 zaradi pet dnevne neopravičene odsotnosti z dela, v postopku varstva pravic spremenil tako, da je ob reševanju tožnikovega ugovora ugotovil neopravičeno odsotnost z dela od 14.2.1996 dalje. Tožnik je izpodbijal sklep o prenehanju delovnega razmerja, iz katerega izhaja, da se mu je očitala neopravičena odsotnost za obdobje od 27.12.1995 dalje do 14.2.1996, za katerega pa je izkazal, da mu je Zdravniška komisija I. stopnje Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območna enota A. dne 20.2.1996 odobrila bolniški stalež za sporni čas. Tako odločitev je tudi potrdila Zdravniška komisija II. stopnje dne 11.7.1996. Ker je bila tožniku začasna zadržanost od dela zaradi bolezni priznana tako s strani Zdravniške komisije I. kot II. stopnje, je sodišče prve stopnje to pravilno upoštevalo pri svojih zaključkih, da gre v spornem primeru za opravičen izostanek.

Glede na datum izdaje sklepa o prenehanju delovnega razmerja pa tožniku tudi ni mogoče očitati, da se po zaključku bolniškega staleža, torej po 15.2.1996, ni javil na delo.

Dejstvo je, da bi morala tožena stranka, ko je obravnavala delavčev ugovor, v bistvu izdati nov sklep o prenehanju delovnega razmerja, če je menila, da gre za nov neopravičen izostanek z dela tudi v spornih dneh, ne pa pri reševanju ugovora samo popraviti datum prenehanja delovnega razmerja.

Po 1. členu Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Ur.l. RS št. 15/90 - 38/99) se tudi delovna razmerja delavcev v državnih organih urejajo z Zakonom o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90) in z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) in z Zakonom o delavcih v državnih organih. Prav varstvo pravic je v ZDDO drugače urejeno kot v ZTPDR in ZDR, vendar le glede organov, ki odločajo o delavčevih ugovorih. Po 72. členu ZDDO ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje svojih pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitev o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih. Ugovor delavec vloži pri organu, ki je odločil o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, torej pri istem organu, ki je odločil na prvi stopnji. Predstojnik organa preizkusi svojo odločitev in jo lahko tudi spremeni, vendar ne ob drugačnem dejanskem stanju kot je bilo ugotovljeno v postopku pred organom, ki je sklep izdal. Glede na navedeno je tudi po oceni pritožbenega sodišča delodajalčev sklep o prenehanju delovnega razmerja, izdan po 6. točki 1. odst. 100. člena ZDR, nezakonit. Zato je sodišče prve stopnje v posledici navedene odločitve tudi utemeljeno ugodilo zahtevku tožnika na izplačilo nadomestila plače za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter regresa za letni dopust. V posledici razveljavitve sklepa o prenehanju delovnega razmerja je sodišče toženo stranko tudi utemeljeno zavezalo, da je tožnika dolžna pozvati nazaj na delo.

Ker je sodišče prve stopnje v skladu z napotki pritožbenega sodišča dopolnilo dokazni postopek v nakazani smeri in tako ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.