Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo preostalemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati še odškodnino v znesku 450.000 SIT, od tega 300.000 SIT iz naslova telesnih bolečin, 150.000 SIT pa iz naslova skaženosti. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti, torej s prisojo odškodnine iz naslova telesnih bolečin v znesku 1.200.000 SIT in odškodnine iz naslova skaženosti v znesku 150.000 SIT. Bolečine, ki jih tožnik prestaja v območju vratne hrbtenice, so sicer občasne, vendar se pojavljajo vsak dan. Ker je bil ob škodnem dogodku star 31 let, bo moral te bolečine prestajati še dolgo dobo. Ni bilo upoštevano, da so bolečine tako intenzivne, da si jih mora lajšati z zdravili. Poleg tega je še vedno vključen v fizioterapevtski program. Sicer pa pri tožniku podana znatna skaženost, saj se lahko obrača le s celim telesom, zaradi česar bi bila iz tega naslova primerna celotna zahtevana odškodnina v znesku 300.000 SIT in ne le polovica navedenega zneska. Napačen je tudi izrek o teku zakonskih zamudnih obresti. Od dosojenega zneska bi jih bilo treba priznati za obdobje od 27.1.1994 dalje.

Pri tem se revizija sklicuje na določbi 277. in 919. člena ZOR.

V Republiki Sloveniji ni več takšne inflacije, ki bi opravičevala prisojo zakonskih zamudnih obresti le od dneva sojenja pri sodišču prve stopnje. Sodna praksa, ki takšno stališče zagovarja, je zastarela. Ekonomske in gospodarske razmere so se v RS spremenile. Tožena stranka se nahaja v dolžniški zamudi, ki traja že več kot osem let. Obveznost plačevanja zamudnih obresti je edino učinkovito zdravilo za pravočasno izpolnjevanje denarnih obveznosti.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 370. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni utemeljena.

Denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo (v tem primeru za škodo zaradi prestajanja telesnih bolečin v bodoče in zaradi skaženosti) odmeri sodišče glede na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine (drugi odstavek 200. člena ZOR). Pri tem je dolžno pretehtati okoliščine, ki vplivajo na obseg škode (subjektivno merilo) in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnine v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in je tako zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS), in da tudi ni v nasprotju z namenom odškodnine: ta naj pomeni denarno nadomestilo za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti.

Sodišče prve in druge stopnje sta opisano razlago načina odmera odškodnine spoštovali. O pretežnem delu odškodnine za prizadejano škodo je bilo že odločeno s sodbo sodišča prve stopnje z dne 9.6.1997. V tem primeru sta odprti le še odškodninski postavki telesnih bolečin, ki jih bo glede na naravo poškodovanja in ozdravitve tožnik prestajal še v bodoče, in skaženosti. Dejanske ugotovitve omogočajo sklepanje, da so po končanem zdravljenju tožniku ostale še občasne telesne bolečine, ki se mu pojavljajo ob sunkovitih gibih z glavo. Zaradi njih mora jemati zdravila proti bolečinam, opravljati pa mora tudi fizioterapevtske vaje. Izvedensko mnenje, ki je v tem obsegu odločilno, ne omogoča pritrditve reviziji, ki pravično satisfakcijo vidi le v odškodnini 1.500.000 SIT. Dosojena odškodnina v znesku 300.000 SIT iz tega naslova je primerna. Pri tem je v zadostni meri bila upoštevana tudi tožnikova starost in s tem tudi daljše obdobje, v katerem bo predvidoma telesne bolečine občasno še prestajal. Tudi glede odškodnine iz naslova skaženosti obvelja, da je sicer ugotovljeno, da je navedena skaženost podana, ker se tožnik obrača v levo in desno stran s celim telesom, kar mu povzroča duševno trpljenje in vpliva tudi na njegovo psihično ravnotežje, vendar pa ne gre za takšno obliko skaženosti, ki bi terjala zahtevano satisfakcijo v znesku 300.000 SIT. Odškodnina iz tega naslova v znesku 150.000 SIT je zato primerna in je ni mogoče zviševati.

Poleg povedanega je pri odločitvi o višini dodatne odškodnine pomemben vidik presoje tudi primerjava celotne dosojene odškodnine zaradi škodnega dogodka z dne 25.8.1992 s podobnimi primeri sodne prakse. Po vrednostnem preračunu je namreč tožnik - v celoti vzeto - pridobil odškodnino, ki je zanj (ugodno) primerljiva.

Revident tudi meni, da se nahaja tožena stranka v plačilni zamudi že od 6.2.1994 dalje (919. člen ZOR), ne pa šele od 9.6.1997, kakor je odločeno v izpodbijani sodbi. V izpodbijani sodbi je obrazloženo, zakaj se sodišče druge stopnje s stališčem tožeče stranke ni strinjalo. Dne 9.6.1997 je bilo namreč odločeno o celotnem zahtevku tožnika, torej tudi o sedanjih in bodočih telesnih bolečinah, zaradi česar je bil obseg škode takrat že znan. Ker se odškodnina za sedanje in bodoče fizične bolečine prisoja enotno, je pravno pravilna presoja, po kateri teče odškodnina od celotnega zneska že od 9.6.1997 dalje. Vendar pa izpodbijana sodba utemeljeno ni našla pravne podlage, po kateri bi zakonske zamudne obresti prisodila od 6.2.1994 dalje. Pri tem se je sklicevala na sodno prakso in obrazložila, da je drugačno stališče sprejeto šele na podlagi načelnega pravnega mnenja vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002. Sodna praksa glede začetka tega zamudnih obresti za odškodninske terjatve za nepremoženjsko škodo je bila spremenjena šele z uveljavitvijo obligacijskega zakonika, torej s 1.1.2002. Revizijsko sodišče se v celoti strinja s sprejeto pravno razlago, ki je bila v podobnih pravdah že večkrat - tudi podrobneje - opisana. Do uveljavitve obligacijskega zakonika naj bi zamudne obresti opravljale tudi vlogo revalorizacije glavnice, zaradi česar jih ni bilo mogoče prisoditi za nazaj, ker bi to pripeljalo do dvojne valorizacije odškodnine. To pa bi nasprotovalo temeljnim načelom enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih, načelu vestnosti in poštenja in načelu prepovedi zlorabe pravic (11. - 13. člen ZOR).

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti na podlagi določbe 378. člena ZPP.