Jedro

SNamen instituta zastaranja je v tem, da se zavaruje dolžnike pred možnostjo, da jih upniki ne tožijo v nerazumno dolgih rokih in da se tudi preprečijo neskončne pravde. Torej je tu varovana ne le korist tožnika, ampak tudi splošen družbeni interes. Z določitvijo subjektivnih in objektivnih rokov pa so, kot to določa 376. čl. ZOR, varovane tudi pravice oškodovanca, saj zastaranje praviloma ne začne teči z dnem škodnega dogodka, ampak, pri odškodninskih sporih, od takrat, ko je oškodovanec izvedel za škodo (subjektivni rok) oz. od nastanka škode (objektivni rok).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo zahtevek iz naslova odgovornosti V. v. z. M., s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo 33.518,30 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki od različnih zneskov tečejo od različnih datumov. Prav tako je zavrnilo zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov in odločilo, da bo o stroških odločilo s poznejšo sodbo.

Tožnica se je 5. 11. 1993 poškodovala pri delu kot delavka zavarovanke tožene stranke, ko je ob menjavi okraskov na steni, z eno nogo stopila na A lestev, z drugo pa na ograjo otroške posteljice. Ograja se je podrla in je padla. Sodišče je ugotovilo, da je utrpela le lažje telesne poškodbe, ne pa tudi obtolčenine desnega bedrnega živca ter zloma velike grče. Na ugovor tožene stranke je sodišče zaključilo, da je zahtevek zastaral. Štelo je, da je oškodovanka najkasneje izvedela za posledice 19. 1. 1996, tožbo pa je vložila 3. 2. 2000, torej po preteku 3 letnega roka, ki ga določa I. odst. 376. čl. ZOR, ki je veljal v času nastanka škodnega dogodka (1060. čl. Obligacijskega zakonika). Sodišče prve stopnje je še zaključilo, da tožnica v škodnem dogodku 5. 11. 1993 ni utrpela poškodbe desnega bedrnega živca in zdravljenje zaradi te diagnoze ni posledica poškodbe kot tudi ne sedanje stanje. Ne glede na to ali je tožba pravočasna ali ne, je odgovornost tožene zavarovalnice za to zatrjevano škodo izključena, in sicer tako iz naslova krivdne odgovornosti, ker tožeča stranka ni dokazala enega od elementov odškodninske odgovornosti (vzročne zveze), kot iz naslova objektivne odgovornosti, ker ta škoda ne izvira iz škodnega dogodka in (zatrjevane) nevarne dejavnosti. Enako velja za vso zatrjevano škodo v zvezi s pokom grče, ker tudi ta poškodba ni dokazana. Sodišče je nadalje še navedlo, da se prepletajo ugotovitve, pomembne za zastaranje in ugotovitve, pomembne za odločanje o temelju zahtevka, gre za specifično situacijo, ko tožnica ene od zatrjevanih poškodb ni utrpela v obravnavani nezgodi.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Sodišču očita, da je ugotavljalo le objektivne kriterije za zastaranje, ne pa tudi subjektivnih – kdaj je izvedela za škodo. Z obširnim navajanjem ponavlja trditve, ki jih je podala v postopku na prvi stopnji in sodišču očita, da ni upoštevalo dolžine njenega zdravljenja, ki je trajalo še leta 1999. Meni, da tožnica ni mogla vedeti, kdaj je bilo zdravljenje zaključeno, saj je moralo o tem podati mnenje kar več izvedencev. Šlo je za zapleteno vprašanje. Sodišče ni obrazložilo, na podlagi česa je zaključilo, da je začelo zastaranje teči najkasneje do 19. 1. 1996 in je obrazložitev v tem delu v nasprotju sama s seboj. V tem delu pa sodišču očita tudi napačno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče je določila o zastaranja interpretiralo v korist zavezanca, ne pa oškodovanke. Izpodbija tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da ni utrpela poškodbe bedrnega živca in meni, da so te ugotovitve v nasprotju z mnenji izvedencev Č. in G. Tudi če ni utrpela te poškodbe, pa tega ni mogla vedeti, kot tudi ne morala vedeti, saj je šlo za zelo zapleteno strokovno vprašanje. Sodišču očita tudi kršitev načela kontradiktornosti postopka, ker ni zaslišalo predlaganih prič – zdravnikov, ki so jo zdravili in ki bi povedali, da je bilo zdravljenje kontinuirano. Absolutno bistvena kršitev je podana, ker sodišče ni povedalo, zakaj ni upoštevalo izvedeniškega mnenja dr. Č. in dr. G. in ker ni pribavilo dopolnilnega mnenja izvedenca D. ali pa angažiralo novega izvedenca za ugotavljanje EMG izvidov. Sodišču očita, da ni ugotavljalo načina nastanka poškodbe in da je v tem delu dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovljeno. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča v celoti razveljavi in vrne v ponovno odločanje pred drugega sodnika posameznika. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo pravno podlago za odločanje pravno pomembnega dejanskega stanja, kot jo tudi podkrepilo s sodno prakso, ki je glede začetka teka zastaranja številna. Pritožbeni očitki o tem, da je sodišče pravila o zastaranju razlagalo le v korist tožene stranke, niso utemeljeni. Namen instituta zastaranja je v tem, da se zavaruje dolžnike pred možnostjo, da jih upniki ne tožijo v nerazumno dolgih rokih in da se tudi preprečijo neskončne pravde. Torej je tu varovana ne le korist tožnika, ampak tudi splošen družbeni interes. Z določitvijo subjektivnih in objektivnih rokov pa so, kot to določa 376. čl. ZOR, varovane tudi pravice oškodovanca, saj zastaranje praviloma ne začne teči z dnem škodnega dogodka, ampak, pri odškodninskih sporih, od takrat, ko je oškodovanec izvedel za škodo (subjektivni rok) oz. od nastanka škode (objektivni rok).

Ne držijo pritožbeni očitki o tem, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča v razveljavljeni sodbi, saj je povedalo, kdaj bi oškodovanka najkasneje morala vedeti, da težave bedrnega živca niso v vzročni zvezi s poškodbo. Pravilno je sodišče navedlo, da bi oškodovanka lahko in morala ravnati s skrbnostjo in da bi bilo zdravljenje tudi ob poškodbi bedrnega živca zaključeno dve leti po poškodbi, torej bi zdravljenje maksimalno trajalo 19. 1. 1996, tudi če tožnica ne bi vedela, da poškodba bedrnega živca ni v vzročni zvezi. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe prepričljivo obrazložilo, zakaj je kot skrajni datum upoštevalo ta rok, torej ne držijo pritožbene navedbe, da sodba v tem delu ni obrazložena in da se je ne da preizkusiti. Sodišče pa tudi ni navedlo, da se je tožničino stanje takrat stabiliziralo, kot mu to napačno očita pritožnica, ampak da je zdravljenje maksimalno trajalo do tega datuma.

Dejstvo, da se je tožnica zdravila tudi po tem datumu, ni sporno, sodišče pa je obrazložilo, zakaj šteje, da je zastaranje kljub temu začelo teči prej. Važno je, da je sodišče prve stopnje z gotovostjo zaključilo, da se je tožnica, ki je ob poškodbi utrpela samo lahke telesne poškodbe, zdravila zaradi drugih težav, zdravljenje le-teh pa ni v vzročni zvezi s poškodbo, zato ne more pripeljati do tega, da bi se začetek teka zastaralnega roka podaljševal v nedogled. Sodišče določi odškodnino tudi za bodočo škodo kot tudi lahko oškodovanec po pravnomočnosti sodbe zahteva odškodnino za novo nastalo škodo, za katero ob prvotnem določanju ni mogel vedeti. Tudi ta ureditev kaže na to, da subjektivni rok, v katerem začne teči zastaranje, ne more trajati v nedogled in da oškodovanec ne sme čakati tako dolgo, kot je to v tem primeru storila tožnica. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je tožnica 13. 8. 1996 z odločbo invalidske komisije postala invalid III. kategorije, ob upoštevanju tudi poškodbe bedrnega živca, tudi pravilno zaključilo, da bi tudi že takrat morala vedeti, da je zdravljenje zaključeno, oziroma da so se posledice ustalile. Če pa je ravnala s premajhno skrbnostjo, pa je odgovornost za zamudo roka na njeni strani. Pritožnica tudi v tem delu sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb postopka, ki jo vidi v nasprotju razlogov z listinami. Pritožbenemu sodišču tako pavšalne navedbe niso jasne, je pa pritožnici odgovoriti, da je ZPIZ določil invalidnino s tem datumom, kar pomeni, da je vendarle moralo šteti, da ima za takšno določitev dovolj podatkov iz medicinske dokumentacije.

Pritožnica v pritožbi nadalje navaja, da zaradi zapletenosti ni mogla vedeti, kdaj je bilo zdravljenje zaključeno in to argumentira z navedbami, da je tudi sodišče moralo obseg poškodb ugotavljati z več izvedenci in da gre torej za zelo zapleteno vprašanje. Vendar pa to ne drži. Sodišče je razčiščevalo ta dejstva zato, ker so bila sporna le za tožnico, ki je na vsak način hotela od izvedencev doseči, da bi potrdili nekaj, kar ni bilo medicinsko dokazano. Res je izvedenec K. v prvotnem mnenju navedel, da je možno, da je tožnica utrpela tudi obtolčenino bedrnega živca, vendar pa je potem, ko je bil zaslišan, obrazložil, da te poškodbe ni utrpela, enako pa sta to navedla tudi ostala dva izvedenca. Tožnica je v postopku na vsak način hotela od izvedencev potrditev te diagnoze, vendar pa so bili vsi trije izvedenci, specialisti, enotni o tem, kakšne poškodbe je tožnica utrpela v škodnem dogodku. Sodišče prve stopnje je njihovo mnenje in dopolnitev prepričljivo ocenilo. Nobene potrebe ni bilo po dodatnem zaslišanju ali po postavitvi novega izvedenca za odčitavanje EMG posnetkov, saj je izvedenec D., zaslišan na glavni obravnavi povedal, da je eden od učiteljev elektrografije. Sodišče prve stopnje pa je v razlogih sodbe tudi navedlo, da je bil dr. G. v tem postopku le priča in ne izvedenec. Povedalo je, da izpovedba priče G. ne more izpodbiti zaključkov izvedencev. Pritožbeno sodišče pa k temu še dodaja, da je sodišče prve stopnje v tem postopku, ob upoštevanju trditev ene in druge stranke, izvedlo dokaze z zaslišanjem kar treh izvedencev, njihove izpovedbe je prepričljivo ocenilo, na takšno oceno pa ne morejo vplivati podatki iz drugega spisa. Pritožbeni očitki, da bi sodišče moralo upoštevati mnenje obeh izvedencev iz druge pravdne zadeve in da tožena stranka temu niti ni nasprotovala, ne držijo. Sodišče je v tem postopku izvajalo dokaze in ugotavljalo dejansko stanje in ni bilo vezano na drug postopek. Na zahtevo stranke so bili izvedenci tudi neposredno zaslišani na glavni obravnavi, zato pritožbeni očitki o tem, da bi moralo sodišče ponovno zaslišati izvedenca D. ali pa zaslišati drugega strokovnjaka, niso utemeljeni.

Res je, da subjektivni rok začne teči takrat, ko oškodovanec izve za škodo, kar pa pomeni, da takrat, ko bi ob primerni skrbnosti moral oz. lahko izvedeti za škodo. Navedbe v pritožbi, da tožnica kot laik ni mogla vedeti, kdaj se je zdravljenje zaključilo, niso utemeljene. Vse tožničine težave, za katere je izvedenec D. navedel, da gre za konzervativno, psihološko živčno motnjo, ne morejo iti v škodo tožene stranke in so v tožničini sferi. Sicer pa tudi objektivni rok pet let začne teči od nastanka škode, to je od nastanka škode zaradi udarnine kolka. Sodišče prve stopnje se je v razlogih sodbe oprlo na mnenje izvedenke T. O., da je zdravljenje bilo že zaključeno 17. 5. 1994, ko nevrofiziološka diagnostika ni potrdila suma na okvaro perifernega živčevja, torej je s tem štelo, da je takrat začel teči pet letni objektivni zastaralni rok. Tega dejstva pritožnica ne izpodbija. Iz tega pa izhajajo zaključki, da je potekel petletni objektivni zastaralni rok.

Iz obširne in temeljite obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, zakaj sodišče ni štelo za potrebno, da zasliši vse zdravnike, ki so tožnico zdravili, ker bi vedeli povedati, da je zdravljenje potekalo kontinuirano in da za njih vzročna zveza ni bila sporna. Pri tem pa pritožbeno sodišče le še dodaja, da dejstvo, da se je tožnica zdravila kontinuirano, ni bilo nikoli sporno. Vsi izvedenci pa so, preden so podali mnenje, natančno pregledali vso medicinsko dokumentacijo in jo v mnenju tudi upoštevali in obrazložili. Zato zaslišanje zdravnikov, ki so tožnico zdravili ni bilo potrebno.

Pritožnica vidi absolutno bistveno kršitev določb postopka tudi v tem, da sodišče ni ponovno zaslišalo izvedenca K. o tem, kako naj bi že pred sodnim postopkom vedela, da ni utrpela poškodbe bedrnega živca. Takšna kršitev ni podana. Sodišče je tisto, ki ugotavlja dejansko stanje in ocenjuje dokaze, izvedenci pa le odgovorijo na vprašanje stroke. Zato o tem, kdaj je tožnica zvedela oz. kdaj bi lahko zvedela za poškodbe in za to, katere poškodbe so bile v vzročni zvezi, ni bilo potrebno zasliševati izvedenca, pač pa je sodišče tisto, ki na podlagi izvedenih dokazov, tudi s pomočjo zaslišanja izvedenca ugotavlja pravno pomembna dejstva.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obrazložilo zaključke o tem, kako je prišlo do poškodbe, pri tem pa se ni oprlo zgolj na delodajalčevo prijavo, ampak tudi na izpovedbo priče. Zato ni kršilo določb pravdnega postopka, ki urejajo izvajanje dokazov, dokazno oceno in prosto presojo dokazov in pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

Skratka ob vsem navedenem in ob bistvenih in pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje: da je bil škodni dogodek 5. 11. 1993, da je bila ta tožba vložena 3. 2. 2000, da je tožnica utrpela ob padcu le obtolčenini desnega boka in da je bilo zaradi le-te zdravljenje zaključeno že 17. 5. 1994, ko nevofiziološka diagnostika ni potrdila suma na okvaro perifernega živčevja in so neugodnosti in strah prenehali v manj kot štirih mesecih, da je bila (tudi ob upoštevanju poškodbe, ki ni dokazana) spoznana za invalida III. kategorije 13. 8. 1996; so zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je potekel tako subjektivni kot tudi objektivni rok za zastaranje njene terjatve pravilni. Ker je tožena stranka pravočasno ugovarjala zastaranje in tudi zatrjevala dejstva o tem, je sodišče prve stopnje pravilno zahtevek zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni storilo, zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (ZPP člen 353).

Pritožnica s pritožbo ni uspela in zato sama nosi stroške pritožbenega postopka.