Jedro

V obravnavani zadevi je tožnik sodnik Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, za odločanje v zadevi pa pristojno Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu, torej drugo stvarno pristojno sodišče. Dejstvo, da se sodniki med seboj poznajo in se srečujejo v isti zgradbi, samo po sebi ne more vplivati na subjektivno neodvisnost sodnikov, ki se kaže v osebnem prepričanju v konkretni zadevi in se domneva. Sodniki in sodnice odločamo na podlagi ustave in zakonov in moramo biti sposobni objektivno odločati v vseh sporih, zlasti še o premoženjskopravnih, čeprav posamezni sodnik pozna eno ali drugo pravdno stranko.

Izrek

Predlogu za določitev drugega sodišča se ne ugodi.

Obrazložitev

Tožnik je na Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu vložil tožbo za plačilo 150.457,10 tolarjev zaradi tega, ker navaja, da toženec ni izpolnil pogodbe, saj ni opravil del, nekatera dela pa ni opravil kvalitetno. Ker je tožnik sodnik Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, ki se nahaja v isti zgradbi kot Okrajno sodišče in se sodniki srečujejo v zgradbi ter se osebno poznajo, je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu predlagalo prenos krajevne pristojnosti.

Predlog ni utemeljen.

V 67. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 12/2003 - uradno prečiščeno besedilo) je predvideno, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije lahko določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so zato drugi tehtni razlogi. Predlog ne navaja razlogov smotrnosti, temveč druge razloge, ki naj bi bili tehtni. Toda prenos pristojnosti je mogoč v izjemnih primerih, ko gre za tehtne razloge, ki bi povzročali resen dvom o tem, da sodišče sodi nepristransko (23. člen Ustave Republike Slovenije, URS, Uradni list RS, št. 33/91-I. 24/2003) in 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP, Uradni list RS, št. 33/94 - MP, št. 7).

V obravnavani zadevi je tožnik sodnik Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, za odločanje v zadevi pa pristojno Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu, torej drugo stvarno pristojno sodišče. Dejstvo, da se sodniki med seboj poznajo in se srečujejo v isti zgradbi, samo po sebi ne more vplivati na subjektivno neodvisnost sodnikov, ki se kaže v osebnem prepričanju v konkretni zadevi in se domneva. Sodniki in sodnice odločamo na podlagi ustave in zakonov in moramo biti sposobni objektivno odločati v vseh sporih, zlasti še o premoženjskopravnih, čeprav posamezni sodnik pozna eno ali drugo pravdno stranko. To še toliko bolj, ker predmet tožbenega zahtevka v konkretni zadevi ni osebne narave, temveč gre za relativno nizek premoženjski zahtevek. Tudi dvom v objektivno nepristranost ni izkazan, saj prenosa pristojnosti ni predlagala nobena od pravdnih strank, ki bi kakorkoli dvomila v nepristransko sojenje, temveč sodišče samo, ki le abstraktno ugotavlja tako možnost. Dejstvo, da se ljudje v manjšem kraju poznajo, ne sme in ne more vplivati na sojenje. Kolikor pa v obravnavani zadevi ne gre za običajno poznanstvo, temveč za tesnejše, prijateljske odnose, ki bi lahko vzbujali dvom o nepristranskosti posameznega sodnika ali sodnice, se nepristranskost zagotavlja v okviru pravnega inštituta izločitve po 70. členu Zakona o pravdnem postopku, saj je lahko pristran le posamezni sodnik, ne pa sodišče.