Jedro

Z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi je pritožnik navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.

Obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1 ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo toženke št. 2142-475/2023/4 (1222-05) z dne 9. 2. 2023, s katero je ta zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod. Hkrati je odločila, da če tožnik v navedenem roku ne bo zapustil območja Republike Slovenije, držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, se ga s teh območij odstrani in se mu določi prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, da sta za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene podana razloga iz prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), in sicer, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, in da prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. Pojasnilo je, da je tožnik med zaslišanjem sam potrdil, da je izvorno državo zapustil iz ekonomskih razlogov, pri čemer je povedal tudi, da v Maroku ni bil preganjan in da se preganjanja ne boji. Strah ga je le, da v primeru vrnitve v izvorno državo ne bo dobil zaposlitve, če pa jo bo, ne bo zaslužil dovolj za dostojno življenje. To pa po presoji sodišča prve stopnje priznanja mednarodne zaščite ne utemeljuje.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da njegova prošnja ne bi smela biti zavrnjena kot očitno neutemeljena, saj je bilo stanje v Maroku tako hudo, da je bilo ogroženo njegovo preživetje. To velja tudi, če bi sprejel vsako službo, ki bi se mu ponudila. Da je država, ki brezbrižno pusti svoje prebivalce v lakoti in brez možnosti za preživetje, varna država, ne more sprejeti. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožnikovi tožbi ugodi in toženkino odločbo odpravi, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po 20. členu ZMZ-1 mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, ob nadaljnjem pogoju, da ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. 7. Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Resna škoda po 28. členu ZMZ-1 zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja) ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja).

8. Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. V prvem odstavku 52. člena ZMZ-1 je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

9. Vrhovno sodišče se strinja s temeljno ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je pritožnik z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.1 Tudi pritožbene navedbe o tem, da je v izvorni državi ogroženo pritožnikovo preživetje, se nanašajo na tožbene trditve, da pritožnik v izvorni državi nima možnosti primernega zaslužka. Do teh trditev pa se je opredelilo že sodišče prve stopnje. Vrhovno sodišče zgolj dodaja, da, tudi če bi pritožnik izkazal, da se v izvorni državi ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.2

10. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da Maroko za pritožnika ni varna država, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se tretja država, ki je z odlokom, izdanim na podlagi tretjega odstavka 61. člena ZMZ-1, razglašena za varno izvorno državo, za prosilca v skladu s prvim odstavkom 62. člena ZMZ-1 šteje za takšno, če (1) ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče in (2) ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država. Pritožnik je državljan Maroka, ki je z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. l. RS, št. 47/22) razglašen za varno izvorno državo, in ne navaja okoliščin iz druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka pritožnikovo prošnjo utemeljeno zavrnila tudi iz razloga, ker prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1, pravilna. Da pritožnik zaradi slabih ekonomskih razmer Maroka subjektivno ne dojema kot varno državo, za presojo izpolnjenosti pogoja iz druge alineje prvega odstavka 52. člena ZMZ-1 ni pomembno.

11. Glede na navedeno in ker Vrhovno sodišče ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

1 Tako npr. sodbe Vrhovnega sodišča I Up 49/2023 z dne 22. 3. 2023, I Up 29/2023 z dne 22. 2. 2023, I Up 205/2022 z dne 7. 12. 2022 in I Up 13/2015 z dne 13. 5. 2015. 2 Tako tudi odločbe Vrhovnega sodišča I Up 49/2023 z dne 22. 3. 2023, I Up 29/2023 z dne 22. 2. 2023 in I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017.