Jedro

Pritožnika nista dokazala, da dedne nevrednosti ne bi mogla uveljavljati pred zapuščinskim sodiščem, njuna trditev, da sta to uveljavljala, pa se je izkazala za neresnično. Pritožbeno uveljavljanje dedne nevrednosti je zato pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo dodatni sklep o dedovanju, s katerim je med drugim ugotovilo, da v zapuščino sodita še nepremičnini parc. št. x. in y, vpisani v vlož. št. t, k.o. Z. do 1/20, in da so po prvotnem sklepu o dedovanju celotno zapuščino podedovali zapustnikov nečak S. K., zapustnikova nečakinja T. K. in zapustnikov sin M. L. Za dediče je na podlagi oporočnega dedovanja proglasilo zapustnikovega nečaka S. K. in zapustnikovo nečakinjo T. K., vsakega do 1/4 dodatne zapuščine, za nujnega dediča pa zapustnikovega sina M. L. do 1/2 dodatne zapuščine.

Zoper sklep sta se pritožila oporočna dediča zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o dedovanju (Ur. l. RS, št. 15/76 s spremembami in dopolnitvami; ZD) in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi. Navajata, da sta priznavala oporoko in ni pravilno, da je zapuščino do 1/2 podedoval zapustnikov sin M. L., ki ga je zapustnik izključil od dedovanja. Poudarjata, da sta navajala tudi dedno nevrednost in bi ju moralo zapuščinsko sodišče napotiti na pravdo. Zapustnikov sin M. L. je dedno nevreden, ker zapustnika ni spoštoval in mu ni nikoli pomagal. Ni ga ne obiskoval v času bolezni ter ga je celo zapustil samega, spričo česar sta ga morala negovati. To je tudi razlog, da ga je zapustnik izključil od dedovanja. Sodišče bi moralo razčistiti vsa ta vprašanja in po potrebi tudi prekiniti zapuščinski postopek. Ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb ZD.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo določbo 1. odstavka 221. člena ZD, ki ureja primer, ko se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa o dedovanju ni vedelo, da pripada zapuščini. V takem primeru sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave in premoženje razdeli na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Po sklepu o dedovanju D 37/98-10 z dne 23.4.1998 sta takrat ugotovljeno zapuščino dedovala S. K. in T. K. kot oporočna dediča, vsak do 1/4 in M. L., kot nujni dedič do 1/2. Ker je bilo po izdanem sklepu o dedovanju najdeno dodatno premoženje, za katerega se prej ni vedelo, so bili izdani dodatni sklepi o dedovanju 21.1.1999, 22.2.2001, 15.5.2001, ki so pravnomočni in zoper katere se dediči niso pritožili. Šele po izdaji dodatnega sklepa o dedovanju z dne 17.6.2009 (izpodbijani sklep) sta oporočna dediča, in to šele v pritožbi, pričela zatrjevati, da je zapustnik svojega sina M. L. izključil od dedovanja. Protispisna je pritožbena trditev, da sta pritožnika v postopku uveljavljala dedno nevrednost zapustnikovega sina. Po podatkih spisa pritožnika zapustnikovemu sinu, ki je uveljavljal nujni delež, vse do izdaje izpodbijanega sklepa, nista odrekala upravičenja do nujnega deleža in nista trdila, da je zapustnikov sin dedno nevreden. Neutemeljen je očitek sodišču prve stopnje, da tega vprašanja ni razčistilo in da bi moralo prekiniti zapuščinski postopek. Posledično uveljavljana bistvena kršitev določb ZD ni podana. Pritožbeno uveljavljanje dedne nevrednosti je pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče (337. člen Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 73/07; UPB-3; št. 45/08; ZPP v zvezi s 163. členom ZD) ne sme upoštevati. Pritožnika nista dokazala (v pritožbi ne navajata nobenih razlogov), da dedne nevrednosti ne bi mogla uveljavljati pred zapuščinskim sodiščem, njuna trditev, da sta to uveljavljala, pa se je izkazala za neresnično.

Če pritožnika s trditvijo, da je zapustnik svojega sina izključil od dedovanja, merita na razdedinjenje, jima je treba pojasniti, da se motita. Oporoka zapustnika z dne 10.9.1997, na podlagi katere je bil 23.4.1998 izdan sklep o dedovanju, ne nudi podlage za ugotovitev, da je oporočitelj svojega sina razdedinil. Po določbi 43. člena ZD mora oporočitelj, ki namerava kakšnega dediča razdediniti, to izraziti v oporoki na nedvoumen način, koristno pa je tudi, da navede razlog za razdedinjenje. Pritožnika v pritožbi le postavita trditev, da je zapustnik svojega sina izključil od dedovanja, ne da bi se sklicevala na zapis v oporoki, ki bi to dokazoval. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD), je pritožbeno sodišče pritožbo oporočnih dedičev zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pritožnika nista priglasila.