Jedro

Kadar preživljalec oziroma prevzemnik ne izpolnjuje svojih obveznosti po pogodbi, zaradi česar se pogodba v znatnem delu ne izvršuje, vzrok za to pa je na strani preužitkarja, mora ta poseči po milejši sankciji, ne pa zahtevati razveze pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju s 26. 1. 2006 in aneksa k tej z 19. 11. 2007. Tožniku je naložilo, da mora tožencu v petnajstih dneh povrniti 2.594,21 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik. Meni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju, saj sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, kaj se je toženec v razmerju do pritožnika zavezal in kakšne obveznosti je prevzel. Opozarja, da je v pogodbi res prišlo do napake pri zapisu, da se je preživljanec zavezal prostore primerno čistiti, prepleskati in pospraviti, mišljeno pa je bilo, da se vse to zaveže preživljalec.

Opozarja tudi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pretežnega dela tožnikove izpovedi, v celoti pa je izostala opredelitev do izpovedi prič R. K., S. K., M. P. in Z. K. v zvezi z neizpolnjevanjem prevzetih pogodbenih obveznosti. Bistvenega pomena je, da je Z. K. izpovedal, da oče večino del ne more opravljati, da mu hodijo čistiti njegovi otroci, ki mu tudi pospravijo. Sodišče se tudi ni opredelilo do izpovedi Z. K., ki je izpovedal, da bi toženec, če bi želel, lahko obdeloval njive, tudi se ni opredelilo do njegove izpovedi, da je bila zapornica vselej odprta, ko je sam prišel k očetu, pa tudi, da se da do hiše priti peš, kmetijske površine pa se da obdelovati, tudi če je zapornica zaprta. Tudi priča M. P. je izpovedala, da jo oče pokliče, ko kaj rabi. Enako je izpovedala priča R. K. Vse zgoraj navedene priče so torej potrdile toženčevo neizpolnjevanje obveznosti, sodišče pa se do njihovih izpovedi ni opredelilo, ampak je zaključilo, da je vzrok za neizpolnjevanje obveznosti na strani tožnika, česar ni ustrezno obrazložilo.

Logično in življenjsko je, da enainosemdeset let stari tožnik zaradi starosti in bolezni potrebuje pomoč. Res je sicer, da je dva meseca po ženinem odhodu pred hišo postavil rampo, ki pa jo ima zaprto zaradi varnosti le ponoči, čez dan je odprta, tako da ima toženec do hiše nemoten dostop, če bi le tja želel priti.

Če bi toženec prevzete obveznosti želel izpolnjevati, bi to lahko storil. Sam bi lahko pristopil do pritožnika ali ga poklical po telefonu, če kaj rabi, pa do tega ni prišlo. Pritožnik je nad klici toženca zaradi njegove neodzivnosti enostavno obupal. Pritožnik se tudi ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje glede izdelave centralne kurjave, toženca je zanjo večkrat prosil, ta pa je to zavrnil, češ da nima denarja.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti, njen izrek je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, obrazložitev vsebuje jasne in nenasprotujoče si razloge o odločilnih dejstvih. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) torej ni bila storjena. Pritožbeni očitek, da sodišče ni ugotovilo, katere so toženčeve obveznosti iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki je z aneksom z 19. 11. 2007 postala pogodba o preužitku, ne držijo. Sodišče je obveznosti povzelo v 7. točki na peti strani izpodbijane sodbe. Ker je ugotovilo, da jih toženec v odnosu do tožnika ne izpolnjuje (izpolnjuje pa jih v odnosu do tožnikove žene), niti ni odločilno, katere so, pa tudi ne, ali gre pri zapisu o tem, kdo se je zavezal čistiti, za pisno pomoto v pogodbi.

6. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo smiselno očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena oziroma 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Dokazna ocena je vestna in skrbna ter preverljiva, višje sodišče pa ji v celoti sledi (tudi glede ugotovitve, da je bil tožnik tisti, zaradi katerega ni prišlo do vgradnje centralne kurjave). V obrazložitvi se sodišče prve stopnje opredeli do bistvene vsebine vsakega od odločilnih dokazov in vseh skupaj. V nadaljevanju bo obrazloženo, zakaj izostala opredelitev do izpovedi prič R. K., S. K., M. P. in Z. K., ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

7. Materialnopravno napačno je sicer sodišče prve stopnje pravno razmerje med pravdnima strankama opredelilo kot pogodbo o dosmrtnem preživljanju (557. do 563. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Tako je naslovljena prva pogodba (ki je bila po vsebini res pogodba o dosmrtnem preživljanju), a s sklenitvijo aneksa z 19. 11. 2007 je pogodbeno razmerje postalo preužitkarsko (564. do 568. člen OZ), ker sta tožnik in njegova žena (preužitkarja) prenesla lastninsko pravico na svojih nepremičninah na toženca (ne pa izjavila, da mu za primer smrti zapuščata vse svoje premoženje ali njegov del). Napačna kvalifikacija pravnega razmerja med pravdnima strankama na pravilnost izpodbijane sodbe ni vplivala, saj so za odločitev v tej zadevi bistvene pravne prvine, ki urejajo razvezo oziroma prenehanje pogodbe pri obeh tipih pogodbe smiselno podobne. V skladu s 568. členom OZ lahko vsaka stranka zahteva, da se pogodba o preužitku razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ne more skrbeti zase in da je torej nedvomno nastopila situacija, ko bi toženec na podlagi pogodbe o preužitku moral opravljati svoje obveznosti. Pritožbena graja dokaznega postopka in dokazne ocene v zvezi s tem vprašanjem in vztrajanje, kaj vse bi moralo sodišče še oceniti, da bi ugotovilo to, kar je itak ugotovilo, je torej nepotrebna. Ker je tako, na pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik dodatno prepričuje, da ne more skrbeti zase in rabi pomoč, podrobneje ne odgovarja, saj gre za pritožbene trditve, ki niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

9. Enako velja za pritožbene očitke v zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da toženec v odnosu do tožnika svojih pogodbenih obveznosti ne izpolnjuje. Tudi tukaj pritožnik z izpostavljanjem izpovedi prič zgolj pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki so enake tožnikovim trditvam, kar ne terja odgovora pritožbenega sodišča. 10. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da so razlogi za to, da toženec ne izpolnjuje obveznosti po pogodbi, na strani tožnika. V zvezi s tem so odločilne ugotovitve sodišča prve stopnje naslednje: - ko se je k tožencu odselila tožnikova žena(1) (druga preužitkarica iz sporne pogodbe, za katero toženec nesporno skrbi, torej svoje pogodbene obveznosti do nje izvršuje), je tožnik postavil zapornico, ki preprečuje dostop do dvorišča, tako da k hiši ni mogoče priti z avtom, do njiv pa ne s kombajnom (celo če je zapornica odprta), saj ostane premalo prostora, - tožnik je zamenjal vse ključavnice v hiši in toženca ne pusti v hišo, - toženec je, da bi lahko delal na kmetiji, celo prerezal ključavnico na zapornici, pa je tožnik zaradi tega poklical policijo, - sam tožnik je izpovedal, da zdaj svojih potreb več ne sporoča tožencu.

11. Vse te ugotovitve utemeljujejo sklep sodišča prve stopnje, da od odselitve tožnikove žene F. k tožencu (in njegovi družini), tožnik toženčevo pomoč odklanja oziroma onemogoča. Od naštetih ugotovitev tožnik v pritožbi izpodbija eno samo, to je, da zaradi zapornice ni možen dostop do hiše. V pritožbi kot nedopustno pritožbeno novoto, ki je z ničemer ne opraviči, navede, da je zapornica zaklenjena le ponoči. Trditve, za katero pritožnik niti ne navede, da je ni mogel podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, v skladu z določbo 1. odstavka 337. člena ZPP višje sodišče ne sme upoštevati. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče še opozarja, da tožnik v pritožbi ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zamenjal ključavnice v hiši in toženca ne pusti v hišo, da je poklical policijo, ko je toženec prerezal ključavnico na zapornici, da bi lahko delal na kmetiji in da svojih potreb tožencu ne sporoči več. Vse to pa so (poleg zapornice) enako močne okoliščine na tožnikovi strani, ki kažejo na to, da toženčevo pomoč odklanja in da preprečuje izpolnjevanje toženčevih pogodbenih obveznosti. Kako bi v takšni situaciji pomagalo, če bi toženec svojo pomoč še naprej ponujal, ni jasno.

12. Kadar preživljalec oziroma prevzemnik ne izpolnjuje svojih obveznosti po pogodbi, zaradi česar se pogodba v znatnem delu ne izvršuje, vzrok za to pa je na strani preužitkarja, mora ta poseči po milejši sankciji, ne pa zahtevati razveze pogodbe. Usklajenost temeljnih načel obligacijskega prava ter ustavnega načela sorazmernosti zahteva, da skuša tak preživljanec pogodbeno razmerje najprej ustrezno spremeniti. Šele če to ni mogoče, ali če druga stran v takšno spremembo ne privoli, pa lahko zahteva razvezo pogodbe.(2) V zgoraj nanizanih dejanskih okoliščinah, kakršne je ugotovilo sodišče prve stopnje, razveza pogodbe ne bi bila sorazmerna sankcija. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek na razvezo pogodbe, je torej materialnopravno pravilna.

13. Višje sodišče je zato v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

14. Tožnik sam krije pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel (1. odstavek 154. člena ZPP). Enako velja za toženca, ki z odgovorom na pritožbo glede na vsebino pritožbe in izpodbijane sodbe svojega procesnega položaja ni mogel v ničemer izboljšati.

Op. št. (1): Dotlej sta bila zakonca z vzajemno pomočjo sposobna živeti samostojno, toženec pa jima je skupaj z družino ves čas pomagal. Op. št. (2): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 592/2005.