Jedro

Zaradi nezakonite razporeditve v drug kraj je tožnica upravičena tudi do odškodnine iz naslova povrnitve stroškov za parkiranje vozila, s katerim se je dnevno vozila na delo k novemu delodajalcu. Ti stroški ne bi nastali, če ne bi bilo nezakonite odločitve tožene stranke o premestitvi tožnice k novemu delodajalcu v drug kraj.

Glede na to, da je bila tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč, ni podlage za izvedbo pobotanja oz. medsebojnega poračunavanja stroškov ene in druge stranke glede na uspeh v postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zneske 3.447,84 EUR, 75,11 EUR, 37,55 EUR in 37,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov, kot je navedeno v izreku, višji tožbeni zahtevek (za znesek 8.694,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2008 dalje do plačila) pa je zavrnilo (1. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da je tožena stranka na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani dolžna za tožečo stranko poravnati stroške postopka v znesku 517,02 EUR v osmih dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (2. točka izreka) ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.074,30 EUR v osmih dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (3. točka izreka sodbe).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, to je 21. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije. Tožena stranka je zasebna gospodarska družba, za katero se ZSPJS in posledično Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva ne uporabljata, zato je odločitev, ki temeljil na teh predpisih, nepravilna in nezakonita. Podana je bistvena kršitev določb postopka, ker odločitev sodišča temelji na dokazih, ki jih sodišče v postopku ni izvedlo, saj je uporabilo dokaze, ki so bili s strani tožeče stranke predloženi naknadno, to je zdravniško potrdilo z dne 14. 6. 2010 in odločbo ZPIZ z dne 10. 10. 2008. Glede odločilnih dejstev je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in zapisnikih o izvedbi dokazov, kar je absolutna bistvena kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je v vlogi z dne 31. 8. 2010 izrecno izjavila, da se odpoveduje novi glavni obravnavi in da soglaša, da sodišče odloči na podlagi pisnih vlog strank ter že izvedenih dokaznih predlogov. Iz previdnosti pa je ugovarjala kršitvi ZPP, če bi sodišče pri odločitvi upoštevalo listine, predložene po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče se do tega ugovora ni opredelilo, v obrazložitvi sodbe pa je pojasnilo, da tožnica plačilnih list za sporno obdobje ni mogla predložiti, ker ne živi v Sloveniji. Tak zaključek je v nasprotju z dejstvom, da je tožeča stranka maja in junija 2010 lahko predložila druge listine, na podlagi katerih je sodišče samo opravilo izračun urne postavke tožeče stranke, kar pomeni napačno uporabo 286. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi samo ugotavljalo dneve prisotnosti tožnice na delu in urno postavko, do tega pa se tožena stranka ni mogla opredeliti, tako da je bilo kršeno tudi načelo kontradiktornosti iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Dokazno breme v tem sporu je na tožeči stranki. Če sodišče na podlagi izvedbe dokazov kakšnega dejstva ne more zanesljivo ugotoviti, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Sodišče prve stopnje ni spoštovalo določb 215. člena ZPP. Poleg tega se ni opredelilo do ugovorov tožene stranke glede prispevka tožeče stranke k stroškom parkiranja, saj je tožnica parkirala v najdražji garažni hiši. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka, ki bi jih sodišče moralo pobotati in ugotoviti, da tožeča stranka dolguje toženi stranki le razliko. Glede na predpise o brezplačni pravni pomoči je zavezanec za povrnitev stroškov stranka, ki ima dodeljeno pravno pomoč, če v sporu z denarnim zahtevkom uspe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tudi pritožba z navedbami, da se sodišče ni opredelilo do nekaterih ugovorov tožene stranke. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so neutemeljene, saj je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se z razlogi izpodbijane sodbe strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP pojasnjuje naslednje: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistveni kršitvi določb postopka po 8. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter relativni bistveni kršitvi določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z nepravilno uporabo 215. člena (dokazno breme) in 286. člena (prekluzija dejstev in dokazov) ZPP.

Tožena stranka je podala soglasje v smislu določb 279.a člena ZPP, zato je sodišče prve stopnje imelo pravno podlago za odločanje na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave, ki sta se ji obe stranki odpovedali. Odločilo je ob upoštevanju dokazov, ki so bili predloženi in s katerimi je bila tožena stranka seznanjena, tako da je sklicevanje na to, da ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, neutemeljeno. V izpodbijani sodbi pa glede odločilnih dejstev tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oz. zapisniki. Ob dejstvu, da je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu opozorilo na to, da tožnica pri svojem zahtevku ne more izhajati iz urne postavke za marec 2008, ampak kvečjemu iz urne postavke oz. plače, ki jo je prejemala v obdobju, na katero se zahtevek nanaša, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je upoštevalo tudi naknadno, po 1. naroku predložene dokaze. Tožnica ni bila prekludirana s predlaganjem dokazov, zato je očitek, da gre za napačno uporabo določb o prekluziji iz 286. člena ZPP, neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe svoje stališče tudi ustrezno pojasnilo, zato so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da se do ugovorov tožene stranke s tem v zvezi ni opredelilo.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 215. člena ZPP oz. da ni upoštevalo pravila o dokaznem bremenu. V delovnih sporih namreč poleg določb ZPP velja tudi preiskovalno načelo (34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1 /Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami/), ki pomeni, da lahko sodišče pod določenimi pogoji dokaze izvaja celo po uradni dolžnosti. V tem smislu specialni predpis dopolnjuje pravilo o dokaznem bremenu, na katerega se sklicuje tožena stranka. Sodišče prve stopnje je ob pomanjkljivih podatkih in ob dejstvu, da nekaterih podatkov tudi samo ni uspelo pridobiti od tožničinega delodajalca v spornem obdobju, ravnalo pravilno, ko je na podlagi razpoložljivih listin in na podlagi podatkov, dostopnih na spletnih straneh (racunovodja.com) samo izračunalo dneve dejanske prisotnosti tožnice na delu v obdobju od 11. 5. 2003 do 8. 9. 2005. Pri tem je pravilno upoštevalo podatke o praznikih, prostih dneh, tožničino odsotnost zaradi bolezni in dopusta ipd. ter te dneve odštelo od letne oz. mesečne delovne obveznosti za posamezna leta po podatkih, dostopnih na spletnih straneh. Pravilno je izračunalo tudi urne postavke neto plač za sporno obdobje. Izračunu sodišče prve stopnje tožeča stranka sploh ne oporeka, zatrjuje le, da ni imela možnosti obravnavanja pred sodiščem, kar pa je, kot je že navedeno, povsem brez podlage, saj je imela na vpogled vse listine v spisu, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje pri odločanju. Izvedeni dokazi potrjujejo, da je sodišče prve stopnje tudi po višini odločilo pravilno in prisodilo tožnici odškodnino le v tisti višini, do katere je upravičena. To velja tudi za odškodnino iz naslova povrnitve stroškov za parkiranje vozila, s katerim se je tožnica dnevno vozila na delo k novemu delodajalcu, do katere je prav tako upravičena, saj ji stroški ne bi nastali, če ne bi bilo nezakonite odločitve tožene stranke o premestitvi k novemu delodajalcu v drug kraj. Sodišče prve stopnje se sicer res ni natančneje opredeljevalo do ugovorov tožene stranke glede soprispevka tožeče stranke k stroškom parkiranja, češ da je parkirala v najdražji garažni hiši, vendar je dejstvo, da so ti ugovori neutemeljeni. Nikakršnega resnega razloga ni, da bi se od tožnice, če se je že zaradi nezakonite odločitve tožene stranke morala več let dnevno voziti na delo na relaciji ..., zahtevalo, da išče cenejše in manj primerne parkirne prostore, oddaljene od sedeža delodajalca, saj je parkiranje v garažnih hišah splošno uveljavljen običajen način parkiranja.

Očitek, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, je prav tako neutemeljen. Stališče tožene stranke, da zanjo ne velja panožna kolektivna pogodba, to je Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/1994 s spremembami in dopolnitvami, ker je gospodarska družba in ne zavod, je zgrešeno, kar potrjuje že vsebina 1. odstavka 2. člena kolektivne pogodbe, na katerega se tožena stranka v pritožbi sklicuje, vendar ga napačno tolmači. Iz te določbe namreč izhaja, da ta kolektivna pogodba velja in se uporablja za vse zavode in delodajalce v dejavnostih zdravstva in socialnega varstva ter za vse delavce v Republiki Sloveniji, ki so pri njih zaposleni. Tožena stranka sicer ni zavod, nedvomno pa je „delodajalec v dejavnosti zdravstva ...“ v smislu citirane določbe kolektivne pogodbe, zato ni niti najmanjšega dvoma o tem, da zanjo ta panožna kolektivna pogodba velja.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o stroških postopka. Glede na to, da je bila tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč, ni podlage za izvedbo pobotanja oz. medsebojnega poračunavanja stroškov ene in druge stranke glede na uspeh v postopku, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba, zlasti ne zato, ker je za toženo stdranko rezultat v obeh primerih enak. Iz določb Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Ur. l. RS, št. 48/2001 s spremembami in dopolnitvami), zlasti iz 46. člena (poglavje X. Vračilo sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči) tega zakona, pa izhaja, da terjatev stranke – upravičenca do brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal, preide do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči po tem zakonu, na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oz. sklepa o stroških postopka. S prehodom terjatve na Republiko Slovenijo vstopi Republika Slovenija v razmerju do nasprotne stranke v položaj stranke – upravičenca do brezplačne pravne pomoči kot upnika. Odločba, s katero sodišče razsodi o stroških, šteje za izvršilni naslov.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).