Jedro

Sodišči sta pravilno presodili, da za presojo zakonitosti odločitve delodajalca, da je tožnikova odsotnost z dela neupravičena, ni bistveno, ali je tožnik toženi stranki pred odločitvijo oziroma v ugovornem postopku navedel razlog svoje odsotnosti z dela. Dejstvo, ki je odločilno, je obstoj veljavnega zdravniškega spričevala o tožnikovi bolezni. Sodišči v tem postopku nista bili dolžni raziskovati, zakaj tožena stranka ni uspela pravilno ugotoviti dejanskega stanja, ker to ni bistveno za ugotavljanje upravičenosti revidentove odsotnosti z dela. Sodišči sta sicer zmotno ugotovili, da se je tožnik v svojem ugovoru skliceval na to, da je z dela izostal zaradi bolezni, čeprav iz ugovora, ki ga je lastnoročno napisal tožnik to ni razvidno, vendar pa ta kršitev ni bistveno vplivala na zakonitost sojenja sodišča prve stopnje. Tožnik v ugovoru ne navaja vzroka odsotnosti z dela, temveč le zatrjuje, da je vzrok svoje odsotnosti sporočil sodelavki, zaposleni pri toženi stranki.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločitve organov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi neupravičenih odsotnosti z dela. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo, mu za obdobje od 2.7.1996 do vrnitve na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico, mu za to obdobje izplačati plačo s pripadki in mu obračunati in plačati davke in prispevke z zamudnimi obrestmi, kot tudi priznati ostale pravice iz delovnega razmerja. Presodilo je, da je bil tožnik odsoten z dela upravičeno, ker je ugotovilo, da je z dela izostal zaradi bolezni. Ob tem je zavzelo stališče, da za odločanje o tožnikovem zahtevku ni pomembno ali je bila tožena stranka pravočasno obveščena o upravičenosti izostanka ali ne. Za neopravičen izostanek bi šlo le, če bi tožnik dejansko izostal z dela iz drugi razlogov in ne zaradi bolezni. To pa bi tožena stranka lahko dokazovala le v upravnem postopku pred Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije v skladu z določili 82. in 83. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožena stranka vložila pritožbo, v kateri navaja, da je tožnik o razlogih svoje odsotnosti z dela ni obvestil, oziroma da je bolniški list predložil toženi stranki šele po dokončnosti odločitve o prenehanju delovnega razmerja, zato so bili organi tožene stranke upravičeni odločiti, da mu preneha delovno razmerje zaradi neupravičenih izostankov. Tožnik tudi po zaključenem bolniškem staležu 1.8.1996 ni prišel na delo, čeprav bi do dokončnosti odločitve o prenehanju delovnega razmerja lahko delal. Nepravilnost sodbe sodišča prve stopnje je tudi v tem, da so bile tožniku priznane vse pravice iz delovnega razmerja. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Soglašalo je s sodiščem prve stopnje, da za presojo upravičenosti izostankov z dela ni bistveno, kdaj je bilo toženi stranki predloženo potrdilo o bolniškem staležu. Tožnik se je na bolniški stalež skliceval v svojem ugovoru zoper sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja, zato je tožena stranka kršila zakon, ker ni teh navedb preverila, zaradi česar je nepopolno ugotovila dejansko stanje in zmotno uporabila materialno pravo. Ugotovilo je še, da izostanki tožnika od 1.8.1996 dalje niso bili predmet izpodbijanih sklepov tožene stranke, saj je bil sklep prve stopnje izdan že v juliju 1996. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka s predlogom, da naj revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže, ali da razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revident navaja, da tožnik svojega izostanka z dela po lastni krivdi ni opravičil, kar je po sodni praksi razlog za prenehanje delovnega razmerja na temelju 5. in 6. točke 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 5/91, 13/93, 29/95). V tem primeru je tožnik dostavil potrdilo o bolniškem staležu po dokončnosti odločitve o prenehanju delovnega razmerja. Za čas izostankov po 1.8.1996 tudi kasneje ni predložil nobenega opravičila. Ugovoru zoper sklep tožene stranke tožnik ni predložil listinskih dokazil o tem, da je bila razlog njegove odsotnosti bolezen. To njegovo ravnanje je očitna zloraba pravic, zato takšni zlorabi pravic sodišče ne bi smelo pritrditi. Navaja, da ne drži ugotovitev sodišča druge stopnje, da tožnikovi izostanki po 1.8.1996 niso bili predmet izpodbijanih sklepov. Ugovarja odločitvi sodišč, ki sta tožniku prisodili polno plačo z zamudnimi obrestmi vred od leta 1996 dalje na podlagi pavšalnih navedb tožnika, ki ni predložil dokazov, da dejansko ni zaposlen, ter kako se preživlja.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Po določilih 6. točke 100. člena ZDR delavcu delovno razmerje lahko preneha s prvim dnem odsotnosti z dela, če je pet delovnih dni zaporedoma neupravičeno odsoten z dela in se ne vrne na delo.

Odločitev o prenehanju delovnega razmerja sprejme delodajalec, ki takšno odločitev ob upoštevanju ratificirane Konvencije mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, št. 4-9/84 - MP), lahko sprejme le, če je razlog za prenehanje delovnega razmerja resen (tehten). Med resne razloge zakonska ureditev in sodna praksa uvrščata tudi neupravičeno odsotnost z dela. Upravičenost ali neupravičenost odsotnosti z dela je treba v primeru spora presojati po objektivnih kriterijih ob upoštevanju procesnih dolžnosti, ki jih imata stranki v sporu. V primeru svoje odsotnosti z dela je delavec dolžan delodajalca obvestiti o nameravani odsotnosti in mu tudi sporočiti vzrok svoje odsotnosti z dela. Delodajalec je dolžan v okviru svojih možnosti ugotavljanja dejanskega stanja presoditi in odločiti o pravnih posledicah odsotnosti, kar je odvisno od njegove ugotovitve, ali je bila delavčeva odsotnost upravičena ali ne. Če delavec krši svojo dolžnost, ter delodajalcu ne napove odsotnosti in tudi kasneje ne sporoči razlogov svoje odsotnosti, je za svoje nedopustno ravnanje odgovoren delodajalcu, vendar to njegovo ravnanje samo po sebi ne dokazuje, da je bila delavčeva odsotnost neupravičena. Delodajalec lahko ob takšni kršitvi dolžnosti obveščanja delodajalca presodi, da je delavec izostal neupravičeno. Če odloči, da delavcu zaradi tega preneha delovno razmerje, lahko delavec to odločitev izpodbija v ugovornem postopku, v katerem je dolžan navesti dejstva in dokaze, ki niso bili upoštevani pri sprejetju delodajalčeve odločitve. V primeru, da tega zavestno ne stori, je delodajalcu lahko odgovoren za škodo, ki bi mu s tem nastala. Takšna delavčeva kršitev dolžnosti navajanja dejstev in predlaganja dokazov, pa po procesnih predpisih nima za posledico nedopustnosti vložitve tožbe zoper dokončno odločitev delodajalca, niti prepovedi navajanja novih dejstev ter predložitve novih dokazil. V postopku pred sodiščem dopolnjen dokazni postopek in drugačna ugotovitev dejanskega stanja kot ga je ugotovil delodajalec, lahko vodi k ugotovitvi, da odločitev delodajalca ni bila zakonita, ker delodajalec ni dovolj raziskal dejanskega stanja, da bi lahko pravilno uporabil materialno pravo.

Sodišči druge stopnje in prve stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo. Revident navaja, da zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišči sta pravilno presodili, da za presojo zakonitosti odločitve delodajalca, da je tožnikova odsotnost z dela neupravičena, ni bistveno, ali je tožnik toženi stranki pred odločitvijo oziroma v ugovornem postopku navedel razlog svoje odsotnosti z dela. Dejstvo, ki je odločilno, je obstoj veljavnega zdravniškega spričevala o tožnikovi bolezni. Sodišči v tem postopku nista bili dolžni raziskovati, zakaj tožena stranka ni uspela pravilno ugotoviti dejanskega stanja, ker to ni bistveno za ugotavljanje upravičenosti revidentove odsotnosti z dela. Sodišči sta sicer zmotno ugotovili, da se je tožnik v svojem ugovoru skliceval na to, da je z dela izostal zaradi bolezni, čeprav iz ugovora, ki ga je lastnoročno napisal tožnik, in ki je priložen spisu (A), to ni razvidno, vendar pa ta kršitev ni bistveno vplivala na zakonitost sojenja sodišča prve stopnje. Tožnik v ugovoru ne navaja vzroka odsotnosti z dela, temveč le zatrjuje, da je vzrok svoje odsotnosti sporočil sodelavki, zaposleni pri toženi stranki.

Revizija tožene stranke ni utemeljena v delu, v katerem navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da tožnikovi izostanki po 1.8.1996 niso bili predmet izpodbijanih sklepov tožene stranke. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da izostanki tožnika po 1.8.1996 niso mogli biti predmet izpodbijanih sklepov tožene stranke, ker je bil sklep direktorja o prenehanju delovnega razmerja tožnika sprejet dne 15.7.1996, pri odločanju pred organom druge stopnje pa je bilo mogoče le preizkušati zakonitost sklepa prve stopnje, ne pa spreminjati elementov dejanskega stanja, ki so dejanski temelj odločitve.

Revident v reviziji ugovarja obsegu prisojenih pravic tožnika iz delovnega razmerja z očitkom sodišču druge stopnje, da v zvezi s tem ni odločilo o njegovi pritožbi. Tudi s tega vidika revizija tožene stranke ni utemeljena, saj je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da so v reviziji v zvezi s tem navedbe splošne, brez navedbe konkretnih dejstev in dokazov, ter da jih zato pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati (1. odstavek 352. člena ZPP).

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.