Jedro

Sklep o zavrženju pritožbe je sklep, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan. Zato je imel tožnik pravico oziroma možnost, da vloži tožbo zoper ta sklep. Da bi tožnik dosegel vsebinsko obravnavo prvostopenjskega sklepa, bi moral torej najprej izpodbiti procesne ovire za vsebinsko obravnavo pritožbe zoper sklep, to je doseči odpravo sklepa o zavrženju pritožbe.

Sodišče ni moglo šteti, da tožnik s predmetno tožbo izpodbija (tudi) sklep o zavrženju pritožbe, tožnik pa ne zatrjuje in ne izkaže, da naj bi tožbo zoper ta sklep vložil z ločeno tožbo. Tožnik tako v uvodu tožbe, v tožbenem predlogu, v katerem predlaga odločitev sodišča in v tožbenih navedbah izrecno izpodbija sklep prvostopenjskega organa oziroma razloge, zaradi katerih je prvostopenjski organ predlog za obnovo postopka zavrgel. V zvezi s sklepom drugostopenjskega organa navede zgolj to, da se zaveda, da je bila pritožba zavržena, vendar je bila ta odločitev glede na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z občne seje VSS z dne 14. 1. 2015 nepravilna. Pri tem tožnik ne navaja nobene trditvene podlage, iz katere bi izhajalo, zakaj šteje, da se to mnenje v obravnavanem primeru nanaša na situacijo v njegovem primeru in ne konkretizira, zakaj je toženka v njegovem primeru napačno uporabila predpis oziroma to mnenje. Golo sklicevanje na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča ne more nadomestiti vseh elementov, ki bi jih morala imeti tožba, da bi bila uperjena zoper drugostopenjski sklep (prvi odstavek 30. člena ZUS-1). Zato ji sodišče take vsebine ni moglo pripisati samo.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega organa, s katerim je zavrgel predlog za obnovo postopka, ki se je končal z izdajo odločbe št. 351-1369/2007-67 z dne 1. 6. 2015, s katero je bilo razveljavljeno gradbeno dovoljenje št. 351-1369/2007-5 z dne 18. 7. 2007 za gradnjo dveh stanovanjskih objektov na zemljišču parc. št. 593/29 k.o. ...

2. Drugostopenjski organ je s sklepom št. 35108-138/2018-2-10652-06 z dne 15. 10. 2018 pritožbo tožnika zoper sklep št. 351-907/2018-7 z dne 6. 6. 2018 kot prepozno zavrgel. 3. Tožba ni dovoljena.

4. Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v 7. točki prvega odstavka 36. člena določa, da se tožba zavrže s sklepom, če se ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, mogoča pritožba pa ta ni bila vložena ali je bila vložena prepozno.

5. Iz upravnega spisa in tožbe izhaja, da je tožnik sicer vložil pritožbo zoper izpodbijani upravni akt prvostopenjskega organa, ki pa jo je drugostopenjski upravni organ s sklepom št. 35108-138/2018-2-10652-06 z dne 15. 10. 2018 zavrgel (točka 1. izreka sklepa). Ugotovil je namreč, da je bila vložena 10. 7. 2018, kar je po preteku pritožbenega roka, ki je iztekel dne 9. 7. 2018. 6. V upravnem sporu sodišče ni pristojno odločati o zakonitosti tistih upravnih aktov, ki niso dokončni in ne posegajo v pravni položaj tožnika - ne vsebujejo vsebinske odločitve o strankini pravici, obveznosti ali pravni koristi. To je praviloma, in tudi v obravnavanem primeru, prvostopenjski upravni akt. Vendar pa se lahko tak akt v dvostopenjskem upravnem postopku izpodbija v upravnem sporu le, če je pritožba zoper njega zavrnjena. Le takrat namreč postane prvostopenjski akt (materialno, torej po vsebini) dokončen in je torej odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi stranke.1 V obravnavanem primeru drugostopenjski organ pritožbe ni zavrnil, ampak jo je zavrgel, s čimer ni vsebinsko presojal pravilnosti in zakonitosti sklepa.

7. Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep o zavrženju pritožbe je sklep, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan. Zato je imel tožnik pravico oziroma možnost, da vloži tožbo zoper ta sklep. Da bi tožnik dosegel vsebinsko obravnavo prvostopenjskega sklepa, bi moral torej najprej izpodbiti procesne ovire za vsebinsko obravnavo pritožbe zoper sklep, to je doseči odpravo sklepa o zavrženju pritožbe.

8. Sodišče ni moglo šteti, da tožnik s predmetno tožbo izpodbija (tudi) sklep o zavrženju pritožbe, tožnik pa ne zatrjuje in ne izkaže, da naj bi tožbo zoper ta sklep vložil z ločeno tožbo. Tožnik tako v uvodu tožbe, v tožbenem predlogu, v katerem predlaga odločitev sodišča in v tožbenih navedbah izrecno izpodbija sklep prvostopenjskega organa oziroma razloge, zaradi katerih je prvostopenjski organ predlog za obnovo postopka zavrgel. V zvezi s sklepom drugostopenjskega organa v zadnjem odstavku tožbenih navedb na strani 16 tožbe navede zgolj to, da se zaveda, da je bila pritožba zavržena, vendar je bila ta odločitev glede na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z občne seje VSS z dne 14. 1. 2015 nepravilna. Pri tem tožnik ne navaja nobene trditvene podlage, iz katere bi izhajalo, zakaj šteje, da se to mnenje v obravnavanem primeru nanaša na situacijo v njegovem primeru in ne konkretizira, zakaj je toženka v njegovem primeru napačno uporabila predpis oziroma to mnenje. Golo sklicevanje na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z občne seje VSS z dne 14. 1. 2015 ne more nadomestiti vseh elementov, ki bi jih morala imeti tožba, da bi bila uperjena zoper drugostopenjski sklep (prvi odstavek 30. člena ZUS-1). Zato ji sodišče take vsebine ni moglo pripisati samo.

9. Sodišče je v skladu z določbo prvega odstavka 31. člena ZUS-1 dolžno pozvati stranko le, da odpravi formalne pomanjkljivosti tožbe (nepopolnost, nejasnost). Ni pa dolžno pozivati strank na dopolnitve, ki zadevajo področje ustreznosti oziroma utemeljenosti tožbe ali tožbenega predloga oziroma zahtevka2. 10. Predmetna tožba ni nerazumljiva, tako da iz njene vsebine ne bi izhajala jasna opredelitev spornega predmeta in tudi ni nepopolna, saj vsebuje tožbeni predlog. Zato po presoji sodišča tožnika ni bilo potrebno pozivati na odpravo pomanjkljivosti tožbe. Sodišče pa tožnika tudi ni bilo dolžno pozvati, naj zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi sam zahteval. 11. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo. Na razloge iz prvega odstavka 36. člena mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

12. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže. 13. Sodišče je v zadevi odločalo po sodnici poročevalki kot predsednici senata (peti odstavek 59. člena v zvezi s tretjim odstavkom 36. člena ZUS-1).

1 Glej I Up 33/2019 z dne 6. 11. 2018, I Up 241/2015 z dne 18. 1. 2017, III U 346/2014 z dne 16. 9. 2015, I U 239/2018 z dne 6. 11. 2018 2 Glej I Up 33/2019 z dne 6. 11. 2018 in v njej navedene sklepe Vrhovnega sodišča