Jedro

Za pravico podstanovalca, da uveljavi odkup stanovanja po določbah o privatizaciji, je upošteven čas podstanovalskega razmerja pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka izprazniti dvosobno stanovanje v VII. nadstropju hiše L., B. in ga izročiti tožeči stranki. Ugotovilo je, da biva toženka v stanovanju nezakonito. Vselila se je avgusta 1991. Od tedaj do 19.10.1991, ko je začel veljati stanovanjski zakon, pa nista potekli dve leti, na kar se je sklicevala toženka v zvezi s 50. členom zakona o stanovanjskih razmerjih.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Zavzelo je stališče, da je za uporabo določbe 149. čl. stanovanjskega zakona, na katero se sklicuje tožena stranka, upošteven čas uporabe stanovanja pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona. Od toženkine vselitve do uveljavitve tega zakona pa nista potekli dve leti.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi druge in prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa, da spremeni obe sodbi in zavrne tožbeni zahtevek. Navaja, da se je toženka vselila v avgustu 1990, tožba pa je bila vložena 22.9.1992, torej po poteku dveletne dobe, določene v 149.čl. stanovanjskega zakona. Meni, da ta rok teče ne glede na vloženo tožbo in ne glede na sprejetje stanovanjskega zakona.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Državni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Revizija izhaja iz napačnega podatka, da se je toženka vselila v sporno stanovanje avgusta 1990. Prezre, da je s pripravljalno vlogo z dne 26.10.1993 popravila svojo prvotno trditev in navedla, da se je vselila avgusta 1991. Navedbo odgovora na tožbo o vselitvi avgusta 1990 je pojasnila s tem, da gre za napako. To je toženka izrecno potrdila tudi v svoji izpovedbi na glavni obravnavi dne 27.10.1993, ko je bila zaslišana kot stranka. V skladu s tem sta sodbi prve in druge stopnje ugotovili, da se je vselila v avgustu 1991. Drugačne trditve v reviziji pomenijo izpodbijanje ugotovljene dejanske podlage, kar pa na revizijski stopnji ni dovoljeno (3. odst. 385. čl. zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija utemeljuje uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava s tem, da računa dvoletni rok po 149. čl. stanovanjskega zakona od avgusta 1990 dalje. Ker ta predpostavka ni točna, je celotno razlogovanje revizije neutemeljeno. Od avgusta 1991 do uveljavitve stanovanjskega zakona 19.10.1991 dveletni rok iz 149. čl. stanovanjskega zakona ni potekel. Upošteven pa je samo čas pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona, kajti okoliščine iz 149. čl. tega zakona morajo biti izpolnjene tedaj, ko je zakon začel veljati. Gre za določbo, ki ureja prehod na novi pravni režim. Ta se uporabi glede na zatečeno stanje. Določba 149. čl. stanovanjskega zakona govori o podstanovalcu in o imetniku stanovanjske pravice. To pa sta kategoriji, ki ju je urejal zakon o stanovanjskih razmerjih. Stanovanjski zakon daje pravico do privatizacije osebam, ki so ob uveljavitvi zakona izpolnjevale zahtevane pogoje (117. čl.) Določba 149. čl. stanovanjskega zakona pa pove, kdaj pravice do privatizacije nima imetnik stanovanjske pravice, temveč jo ima podstanovalec. To določbo je treba povezati s 1. odst. 117. čl. tega zakona, ki daje pravico do privatizacije imetniku stanovanjske pravice, ki je imel to pravico na dan uveljavitve zakona. Kar velja za imetnika stanovanjske pravice, velja tudi za podstanovalca. Če ne bi za oba veljal isti časovni kriterij, bi prišlo do nejasnosti, kdo od njiju ima pravico do privatizacije. Prav ta dvom pa odpravlja 149. čl., ki določa, kdaj preide pravica do privatizacije od imetnika stanovanjske pravice na podstanovalca.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).