Jedro

Tožnik je tako ob podaji prošnje za mednarodno zaščito kot na osebnem razgovoru navajal, da je bil edini razlog za zapustitev Maroka revščina oziroma brezposelnost. Glede na to, da je navedeno potrdil tudi na zaslišanju na naroku za glavno obravnavo v tej zadevi, sodišče sodi, da je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito iz prve alineje 52. člena ZMZ-1.

Zatrjevano tveganje, da bo tožnik v izvorni državi izpostavljen revščini, je očitno posledica splošnih ekonomskih in socialnih razmer v Maroku ter delovanja tamkajšnje države na teh področjih. Institut mednarodne zaščite pa, kot je pojasnjeno v 14. točki obrazložitve te sodbe, varstvu pred tem ni namenjen, saj daje zaščito le osebi pred resno škodo (28. člen ZMZ-1), ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Poleg tega je tožnik v Maroku zaposlitve imel, pa čeprav slabo plačane, zaradi česar sodišče sodi, da ni uspel izkazati, zakaj Maroko zanj ne bi bil varna izvorna država.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila desetdnevni rok za prostovoljni odhod ter odredila, da če v tem roku ne zapusti Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga iz teh območij odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v postavljenem roku.

2.Iz obrazložitve odločbe je uvodoma razvidno, da je tožnik pri toženi stranki vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito, v kateri je navedel, da pripada berberski narodnosti, je muslimanske veroizpovedi, vojaškega roka ni služil, ni član politične stranke ali organizacije in nikoli ni prestajal zaporne kazni. Kot razlog zapustitve izvorne države dne 23. 5. 2024 je navedel socialno situacijo, revščino, brezposelnost in družinske probleme.

3.V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru. Med drugim je povedal, da se je v Maroku priložnostno preživljal z delom v nekem podjetju, ki se ukvarja z izvozom paradižnikov. Delal je tudi na kmetiji in nekaj časa v kavarni. V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države, je tožnik uradni osebi pojasnil, da je v Maroku komaj zaslužil za preživetje in ugotovil, da tam nima prihodnosti. Tudi njegova starša nimata veliko denarja. Državo je zapustil zaradi slabe ekonomske situacije, drugih težav pa ni imel. Povedal je tudi, da ni konkretnega dogodka, zaradi katerega je zapustil državo. V Maroku ne bi ostal niti, če bi našel boljše plačano delo, ker življenje tam ni v redu. Od nekdaj je sanjal o življenju v Evropi.

4.Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi težavami in željo po boljšem življenju. Njegova prošnja je očitno neutemeljena, saj očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Po preučitvi tožnikovih izjav tožena stranka ugotavlja, da slednjih ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, zato ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Iz tožnikovih navedb namreč ni mogoče razbrati, da so njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji akterji (na primer država ali gospodarska družbe), kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Ravno tako ni zatrjeval, da mu je bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic ter da bi bili proti njemu osebno usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi imeli zanj škodljive posledice. Ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka zaradi katerega je zapustil izvorno državo. Glede na navedeno je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni izkazal vzročne zveze iz osmega odstavka 27. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

5.Poleg tega tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo. Po pazljivi preučitvi vseh tožnikovih izjav po presoji tožene stranke ni mogoče zaključiti, da je imel v Maroku težave zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. V tožnikovih navedbah namreč ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Po mnenju tožene stranke torej ni mogoče sklepati, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli resno ogroženo. Tako so izpolnjeni tudi pogoji, da se tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena iz razloga iz druge alineje 52. člena ZMZ-1.

6.Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno upoštevala njegovih navedb, iz katerih izhaja, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da kljub temu, da se je trudil, tam ni mogel zaslužiti za dostojno preživetje. Tožnik svoje države ni zapustil, ker bi si želel boljšega življenja v smislu luksuza, ampak zato, da bi preživel. Pojasnil je, da je v Maroku živel v slabih ekonomskih razmerah, zato je bilo njegovo življenje tam težko. V družini jih je bilo veliko. Kljub temu, da sta delala tudi oče in brat, so živeli v revščini. Zgolj občasno je delal v podjetju, ki se ukvarja z izvozom paradižnikov. Denarja je zaslužil komaj dovolj za preživetje oziroma za hrano. Občasno je delal tudi na kmetiji in v kavarni. Ves čas je iskal redno delo tudi v drugih krajih, a brez uspeha. Vse kar si je želel, je dobiti pošteno delo in od tega živeti. Zaradi vsega navedenega je tožnik edino rešitev videl v odhodu iz države. Denarja je imel le toliko, da je lahko prišel do Turčije, kjer je poiskal zaposlitev. Država Maroko ljudem v stiski ne pomaga, čeprav je bogata z naravnimi viri. Tožnik meni, da je zavrnitev njegove prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1 nepravilna. S tem, ko je pojasnil svoje osebne okoliščine, zaradi katerih se ne more vrniti v svojo državo, je namreč pojasnil, zakaj Maroko zanj osebno ni varna država, čeprav jo Slovenija šteje na splošno za varno. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

7.Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Dodaja, da je zelo natančno presodila tožnikove izjave iz prošnje in osebnega razgovora in na tej podlagi ugotovila, da so bili njegovi razlogi za zapustitev izvorne države izključno ekonomske narave (revščina in brezposelnost). Tožnik namreč ni navedel, da bi imel težave zaradi katerega od razlogov, ki so navedeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Ni navedel nobenih resnih in ponavljajočih razlogov, ki bi predstavljali hudo kršitev temeljnih človekov pravic. Tožena stranka poudarja, da je imel tožnik ob podaji prošnje in tudi na osebnem razgovoru možnost, da izkaže vse individualne okoliščine, zaradi katerih izvorna država zanj ne bi bila varna, a ni navedel ničesar takega, da bi bilo mogoče sklepati, da bi bil v izvorni državi preganjan oziroma bi utrpel resno škodo. Sam je namreč navedel, da drugih težav, razen ekonomskih, v Maroku ni imel in da je državo zapustil, ko je za to dobil priložnost. V zvezi s tem tožena stranka pojasnjuje še, da mora prosilec skladno z določbo 21. člena ZMZ-1 sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo, to pa je osnova za presojo tožene stranke, ali prosilcu ob morebitni vrnitvi v izvorno državo kaj grozi. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

8.Tožnik v pripravljalni vlogi dodatno pojasnjuje svoja stališča iz tožbe.

9.Sodišče je v navedeni zadevi dne 11. 12. 2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju potrdil navedbe, da je bil edini razlog za zapustitev Maroka revščina oziroma brezposelnost. Zaradi navedenega in slabih ekonomskih razmer pa si tudi ne želi vrniti v izvorno državo.

10.Tožba ni utemeljena.

11.ZMZ-1 v peti alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v prvi alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V drugi alineji citiranega člena pa je določeno, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

12.Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata oba navedena razloga za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene iz prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke.

13.Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi težavami. Tožnik je namreč tako ob podaji prošnje za mednarodno zaščito kot na osebnem razgovoru navajal, da je bil edini razlog za zapustitev Maroka revščina oziroma brezposelnost. Glede na to, da je navedeno potrdil tudi na zaslišanju na naroku za glavno obravnavo v tej zadevi, sodišče sodi, da je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito iz prve alineje 52. člena ZMZ-1.

14.Tožnik v tožbi med drugim tudi navaja, da tožena stranka ni pravilno upoštevala njegovih navedb, iz katerih izhaja, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da kljub temu, da se je trudil, tam ni mogel zaslužiti za dostojno preživetje. V družini jih je bilo veliko. Kljub temu, da sta delala tudi oče in brat, so živeli v revščini. Denarja je zaslužil komaj dovolj za preživetje oziroma za hrano. Ves čas je iskal redno delo tudi v drugih krajih, a brez uspeha, zato je edino rešitev videl v odhodu iz države. S temi navedbami tožnik po presoji sodišča smiselno uveljavlja nevarnost resne škode iz druge alineje 28. člena ZMZ-1, ker naj bi mu v izvorni državi grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje. Sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da bi morala biti slaba ekonomska situacija povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej z osebnimi okoliščinami, kot je vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite. Prav tako je Vrhovno sodišče tudi že zavzelo stališče

1

, da za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora to tveganje izvirati od dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države, bodisi da grožnjo za prosilca predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Zgolj navajanje slabega socialnega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo, po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

2

15.Sodišče ocenjuje tudi, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je Vlada z Odlokom Maroko določila kot varno izvorno državo. Ravno tako je pravilno ocenila, da tožnik ni navedel vsebinskih argumentov iz druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1, teh pa ne navaja niti v tožbi. Zgolj pavšalno namreč navaja, da je s tem, ko je pojasnil svoje osebne okoliščine, zaradi katerih se ne more vrniti v svojo državo, pojasnil zakaj Maroko zanj osebno ni varna država, čeprav jo Slovenija šteje na splošno za varno. Na zaslišanju na naroku za glavno obravnavo v tej zadevi pa je pojasnil, da se v Maroko ne želi vrniti zaradi brezposelnosti, revščine in slabih ekonomskih razmer. Zatrjevano tveganje, da bo tožnik v izvorni državi izpostavljen revščini, je očitno posledica splošnih ekonomskih in socialnih razmer v Maroku ter delovanja tamkajšnje države na teh področjih. Institut mednarodne zaščite pa, kot je pojasnjeno v 14. točki obrazložitve te sodbe, varstvu pred tem ni namenjen, saj daje zaščito le osebi pred resno škodo (28. člen ZMZ-1), ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1.

3

Poleg tega je tožnik v Maroku zaposlitve imel, pa čeprav slabo plačane, zaradi česar sodišče sodi, da ni uspel izkazati, zakaj Maroko zanj ne bi bil varna izvorna država.

16.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

-------------------------------

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 52, 52/1, 52/1-1, 52/1-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.