Jedro

Nedvomno je interes naročnika, poleg interesa da je posel opravljen ter da je opravljen v določenem roku, tudi interes, da cena, ki jo bo moral plačati za opravljen posel, ne preseže določenega zneska. Podjemnik mora zato obvestiti naročnika o okoliščinah, ki vplivajo na ceno (višino plačila) za opravljen posel. Podjemnik, ki krši svojo obveznost naročnika pravočasno obvestiti o teh okoliščinah, izgubi pravico zahtevati zvišanje plačila za opravljen posel, do katerega bi bil sicer, glede na dejansko opravljeno delo, upravičen.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 7606/2013 z dne 21. 1. 2013 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka za glavnico 9.232,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2012 do plačila in v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 40,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2013 do plačila (1. točka izreka sodbe). Sklep o izvršbi je razveljavilo v prvem odstavku izreka za 9.232,40 EUR in tožbeni zahtevek stranke v tem delu zavrnilo (2. točka izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (3. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper drugo in tretjo točko izreka sodbe iz razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev določb pravdnega postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ali sodbo v tem delu spremeni. Navaja, da je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožeča stranka toženo o dodatnih delih obveščala, ta pa je s svojimi konkludentnimi ravnanji pristala in celo podpisala delovne naloge. Ni sicer ugotovljeno, kdaj so bili podpisani, vendar je bila tožena nedvomno seznanjena z obsegom popravila. Izvedenec je pojasnil, da so bila vsa dela dejansko opravljena in potrebna in da je število ur adekvatno opravljenemu delu. V zvezi z ugotovitvijo izvedenca, da je delovanje dvigala moteno, navaja, da tožena stranka tega ni reklamirala, tega ni uveljavljala in da gre za novo dejstvo, ki ga sodišče ne sme upoštevati. K določitvi cene tako ni moglo odločilno prispevati dejstvo, da je bila ploščad ob ogledu izvedenca nagnjena za 5 cm. Tožena stranka je bila obveščena o dodatnih delih, tako je nedvomno vedela, da bodo tudi stroški bistveno višji. Odločitev sodišča je nerazumljiva in nelogična. Izvedenec ocenjuje, da so bila izvedena dela tožeče stranke potrebna in tudi opravljena, sodišče pa je glede na prisojen znesek priznalo materialni strošek in le znesek v višini 1.000 EUR za opravljena dela. Izpodbija tudi odločitev o stroških.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper prvo in tretjo točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in ji naloži plačilo stroškov postopka. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navaja, da je bilo naročeno popravilo dvigala in ne obnova ter da je tožena stranka utemeljeno pričakovala, da dela ne bodo presegala 10% dogovorjene cene, nato pa prisodi tožeči stranki 9.232,40 EUR, kar je več kot 50% več od prvotno dogovorjene cene. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je bilo vse, kar je tožeča stranka na dvigalu popravila in zamenjala, potrebno za delovanje dvigala. Izvedenec je sicer navedel, da so bila vsa dela potrebna, vendar je v pripombah tožena še enkrat izpostavila vprašanje, ali so bila tudi nujna za samo delovanje dvigala, na to pa izvedenec ni odgovoril. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali bi lahko tožena stranka uporabljala dvigalo na način kot pred popravilom, če bi tožeča stranka popravila zgolj tisto, kar ji je tožena naročila. To je popravilo dvižne ploščadi in ne celotna obnova dvigala. Izvedenec ni ocenil vrednost vseh del, niti vrednost nujnih del, temveč je ocenjeval zgolj upravičenost števila opravljenih delovnih ur tožeče stranke. Pri tem ni opredelil, koliko ur je bilo opravljenih za dela, ki so bila dejansko potrebna, temveč je le ocenil, da je število ur upravičeno glede na dela specificirana v računu tožeče stranke. V mnenju ni podal ocene materialov, ne vrednosti ur, zato je neutemeljena ocena sodišča, da je glede na urne postavke in podobna dela prisojen znesek 9.232,40 EUR pravilen. Sodišče ni obrazložilo, kako je prišlo do take ugotovitve in ni navedlo, koliko je višina urne postavke za podobna dela. Tožeča stranka ni upravičena do višjega zneska, kot je bilo dogovorjeno, saj ni sproti obveščala tožene o tem, kakšna dodatna dela in zakaj naj bi bila potrebna, ni je obveščala o spremembah višine cene popravila. Izpodbija tudi odločitev glede stroškov postopka.

5. Tožeča stranka je na pritožbo tožene odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6. Pritoži sta utemeljeni.

7. Obravnavani spor izvira iz pogodbenega razmerja med pravdnima strankama oziroma iz podjemne pogodbe, ki sta jo sklenili tožeča stranka kot podjemnik in tožena stranka kot naročnik. Predmet pogodbe je bilo popravilo dvigala – dvižne hidravlične mize. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se pravdni stranki okvirno dogovorili, da bo plačilo za izvedeno delo znašalo med 5.000 do 6.000 EUR. Plačilo je bilo torej dogovorjeno na podlagi izračuna brez izrecnega podjemnikovega jamstva za njegovo pravilnost. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da se je med popravilom izkazala potreba po opravi dodatnih del. Po trditvah tožeče stranke je to pogojevalo zvišanje cene za opravljeni posel. Ugotovljena dejanska podlaga za odločanje v tem sporu je tako enaka tisti iz abstraktnega dejanskega stanu določila tretjega odstavka 643. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ta določa, da mora podjemnik v primeru, če je bilo plačilo dogovorjeno na podlagi izračuna brez izrecnega podjemnikovega jamstva za njegovo pravilnost in se med delom izkaže, da je prekoračitev neogibna, o tem nemudoma obvestiti naročnika. Navedena podjemnikova obveznost sodi med njegove pojasnilne obveznosti. Gre za obveznost pogodbene stranke opozoriti drugo pogodbeno stranko na določene okoliščine, ki so pomembne za uresničitev interesov, zaradi katerih je druga stranka sklenila pogodbo in ji pojasniti pomen teh okoliščin za uresničitev njenih interesov. Nedvomno je interes naročnika poleg interesa, da je posel opravljen ter da je opravljen v določenem roku, tudi interes, da cena, ki jo bo moral plačati za opravljen posel, ne preseže določenega zneska. Podjemnik mora torej obvestiti naročnika o okoliščinah, ki vplivajo na ceno (višino plačila) za opravljen posel. Podjemnik, ki krši svojo obveznost naročnika pravočasno obvestiti o teh okoliščinah, izgubi pravico zahtevati zvišanje plačila za opravljen posel, do katerega bi bil sicer, glede na dejansko opravljeno delo, upravičen.

8. Omenjena materialnopravna določba OZ v dejanski situaciji, kot je obravnavana, jasno determinira sodbo o dejstvih. Tožnik pridobi pravico terjati plačilo tudi za dodatno izvršena dela le v primeru izpolnitve v prejšnji točki opredeljene pojasnilne dolžnosti, sicer pa ne. Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi (vloga z dne 13. 5. 2013) navedla, da je bilo predstavniku tožene stranke S. sporočeno o okoliščinah povečanega obsega del ter da bo strošek višji. Glede navedenega pravno relevantnega dejstva je predlagala tudi zaslišanje svojega predstavnika. Tožena stranka, ki je zanikala navedeno trditev tožeče stranke, pa je predlagala zaslišanje svojega (omenjenega) predstavnika. Sodišče prve stopnje navedenega dejstva ni ugotavljalo. Zgolj pavšalno (brez dokazne ocene) je zaključilo, da tožeča stranka ni pojasnila, da je toženo stranko obvestila o zvišanju stroškov popravila. V tem je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. V določbi tretjega odstavka 643. člena OZ je tudi jasno določena posledica podjemnikove izpolnitve ali opustitve obveznosti obvestitve naročnika. Uporaba določila drugega odstavka 642. člena OZ, na katerem temelji izpodbijana sodba, zato ne pride v poštev. Sodišče samo določi plačilo po drugem odstavku 642. člena v primeru, če med strankama plačilo sploh ni bilo dogovorjeno, kar pa iz same trditvene podlage strank in iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja.

9. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbi sta zato utemeljeni in jima je bilo treba ugoditi ter razveljaviti izpodbijano sodbo, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).