Jedro

Tožnika ne izkazujeta pravnega interesa za odločitev in s tem pravovarstvene potrebe za tožbo, ker si tudi z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu ne bi izboljšala svojega pravnega položaja, saj je sodišče, s sodbo v drugem upravnem sporu, odločbo, ki jo izpodbijata tudi tožnika, že odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek. Tako dejansko tožnika izpodbijata akt, ki je že odpravljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano, Ribiške inšpekcije z dne 29. 1. 2010 (popravljeno s sklepom z dne 26. 2. 2010), s katero je bilo med drugim odločeno, da morata (tudi) tožnika prenehati izvajati ribiško upravljanje z vodnim telesom Kreda in omogočiti izvajanje ribiškega upravljanja Zavodu za ribištvo. Tožena stranka je z odločbo z dne 11. 1. 2011 pritožbo tožnikov zoper navedeno prvostopenjsko odločbo zavrnila.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da mora vsakdo, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. Na to mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodišče pa je po vpogledu v sodni spis I U 285/2011 ugotovilo, da je bil pred istim sodiščem v teku upravni spor, ki ga je sprožila tožeča stranka M.K., v katerem je izpodbijala isto odločbo Ribiške inšpekcije, kot jo izpodbijata tožnika v tem upravnem sporu. Sodišče je s sodbo z dne 20. 10. 2011 tožbi M.K. ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in vrnilo zadevo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. To pomeni, da je bil akt, ki ga tožnika izpodbijata v tem upravnem sporu, že odpravljen, zaradi česar tudi morebitna ugoditev tožbi v tem upravnem sporu njunega pravnega položaja ne bi v ničemer izboljšala.

3. Tožnika vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa. Po njunem mnenju bi sodišče moralo zadevi združiti, saj gre za postopek o istem predmetu. Nemogoče pa je od stranke pričakovati, da bo do odločitve sodišča dnevno spraševala in poizvedovala, ali je morebitna vložena tožba druge stranke že rešena. Tožnika sta ves čas postopka izkazovala potrebni pravni interes in jima ne more biti v škodo, da sodišče obeh tožb ni združilo. S tako odločitvijo je sodišče tožnikoma odreklo pravico do meritorne odločitve.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Vsakdo, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, pa mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora stranka ves čas postopka izkazovati, da bi ugoditev njeni tožbi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Pravovarstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj pravni položaj.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnika ne izkazujeta pravnega interesa za odločitev in s tem pravovarstvene potrebe, ker si tudi z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu ne bi izboljšala svojega pravnega položaja, saj je sodišče, in temu tožnika ne ugovarjata, s sodbo I U 285/2011-8 z dne 20. 10. 2011 odločbo, ki jo izpodbijata tudi tožnika, že odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek. Tako dejansko tožnika izpodbijata akt, ki je že odpravljen. Res je sicer bil akt odpravljen iz razlogov, ki jih nista navajala tožnika, sta pa tudi tožnika zasledovala isti cilj, to je odpravo izpodbijanega akta. Zadeva je bila vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem bo izdana nova odločba in če tožnika z odločitvijo ne bosta zadovoljna, bosta imela na voljo pravna sredstva. Zato tudi vsebinska izvedba tega postopka, ki sta ga začela s tožbo, očitno ne bi privedla k spremembi njunega pravnega položaja.

7. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da mora ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na obstoj pravnega interesa. Zato so neutemeljeni pritožbeni ugovori v smislu, da sta tožnika (vsaj ob vložitvi tožbe) izkazovala pravni interes. Gre namreč za procesno predpostavko, katere namen je iz nadaljnjega obravnavanja izločiti zadeve, v katerih vsebinska izvedba postopka očitno ne bi privedla k spremembi tožnikovega pravnega položaja (enako sklepi Vrhovnega sodišča I Up 334/2007, I Up 1740/2006, I Up 181/2008). Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni ugovori, da bi sodišče moralo postopka združiti, saj gre pri slednjem za sklep procesnega vodstva, sodišče pa samo oceni, ali bi združitev pripomogla k smotrnosti postopka. Če sodišče predlogu strank za združitev postopkov ne sledi, to ne predstavlja kršitve določb postopka.

8. Ker je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna in na zakonu utemeljena, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.