Jedro

Čeprav tožnika, s tem ko navajata, da na območju, kjer je predvidena gradnja bazne postaje, nameravata graditi turistični objekt, svoj interes za udeležbo utemeljujeta z dejanskim interesom (nameravana gradnja turističnega objekta in kazitev vizualnega pogleda na veduto) oziroma zatrjujeta varovanje javne koristi (upoštevanje turistične strategije na nivoju celotnega območja in zatrjevanje negativnih zdravstvenih, okoljskih ter ekonomskih vplivov) ali koristi tretjih oseb (sokrajanov, ki bi naj trpeli za posledicami raka), sodišče pojasnjuje, da tožbe ni zavrglo, kot je predlagala stranka z interesom. Skladno s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 namreč sodišče tožbo zavrže v primeru, kadar odsotnost pravovarstvene potrebe (očitno) izhaja že iz izpodbijanega akta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Upravna enota Ormož je investitorju A., d.o.o. izdala gradbeno dovoljenje št. 351-273/2020-42 z dne 1. 12. 2021 za postavitev bazne postaje ..., na zemljišču s parc. št. 102/2, k. o. ...

2.Iz obrazložitve izpodbijanega gradbenega dovoljenja izhaja, da je investitor A., d.o.o. 25. 9. 2020 vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta - bazne postaje. K vlogi je priložil dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja za nezahtevne objekte (DGD) z maja 2020 z dopolnitvijo projektne dokumentacije, ki zajema prikaz odmikov od parcelnih mej sosednjih zemljišč (risba 0.4), ki jo je izdal B., s.p. Iz DGD izhaja, da je predvidena bazna postaja locirana izven vpliva na stanovanjske objekte v obliki in izven vseh varovanih območjih kulturne dediščine ter varovanja narave (zemljišče gradnje se ne nahaja v varovanem območju Nature 2000). Umeščena je tudi v prostor izven zavarovanih območij, naravnih vrednot in varovanih območij narave ter ne posega v varovalne gozdove in gozdove s posebnim namenom.

3.Investitor je pridobil vsa mnenja pristojnih mnenjedajalcev, vključno z mnenjem o vplivu gradnje na vodni režim in stanje voda Ministrstva za okolje in prostor, Direkcije RS za vode, Sektorja območja Drave, št. 35508-3027/2020-3 z datumom 21. 8. 2020, iz katerega izhaja, da je predmetni poseg skladen z določili Zakona o vodah in na njegovi podlagi sprejetih podzakonskih predpisov. Prav tako je investitor predložil študijo sevanja št. 20-190-O-Tmh z dne 25. 5. 2020, ki jo je izdelal dr. C. C., univ. dipl. ing. el., Inštitut za neionizirna sevanja. Iz navedenega strokovnega mnenja izhaja, da obremenitev okolja, zaradi sevanja obravnavanega komunikacijskega objekta, izven zaščitene okolice komunikacijskega objekta, ne bo presegala vrednosti, ki jih predpisuje Uredba o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju.

4.Upravni organ je po preveritvi predložene dokumentacije ugotovil, da se predmetna gradnja nahaja na območju, kjer velja Odlok o občinskem prostorskem načrtu občine Ormož (v nadaljevanju: Odlok). Po grafičnem delu Odloka se zemljišče predmetne gradnje nahaja v območju kmetijskih zemljišč z oznako K1, v enoti urejanja prostora EU59, kjer veljajo določila 60. člena Odloka, skladno s katerim je gradnja gradbeno inženirskih objektov dopustna.

5.Upravni organ je na podlagi 37. in 38. člena Gradbenega zakonika (GZ) z vabilom k udeležbi št. 351-273/2020-5 z dne 5. 1. 2021 seznanil o začetku postopka izdaje gradbenega dovoljenja na zemljišču s parc. št. 102/2, k. o. ..., in vabil k udeležbi v tem postopku lastnike sosednjih zemljišč, ki mejijo na nepremičnino, na kateri je obravnavana gradnja, kakor tudi morebitne druge osebe, če izkažejo, da bi nameravana gradnja zaradi svojega vpliva med gradnjo in po njej lahko vplivala na njihove pravice in pravne koristi oziroma na njihove nepremičnine. V danem roku je udeležbo v postopek priglasilo 17 oseb (vključno s tožnikoma), ki so nasprotovale gradnji bazne postaje. Tožnika sta na ustni obravnavi podala skupno izjavo: "Z gradnjo objekta se ne strinjava zaradi vizualnega pogleda, saj nama čez cesto zakriva pogled. Vprašljivo je tudi zaradi zdravja, ker je že veliko bolnikov z diagnozo raka. Ker v bližnji prihodnosti nameravava graditi turistični objekt, to ne bi bilo primerno, kar se tiče turizma."

6.Po pridobitvi mnenja investitorja o izjavah prisotnih stranskih udeležencev na ustni obravnavi sta tožnika podala še pisno opredelitev, v kateri sta navajala, da bi moral projektant razložiti dodatne pogoje, ki so potrebni za načrtovanje objektov in naprav omrežja mobilne telefonije na naseljenih območjih, kjer je treba upoštevati predpise s področja elektronskih komunikacij in elektromagnetnega sevanja ter zraven tega tudi pogoje iz 32. člena Odloka, in sicer da je za postavitev in obratovanje bazne postaje mobilne telefonije potrebna okoljska presoja, kakor tudi soglasje občinskega sveta. V zvezi z navedenim ugovorom je upravni organ pojasnil, da 32. člen Odloka ne določa pogojev gradnje in urejanja komunikacijske infrastrukture, temveč razvojna območja za dejavnosti, ki so vezana na naravne vire, in po odloku spada v njegov strateški del. V izvedbenem delu odloka, na katerega je vezana tudi presoja upravnega organa glede skladnosti s prostorskim aktom, pogoje gradnje telekomunikacijske infrastrukture določa 78. člen Odloka, kar je upravni organ obrazložil v opisu skladnosti gradnje s prostorskim aktom. Priloga 1 Uredbe o posegih v okolje pa gradnje baznih postaj ne predvideva kot poseg, za katerega bi bila potrebna presoja vplivov na okolje.

7.Upravni organ je preveril tudi trditev, da je za postavitev bazne postaje mobilne telefonije znotraj bivalnega okolja potrebno soglasje občinskega sveta, vendar te določbe v Odloku ni zasledil. Nadalje je pojasnil, da upravni organ svoje odločitve v konkretnem postopku ne more opirati na Strategijo lokalnega razvoja lokalne akcijske skupine Upravne enote Ormož (SLR LAS UE Ormož), katere osrednji element je razvoj turistične destinacije Jeruzalem Slovenija, ker izdaja gradbenega dovoljenja skladno s 43. členom GZ s tem ni pogojena. Ostala navedena dejstva in izjave stranskih udeležencev pa po oceni upravnega organa niso takšne narave, da bi lahko vplivali na drugačno odločitev.

8.Zoper navedeno gradbeno dovoljenje sta tožnika vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor (sedaj Ministrstvo za naravne vire in prostor) z odločbo št. 35108-41/2022-2550-2 z dne 2. 8. 2022 kot neutemeljeno zavrnilo.

9.Drugostopenjski organ pritrjuje navedbam tožnikov, da upravni organ prve stopnje na njune navedbe ni argumentirano odgovoril, zato je v tem delu obrazložitve prvostopenjskega organa dopolnil. V zvezi z navedbami tožnikov na ustni obravnavi dodatno pojasnjuje, da bodoča nameravana gradnja pritožnikov ne predstavlja neposredne pravne koristi, katero bi bilo mogoče varovati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Tožnika si namreč z navedenim varujeta svoj interes iz prihodnosti, ki v trenutku izdaje gradbenega dovoljenja niti še ne obstaja in tudi ni nujno, da kdaj bo. Ugovori, ki se nanašajo na varovanje vizualnega pogleda, pa izhajajo iz dejanskega interesa, da se stanje v okolici ne bi spremenilo in nimajo podlage, utemeljene v določenem pravnem predpisu. Prostorski akt navedenega, v smislu varovanja vedute, ne določa in posledično tožnika s temi ugovori ne moreta uspeti.

10.V zvezi z navedbami o tem, da je med krajani že velika pojavnost rakavih obolenj, drugostopenjski organ pojasnjuje, da je bilo v konkretnem primeru izdelano strokovno mnenje Inštituta za neionizirana sevanja, v katerem je navedeno, da obremenitev okolja zaradi sevanja obravnavanega komunikacijskega objekta ne bo presegala vrednosti, ki jih predpisuje Uredba o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju.

11.Glede navedb tožnikov, da bi moral upravni organ prve stopnje postaviti izvedenca, ki bi nepristransko ter objektivno ugotovil resničnost dejstev, ki jih zatrjujeta, drugostopenjski organ odgovarja, da niso utemeljene. Kot je poudarilo Upravno sodišče v sodbi I U 1721/2019-14 z dne 26. 11. 2020, peti odstavek 39. člena GZ določa, da mora stranka, ki med postopkom poda izjavo, iz katere izhaja, da nasprotuje nameravani gradnji, za trditve v izjavi predložiti dokaze. Za izdelavo, celovitost in medsebojno usklajenost vseh delov projektne dokumentacije, ki jo prevzame v izdelavo tako, da je ta v skladu s predpisi in zahtevami po tem zakonu, je namreč odgovoren projektant (prvi odstavek 12. člena GZ). Upravni organ torej ni dolžan presojati predložene projektne dokumentacije z vidika primernosti rešitev, ki jo ta zajema, saj je skladnost s predpisi odgovornost projektanta. Do presoje lahko pride šele, če stranka, ki nasprotuje gradnji, za to predloži dokaze, kot je to določeno v 39. členu GZ. Ker pa tožnika (in niti drugi stranski udeleženci) za svoje trditve nista predložila primernih dokazov, tudi upravni organ ni imel nikakršne podlage, da bi dvomil v navedbe investitorja, zaradi česar bi bilo treba izvesti dokaz z izvedencem.

12.Kot neutemeljene je drugostopenjski organ zavrnil tudi navedbe tožnikov, da se z nameravano gradnjo ne zasleduje vsebina Strategije lokalnega razvoja v občini Ormož. Navedena strategija je bila pripravljena na podlagi Uredbe CLLD in Smernic za pripravo strategij lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost v programskem obdobju 2014-2020 in ne predstavlja strateškega prostorskega akta po določilih Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe). Navedeni zakon je namreč v prvem odstavku 48. člena določal, da so prostorski strateški akti Strategija, regionalni prostorski plan in občinski prostorski plan. Prostorski strateški akti so dokumenti razvojnega načrtovanja v skladu s predpisi, ki urejajo javne finance. Po določbi prvega odstavka 66. člena ZUreP-2 pa je Strategija temeljni prostorski strateški akt o usmerjanju prostorskega razvoja države (in ne občine). Skladno s Strategijo razvoja Slovenije in v povezavi z drugimi državnimi razvojnimi akti in razvojnimi cilji EU se določa dolgoročne strateške cilje države in usmeritve razvoja dejavnosti v prostoru. Občine pa kot strateške prostorske akte sprejmejo občinski prostorski plan.

13.Drugostopenjski organ ob tem še dodaja, da tudi sicer iz Strategije lokalnega razvoja izhaja, da se zaradi povečanih potreb po uporabi storitev mobilne telefonije in uvedbi novih tehnologij, ki omogoča velike hitrosti prenosa podatkov in zagotavljanje zanesljivih storitev brezžičnih komunikacij, na celotnem območju LAS UE Ormož dopolnjuje omrežje baznih postaj. Umestitev v prostor ter pokrivanje območja s signalom se skrbno načrtuje, predvsem na območjih ranljivosti naravnega okolja in izraženih krajinskih vrednot. Stanje opremljenosti s telekomunikacijskimi omrežji ni v celoti zadovoljivo, saj obstajajo še vedno posamezna področja, ki niso pokrita s telekomunikacijskimi omrežji (str. 10).

14.Drugostopenjski organ ni sledil niti navedbam tožnikov, da v bližini že obstoji ena bazna postaja. V dopisu z dne 4. 6. 2021 je namreč investitor pojasnil, da je že obstoječi stolp v ožji okolici last drugega operaterja in zaradi lege ter velikosti ne pokriva območja pokritosti nameravanega objekta bazne postaje. Le-ta pa ni nujno narejen za predmetno območje pokritosti. Postavitev dodatnih anten na tuji stolp tudi ni mogoča, vprašljiva je statična nosilnost in možnost nadgradnje obstoječega stolpa. Na koncu je dodano še, da na obravnavanem območju ni primernih in razpoložljivih obstoječih infrastrukturnih objektov. Prav tako se na načrtovani lokaciji ne nahajajo objekti v lokalni javni lasti in je iz tega razloga gradnja samostojne bazne postaje upravičena.

15.Po oceni drugostopenjskega organa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o tem, da ni bilo pridobljeno soglasje Č. Deseti odstavek 130. člena Odloka o OPN določa, da je pri vseh posegih v prostor treba upoštevati trase obstoječega telekomunikacijskega omrežja in za posege v obstoječe telekomunikacijsko omrežje predhodno pridobiti soglasje Č. k projektnim rešitvam. Iz navedenega izhaja, da je obvezno soglasje potrebno v primeru posega v obstoječe telekomunikacijsko omrežje, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Tudi iz obrazca zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja je namreč razvidno, da nameravana gradnja posega zgolj v varovano območje voda, za kar je bilo pridobljeno vodno soglasje oziroma mnenje o vplivu gradnje na vodni režim in stanje voda Ministrstva za okolje in prostor, Direkcija RS za vode, Sektor območja Drave št. 35508- 3027/2020-3 z dne 21. 8. 2020, ter v varovalni pas javne ceste (ne pa tudi telefonije).

Tožbene navedbe

16.Tožnika vlagata tožbo v upravnem sporu iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve bistvenih določil postopka. Navajata, da sta že 4. 8. 2021 najprej podala pisni ugovor glede nestrinjanja v zvezi s pridobivanjem gradbenega dovoljenja, pri čemer pa se upravni organ do teh navedb ni opredelil, temveč je nadaljeval postopek. Zaradi neobrazloženosti so bila zagotovljena pravna sredstva zgolj navidezna. Iz obrazložitve gradbenega dovoljenja izhaja le, da je gradnja gradbeno inženirskih objektov dopustna, ne izhaja pa, da se investitorju izda gradbeno dovoljenje za postavitev bazne postaje, kaj bazna postaja sploh predstavlja in ali navedeno spada pod gradbeno inženirski objekt. Do ugotovitve, da je na podlagi 11. točke prvega odstavka 60. člena Odloka dovoljena tudi gradnja bazne postaje, tako upravni organ sploh ni prišel. Ker se tožena stranka ni opredelila do njunih navedb, potem niti ni imela podlage in ne potrebe, da bi lahko postavila izvedenca, ki bi nepristransko ter objektivno ugotovil resničnost dejstev, ki sta jih zatrjevala v postopku. Posledično jima je bilo onemogočeno varstvo njunih koristi in možnosti njunega učinkovitega uveljavljanja ustreznih pravnih sredstev.

17.Tožnika pojasnjujeta, da njun pravni interes posega na gradnjo nočitvenih kapacitet v bližini 50 metrov od predvidene postavitve bazne postaje, kar bosta dokazovala z dodatnimi gradivi v upravnem sporu. Iz postopka priprave izdaje gradbenega dovoljenja pa je tudi razvidno, da tožena stranka ni utemeljila pravnega interesa ostalih strank v postopku, temveč zgolj interes naročnika/investitorja. S tem ko je tožena stranka upoštevala le dokumentacijo projektanta, ni upoštevala 22. člena Ustave RS in s tem povezanega poštenega upravnega postopka.

18.Tožena stranka prav tako ni sledila 9. členu Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom), ki določa, da se pri zagotavljanju učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra ne sledi le ciljem izboljšane pokritosti, ampak se zagotavlja tudi varstvo okolja, omejuje nepotrebne posege v prostor in skrbi za javno zdravje. V zvezi z navedenim se je tožena stranka odzvala zgolj z navedbami, ki jih je navedel projektant, te pa so zastopale interese investitorja kot stranke v postopku in ne drugih na območju živečih strank, ki so bile pozvane k ustni obravnavi ter s tem njihovega javnega ali zasebnega interesa.

19.Po navedbah tožnikov tožena stranka tudi ni upoštevala vidika mehkega prava, ki zagotavlja upoštevanje drugih pravnih aktov pri umeščanju takšnega objekta v prostor. Tako je v nasprotju s samo strategijo turističnega razvoja LAS UE Ormož, ki si jo je sama postavila in v njej podčrtala, da se postavitev baznih postaj na tem turistično pomembnem območju, ki meji na krajinski park in v bližini vsebuje turistične objekte (Turistična kmetija D., bližina vinarjev in vinskih kleti), take objekte načrtuje skrbno in premišljeno. Na tem področju je namreč že zagotovljena pokritost s signalom, sicer res drugega ponudnika, a vendar bi pri umeščanju novega ponudnika v tem primeru tožena stranka morala upoštevati tudi te in druge pravne akte, ne zgolj GZ. S tem so tudi pridobljena evropska sredstva, ki so bila porabljena in namenjena razvoju lokalnih strategij, preglasovana, kar je kontradiktorno in v nasprotju z uredbami Evropske komisije, ki je ta sredstva financirala prav z namenom razvoja in sprejetja strategij na lokalni ravni.

20.V zvezi z navedbami projektanta, pripravljenimi za investitorja, da je že obstoječi stolp v ožji okolici last drugega operaterja, ta pa zaradi lege, velikosti ne pokriva območja pokritosti nameravanega objekta bazne postaje, in ni nujno narejen za predmetno območje pokritosti, tožnika opozarjata, da iz navedenega ni mogoče razbrati, ali je torej narejen za to predmetno območje ali ni. Tožena stranka je torej upoštevala le pavšalne navedbe investitorja, medtem ko je njune navedbe označila za pavšalne in se zaradi tega do njih sploh ni opredelila. Tožena stranka se tako ni opredelila do njunih navedb glede turističnega razvoja območja, saj je postavitev bazne postaje umeščena v središče strnjenega naselja ... nad tamkajšnje vodno zajetje v samo središče tega kraja s turističnimi kapacitetami, zaradi česar gre tukaj za javni interes med razvojem turizma in postavitvijo takšnih objektov. Tožena stranka bi po njunem mnenju morala odgovoriti vsaj s pojasnili in dokazili, na primer analizami prenočitev tega območja ter vplivi baznih postaj oziroma postavitvami le-teh na takšna podobna območja s praksami drugod, da bi to podkrepila, ne pa zgolj z navedkom, da te navedbe niso utemeljene oziroma jih ni mogoče preveriti.

21.Tožnika sodišču predlagata, da izpodbijano gradbeno dovoljenje odpravi oziroma podredno, da izpodbijano gradbeno dovoljenje razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje prvostopenjskemu organu.

Navedbe tožene stranke

22.Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

Navedbe stranke z interesom

23.Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v zvezi s 3. alinejo 16. člena ZUS-1 tožbo v upravnem sporu poslalo v odgovor stranki z interesom, družbi A., d.o.o. Slednja se v odgovoru na tožbo zavzema za zavrženje oziroma zavrnitev tožbenega zahtevka in opozarja, da je 2. točka tožbenega zahtevka nesklepčna. Poudarja, da iz tožbenih navedb ni jasno razvidnega pravnega interesa tožnikov za vložitev tožbe, saj nameravana gradnja ne predstavlja neposredne pravne koristi, katero bi bilo mogoče varovati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

24.Stranka z interesom izpostavlja, da je upravni organ v konkretnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja preveril izpolnjevanje vseh pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja iz 43. člena GZ, ki jih je v obrazložitvi izpodbijanega dovoljenja tudi obširno in natančno navajal ter obrazloženo zavrnil vse očitke tožnikov o tem, da izdano gradbeno dovoljenje ni skladno z določbami prostorskega izvedbenega akta. Kot sta pojasnila organa prve in druge stopnje, se v skladu z 78. členom Odloka lahko telekomunikacijske antene in oddajnike ter bazne postaje locira na vseh enotah urejanja. Parcela, za katero je bilo izdano gradbeno dovoljenje za postavitev nezahtevnega objekta - bazne postaje, ne sodi ne na zavarovalno območje, niti na njej ni postavljen stanovanjski objekt ali objekt, ki bi bil zavarovan kot kulturna dediščina. Predvidena bazna postaja je tako, kakor sta pravilno ugotovila prvo- in drugostopenjski organ, izven vpliva na stanovanjske objekte v okolici ter tudi izven vseh varovanih območij kulturne dediščine in varovanja narave. Zgolj zato, ker je morda v bližini (tožnika niti ne pojasnita, o kakšni bližini je govora) nek stanovanjski ali turistični objekt ali rob krajinskega parka, to še ne pomeni, da postavitev bazne postaje tam ni dovoljena. Takšna širitev interpretacije zakonodaje in podzakonskih aktov bi bila nevzdržna za vsakršne investitorje - tako zasebne kot tiste, ki so ponudniki javnih storitev.

25.Glede tožbenih navedb, da bi moral biti v okviru upravnega postopka postavljen neodvisni strokovnjak, ki bi objektivno ocenil vpliv postavitve bazne postaje na obremenitev okolja zaradi sevanja, stranka z interesom pripominja, da je mnenje, ki ga je podal dr. C. C., neodvisno in objektivno mnenje ter ne more biti nobenega dvoma v njegovo verodostojnost. Poudarja, da je bilo mnenje podano v okviru Inštituta za neionizirana sevanja, ki je neodvisna in nepristranska organizacija, registrirana za raziskave in razvoj na interdisciplinarnem področju problematike neioniziranih elektromagnetnih in optičnih sevanj. Gre torej za mednarodno priznano institucijo na področju varstva okolja in varovanja zdravja pred sevanji, zato ne more biti nobenega dvoma v verodostojnost, objektivnost in strokovnost podanega mnenja. Tudi sicer se stranka z interesom pridružuje stališču drugostopenjskega organa, da upravni organ ni dolžan presojati primernosti rešitev iz projekta, razen če bi stranka, ki nasprotuje gradnji, predložila dokaze, ki bi utemeljili nasprotovanje takšni gradnji. Tega pa tožnika nista storila, ne v okviru upravnega postopka in ne v priloženi tožbi. Pri tem stranka z interesom opozarja na tretji odstavek 20. člena ZUS-1, ki določa, da v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Stranka z interesom tako že v tej točki nasprotuje predložitvi oziroma izvedbi morebitnih dodatnih dokaznih predlogov s strani tožnikov.

26.V zvezi z očitki tožnikov, da v okviru upravnega postopka kot materialno pravo ni bila upoštevana vsebina Strategije lokalnega razvoja v občini Ormož, se stranka z interesom v celoti pridružuje stališčem iz odločbe drugostopenjskega organa, ki je v obrazložitvi odločbe natančno obrazložil, zakaj ta akt pri izdaji gradbenega dovoljenja ni del upoštevanega materialnega prava. Pri tem poudarja, da tudi iz Strategije lokalnega razvoja izhaja, da se zaradi povečanih potreb po uporabi storitev mobilne telefonije in uvedbi novih tehnologij dopolnjuje omrežje baznih postaj.

27.Glede navedb tožnikov, da se v bližini načrtovane bazne postaje že nahaja bazna postaja, se stranka z interesom sklicuje na dopis z dne 4. 6. 2021,v katerem je že v okviru upravnega postopka pojasnila, da je obstoječi stolp v okolici last drugega operaterja in zaradi lege ter velikosti ne pokriva območja pokritosti nameravanega objekta bazne postaje.

28.Kar se tiče očitkov tožnikov, da ni bilo pridobljeno soglasje Č. k projektnim rešitvam, stranka z interesom meni, da je dikcija Odloka dovolj jasna, da ne more biti nobenega dvoma o tem, da je takšno soglasje potrebno pridobiti le v primerih, ko gre za morebitne posege v obstoječe telekomunikacijsko omrežje. Navedena dikcija je verjetno logična posledica tega, da je Č. oziroma njegovi pravni predniki, kot družba v državni lasti, takšno omrežje tudi začela postavljati, ko takšne storitve še niso bile privatizirane. Nikakor pa takšna zahteva ne more vzdržati resne pravne presoje v obravnavanem primeru, saj bi takšno soglasje omejevalo ustavno pravico ponudnika telekomunikacijskih storitev do svobodne gospodarske pobude. Č. bi namreč z neizdajo soglasja dejansko lahko preprečil svojemu konkurentu, da izpolnjuje svojo dolžnost do lastnih uporabnikov.

29.Stranka z interesom se opredeljuje tudi do navedb tožnikov o vplivu postavitve bazne postaje na razvoj turizma na tem območju. Tožnika sta tovrstne trditve navedla le pavšalno, za to nista predložila nobenega konkretnega dokaza niti nista konkretno pojasnila, kako bi naj postavitev bazne postaje konkretno vplivala na razvoj turizma v tem predelu. Pripominja, da bi postavitev bazne postaje kvečjemu lahko pripomogla k hitrejšemu razvoju turizma, saj je storitev brezžične telefonije celo nujna za izvajanje turistične dejavnosti. Stranka z interesom je tudi že pojasnila, da v okolici nameravane postavitve bazne postaje ni primernih in razpoložljivih obstoječih infrastrukturnih objektov, ki bi lahko nadomestili gradnjo bazne postaje. Pred vložitvijo nameravano gradnjo bazne postaje stranka z interesom vedno preveri vse alternativne možnosti, kar je storila tudi v obravnavanem primeru, a do druge primerne rešitve ni uspela priti.

Glavna obravnava

30.Sodišče je v zadevi odločilo po opravljeni javni glavni obravnavi (prvi odstavek 51. člena ZUS-1). Na narok za glavno obravnavo, razpisan na dan 17. 12. 2024, ni pristopila nobena od pravilno vabljenih strank, niti svojega izostanka ni opravičila. Tožena stranka in stranka z interesom pa sta se sicer predhodno že pisno odpovedali pravici do glavne obravnave.

31.O trditvah strank je sodišče izvedlo dokaz z vpogledom v odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-41/2022-2550-2 z dne 2. 8. 2022 (dokaz A1 in A6), pritožbo zoper gradbeno dovoljenje št. 351-273/2020-42 z dne 20. 12. 2021 (dokaz A2 in A7), vlogo "Zadeva: Nestrinjanje in opredelitve na mnenje in pojasnila projektanta in stališč organa v zvezi z ustno obravnavo z dne 21. 5. 2021 v zadevi pridobivanja gradbenega dovoljenja za objekt bazna postaja ... parc. št. 102/2, k.o. ..." (dokaz A3 in A8), dopis UE Ormož z dne 15. 7. 2021 - poziv za izjasnitev, naslovljen na A., d.o.o. (dokaz A4), gradbeno dovoljenje št. 351-273/2020-42 z dne 1. 12. 2021 (dokaz A9) in druge listine, ki se nahajajo v upravnem in sodnem spisu.

Sodna presoja

Tožba ni utemeljena.

33.V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje pravilnost in zakonitost odločitve prvostopenjskega organa o izdaji gradbenega dovoljenja investitorju A., d.o.o. (v predmetni zadevi stranki z interesom) za gradnjo nezahtevnega objekta - bazne postaje ..., na zemljišču s parc. št. 102/2, k. o. ...

34.V zvezi s sklicevanjem tožnikov na neobrazloženost upravne odločbe sodišče uvodoma pojasnjuje, da je drugostopenjski organ dopolnil navedbe prvostopenjskega organa, kar mu dopušča določba 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Posledično so neutemeljene tožbene navedbe, da izpodbijano gradbeno dovoljenje ni ustrezno obrazloženo, saj se je upravni organ opredelil do vseh zakonskih pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja kakor tudi do ugovorov tožnikov. Sodišče ugotavlja, da ne držijo trditve tožnikov, da upravni organ ni pojasnil, kaj bazna postaja sploh je (podroben opis le-te je naveden na 1. in 4. strani izpodbijanega gradbenega dovoljenja), prav tako je ugotovil, da je gradnja gradbeno inženirskih objektov, med katere sodi tudi bazna postaja, v konkretnem primeru glede na določila OPN dopustna. K temu sodišče še dodaja, da upravni organ na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku, izda odločbo o zadevi, ki je predmet postopka, s katero odloči o vseh zahtevkih stranke (prvi in drugi odstavek 207. člena ZUP). V upravnem postopku se torej upravni organ ni dolžan že med samim postopkom posebej opredeljevati do izjav strank in stranskih udeležencev, temveč o le-teh odloči s pisno odločbo (v obravnavanem primeru gre za gradbeno dovoljenje), ki jo vroči vsem strankam v postopku, zato so tozadevne tožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

35.Sodišče se skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 sklicuje na obrazložitve v odločbah organov prve in druge stopnje, k temu pa še dodaja:

36.Tožnika sta priglasila udeležbo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja kot solastnika sosednjega zemljišča na podlagi 36. in 38. člena GZ. Splošna ureditev udeležbe stranskih udeležencev je opredeljena v ZUP. Kot izhaja iz upravnosodne prakse (in tudi prakse Ustavnega sodišča RS), stranski udeleženci v upravnih postopkih niso stranke in nimajo enakega procesnega položaja kot stranke. V teh postopkih imajo po določbah ZUP sicer enake procesne pravice in dolžnosti kot stranka, vendar pa jih lahko izvajajo le v obsegu, s katerim se zagotavlja varstvo njihovih pravnih koristi, torej omejeno. Pravna korist je v ZUP opredeljena kot neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Pri pravnem interesu oziroma pravni koristi stranskega udeleženca ne gre za splošno (javno) korist, temveč za osebno korist, ki je neposredna in pravna. Določena pravna norma lahko sočasno varuje več interesov, tako javni interes kot tudi več različnih zasebnih interesov. Pravni interes posameznika, ki ga lahko varuje v upravnem postopku kot stranski udeleženec, je zato mogoče utemeljiti tudi v okviru določene splošne pravne norme, ki zapoveduje določeno ravnanje oblastvenega organa (npr. skrb za okolje, zdravje itd.), kadar je ta pravna norma spoznavno namenjena tudi varstvu zasebnega interesa in če je v okviru te pravne norme mogoče ugotoviti upravičenje posameznika, da se njegovi zasebni interesi pri odločanju nosilcev oblasti ustrezno upoštevajo.

37.Posebna pravila, kdo so lahko stranski udeleženci v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, so sicer določena v drugem odstavku 36. člena GZ. Stranski udeleženci v postopku izdaje gradbenega dovoljenja so med drugim lahko osebe, ki izkažejo, da bi nameravana gradnja zaradi svojega vpliva med gradnjo in po njej lahko vplivala na njihove pravice in pravne koristi oziroma na njihove nepremičnine, pri čemer se za pravno korist šteje zlasti korist, ki se nanaša na namensko rabo zemljišča oziroma objekta, na ukrepe za zmanjšanje emisij, odmike od parcelnih meja in sosednjih stavb, ukrepe za preprečevanje širjenja požara na sosednje objekte, dostope in površine za gašenje in reševanje ter mehansko odpornost in stabilnost nepremičnin v lasti stranskih udeležencev.

38.Navedeno pomeni, da stranski udeleženec tudi v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi gradnje objekta, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi.

39.Čeprav tožnika, s tem ko navajata, da na območju, kjer je predvidena gradnja bazne postaje, nameravata graditi turistični objekt, svoj interes za udeležbo utemeljujeta z dejanskim interesom (nameravana gradnja turističnega objekta in kazitev vizualnega pogleda na veduto) oziroma zatrjujeta varovanje javne koristi (upoštevanje turistične strategije na nivoju celotnega območja in zatrjevanje negativnih zdravstvenih, okoljskih ter ekonomskih vplivov) ali koristi tretjih oseb (sokrajanov, ki bi naj trpeli za posledicami raka), sodišče pojasnjuje, da tožbe ni zavrglo, kot je predlagala stranka z interesom. Skladno s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 namreč sodišče tožbo zavrže v primeru, kadar odsotnost pravovarstvene potrebe (očitno) izhaja že iz izpodbijanega akta. Takšna okoliščina mora torej biti spoznavna na prvi pogled oziroma brez poglobljene analize. Če ni tako, sodišče ne odloča o izpolnjenosti te procesne predpostavke, temveč mora zadevo obravnavati po vsebini, in kadar na podlagi te obravnave ugotovi, da izpodbijani akt ne posega v tožnikov pravni interes, izda zavrnilno sodbo (prva alineja drugega odstavka 36. člena ZUS-1).

40.Ob upoštevanju dejstva, da sta tožnika zatrjevala več nepravilnosti v upravnem postopku, je zato sodišče tožbo obravnavalo po vsebini, pri čemer pa ugotavlja, da tožnika z zatrjevanjem okoliščin, ki se nanašajo na varovanje dejanskega interesa in varovanje javne koristi ter koristi tretjih, ne moreta uspeti, saj navedeno ne predstavlja njunega pravnega interesa, ki ga lahko uspešno uveljavljata v upravnem sporu.

41.Glede na obrazloženo tožnika torej ne moreta uspeti s (pavšalnim) sklicevanjem na neupoštevanje turistične strategije na nivoju celotnega območja, zato upravni organ posledično tudi ni bil dolžan izvajati analiz v zvezi s prenočitvami na tem območju ter vplivi baznih postaj oziroma postavitvami le-teh na takšna podobna območja s praksami drugod.

42.Pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja so predpisani v 43. členu GZ. Iz 3. točke prvega odstavka 43. člena GZ izhaja, da pristojni organ izda gradbeno dovoljenje, če je nameravana gradnja skladna s predpisi, ki so podlaga za izdajo mnenj. Območje predvidene gradnje se prostorsko ureja z določili Uredbe in veljavnega Odloka. V obravnavanem primeru so izpolnjena merila iz Priloge 1 Uredbe, saj je bazna postaja, ki se uvršča v klasifikacijo vrst objektov - 22242 lokalna (dostopovna) komunikacijska omrežja, v skladu s Prilogo 1 Uredbe uvrščena med nezahtevne objekte.

43.Skladno s 5. točko prvega odstavka 43. člena GZ upravni organ izda gradbeno dovoljenje, če nameravana gradnja ne bo škodljivo vplivala na varstvene cilje varovanih območij, njihovo celovitost in povezanost, če je za objekt, za katerega se zahteva gradbeno dovoljenje, treba izvesti presojo sprejemljivosti v skladu s predpisi, ki nižje od mejne vrednosti urejajo ohranjanje narave. Investitor je vlogi za pridobitev gradbenega dovoljenja med drugim priložil strokovno mnenje Inštituta za neionizirana sevanja št. 20-190-O-Tmh z dne 25. 5. 2020. Iz slednjega je razvidna ocena, da obremenitev okolja z elektromagnetnimi sevanji zaradi delovanja obravnavanega vira na človeka dostopnih lokacijah (izven navedenih območjih varstva pred sevanji) ne bo presegala mejnih vrednosti, ki jih določa Uredba o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju. Navedeno pa predstavlja tudi odgovor na vprašanje glede sorazmernosti in sprejemljivosti posega zaradi obremenjevanja okolja z elektromagnetnimi sevanji.

44.Sodišče ugotavlja, da tožnika v upravnem postopku (na ustni obravnavi in v podani pisni izjavi z dne 4. 8. 2021) nista zatrjevala nikakršnih konkretnih okoliščin, ki bi vzbujale dvom v predloženo strokovno mnenje. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča RS, sprejetem v zadevi opr. št. X Ips 3/2021 z dne 1. 3. 2023, mora stranski udeleženec v (tujem) postopku izdaje gradbenega dovoljenja svoje trditve konkretizirati do te mere, da uspe vzbuditi dvom v pravilnost projektne dokumentacije oziroma rešitve v gradbeni dokumentaciji in s tem v skladnost predvidene gradnje s prostorskimi akti. To lahko naredi s predložitvijo strokovnega mnenja ali tudi na primer s predložitvijo podatkov na podlagi meritev ali izračunov, ki kažejo na drugačne rezultate, kot jih vsebuje investitorjeva dokumentacija. Ni pa tega moč doseči s posplošenim, pavšalnim in nekonkretiziranim nasprotovanjem gradnji oziroma spremembam v okolju, pa čeprav v neposredni bližini lastnih nepremičnin. Predvsem pa stranka ne more pričakovati, da bodo rezultati dokaznega postopka nadomestili njeno trditveno breme (34. točka obrazložitve sodbe).

45.V zvezi s sklicevanjem tožnikov na 9. člen ZEKom sodišče pojasnjuje, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je predvidena bazna postaja locirana izven vpliva na stanovanjske objekte v obliki in izven vseh varovanih območjih kulturne dediščine ter varovanja narave. Res je sicer, da je postavitev bazne postaje predvidena na zemljišču, ki se nahaja v območju kmetijskih zemljišč z oznako K1, v enoti urejanja prostora EU59, vendar pa je na takšnem zemljišču skladno z 11. točko prvega odstavka 60. člena Odloka poleg primarne rabe dopustna tudi gradnja gradbeno inženirskih objektov, med katere sodijo lokalna (dostopkovna) komunikacijska omrežja, s pripadajočimi objekti in priključki nanje. Kar se tiče tožbenih navedb, da je postavitev bazne postaje umeščena v središče naselja nad tamkajšnje vodno zajetje, pa sodišče ugotavlja, da je Ministrstvo za okolje in prostor, Direkcija RS za vode, Sektor območja Drave, kot pristojni organ izdal soglasje k izdaji gradbenega dovoljenja.

46.Po presoji sodišča so neutemeljene tudi tožbene navedbe, da naj bi bila postavitev bazne postaje v nasprotju s Strategijo lokalnega razvoja v občini Ormož. Kot je pojasnil že drugostopenjski organ, tovrstna strategija ne predstavlja strateškega prostorskega akta in ga zato upravni organ pri odločanju o izdaji gradbenega dovoljenja ni bil dolžan upoštevati. Poleg tega pa navedena strategija jasno določa, da stanje opremljenosti s telekomunikacijskimi omrežji ni v celoti zadovoljivo, saj še vedno obstajajo posamezna področja, ki niso pokrita s telekomunikacijskimi omrežji, in ob skrbnem ter premišljenem načrtovanju celo predvideva dopolnitev omrežja baznih postaj.

47.V zvezi z ugovori tožnikov, da v bližini zemljišča, na katerem je predvidena postavitev obravnavane bazne postaje, že stoji bazna postaja drugega operaterja, je projektant B., s.p. kot pooblaščenec investitorja po izvedeni ustni obravnavi podal še dodatna pojasnila, in sicer je pojasnil, da je že obstoječi stolp v ožji okolici last drugega operaterja ter zaradi lege, velikosti ne pokriva območja pokritosti nameravanega objekta bazne postaje. Postavitev dodatnih anten na tuji stolp ni mogoča, vprašljiva je tudi statična nosilnost in možnost nadgradnje obstoječega stolpa. Le-ta pa ni bil nujno narejen za predmetno območje pokritosti in verjetno ni bil načrtovan za takšno nadgradnjo (višina, orientacija smeri …). Pri tem je še pojasnil, da gre tudi za zagotavljanje konkurenčnosti ter dviga kvalitete storitev brezžične telefonije vsakomur v enaki kvaliteti ter zagotavljanja pokritosti celotnega območja. Tožnika sta pri tem izpostavljala, da iz pojasnil projektanta ni jasno, ali je obstoječi stolp drugega operaterja narejen za predmetno območje pokritosti ali ne.

48.Po presoji sodišča je navedena pojasnila projektanta mogoče šteti kot ustrezna oziroma zadostna, saj od stranke z interesom kot investitorja ni mogoče pričakovati, da bi na tujem objektu oziroma tujem zemljišču izvajal analize glede pokritosti. Prav tako je razumljivo, da brez soglasja lastnika na tuji bazni postaji (v lasti konkurenčne družbe) investitor ne more postaviti dodatnih anten. Nenazadnje pa stranki z interesom po mnenju sodišča tudi ni mogoče odreči pravice do svobodne gospodarske pobude, zagotovljene v 74. členu Ustave RS, da omogoči pokritost območja za svoje uporabnike, seveda ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, za katere pa sodišče, ob upoštevanju vsega navedenega, v konkretnem primeru ocenjuje, da so izpolnjeni.

49.Sodišče sodi, da je tožena stranka pravilno presodila vse zakonske pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja in je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, izpodbijan akt pa je tudi pravilen in na zakonu utemeljen, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

50.Izrek o stroških upravnega spora je odpadel, saj stranke do izdaje sodbe povrnitve stroškov niso zahtevale.

-------------------------------

1 Tako npr. sodba Upravnega sodišča RS I U 13/2016-26 z dne 12. 7. 2018.

2 Prim. odločba Ustavnega sodišča RS U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011.

3 Tako odločba Ustavnega sodišča RS Up-741/12 z dne 2. 7. 2015.

4 Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sklepu I Up 26/2021 z dne 3. 11. 2021 že zavzelo stališče, da je bistvo pravnega interesa, da temelji na materialnem predpisu, ki ga je treba uporabiti pri odločanju v konkretni upravni stvari.

5 Prim. sodba Upravnega sodišča RS I U 365/2022-38 z dne 26. 9. 2024.

6 Zakon o upravnem sporu s komentarjem, ur. dr. Erik Kerševan, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 245.

7 Tožnika bi morala v skladu s petim odstavkom 39. člena GZ za svoje trditve predložiti dokazila že v upravnem postopku, česar pa nista storila (prim. sodba Upravnega sodišča I U 1974/2020-40 z dne 24. 2. 2023).

8 V zadevi, ki jo je v revizijskem postopku obravnavalo Vrhovno sodišče RS, je šlo za presojo vprašanja, na kakšen način mora stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja konkretizirati trditve glede smradu in hrupa. Navedena stališča pa so po presoji naslovnega sodišča uporabna tudi za primer izvedenskega mnenja glede elektromagnetnega sevanja.

9 V 9. členu ZEKom je določeno, da morajo biti komunikacijska omrežja in pripadajoča infrastruktura, razen kjer dejanske in tehnične možnosti tega ne dopuščajo, grajeni tako, da zaradi varstva okolja in omejevanja nepotrebnih posegov v prostor, javnega zdravja in javne varnosti omogočajo njihovo skupno uporabo, in trajnostno vzdržno.

10 Navedena določba Odloka o občinskem prostorskem načrtu občine Ormož (2013) je bila večkrat spremenjena, nazadnje z Odlokom o spremembah Odloka o občinskem prostorskem načrtu občine Ormož (S OPN 1, Uradni vestnik Občine Ormož, št. 7/2017).