Jedro

Zmotno je stališče pritožbe, da tožniku ne pripada pravica do nadomestila plače vsaj za čas zagotavljanja neprekinjene nujne medicinske pomoči (NNPM), ker pri razporejanju v dežurstvo ne gre za neenakomerno razporejen delovni čas v okviru zagotavljanja rednega dela, ampak gre pri tej obliki dela dejansko za obliko nadurnega dela. Toženka neutemeljeno enači nadurno delo kot delo preko polnega delovnega časa z dežurstvom kot posebno organizacijsko obliko dela, pri katerem je treba v vsakem konkretnem primeru šele ugotoviti, ali dejansko pomeni tudi nadurno delo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku izplača razliko nadomestila plače za mesec oktober 2021 v bruto znesku 188,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 10. 11. 2021 do plačila. Odločilo je, da toženka krije sama svoje stroške postopka.

2. Toženka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da med strankama ni sporno, da tožniku pripada pravica do nadomestila plače za celotno vtoževano obdobje. Tožniku ne pripada pravica do nadomestila plače najmanj za čas zagotavljanja neprekinjene nujne medicinske pomoči (NNMP) oziroma t. i. dežurstva. Pri razporejanju delavca v NNMP ne gre za neenakomerno razporejen delovni čas v okviru zagotavljanja rednega dela, ampak gre pri tej obliki dela dejansko za obliko nadurnega dela. Zato ni podlage za izplačilo nadomestila plače. S priznanjem pravice do nadomestila plače za čas zagotavljanja NNMP se dejansko ustvarja "viške ur" na račun "fiktivnega večanja obsega delovne obveznosti". Delavec bi nadomestilo plače prejel za čas odsotnosti, po poteku referenčnega obdobja pa bi bil upravičen še do ustreznega plačila nadur za navedeno obdobje (oziroma možnost njihovega koriščenja vključno s 30 % plačilom), kar je v nasprotju z namenom nadomestila plače. Stališče sodišča prve stopnje sili toženko v negospodarno ravnanje in poslovanje. Sodišče prve stopnje je s pavšalnim sklicevanjem in napačno interpretacijo devetega odstavka 137. člena ZDR-1 nekritično zaključilo, da tožniku v celoti pripada nadomestilo plače. Za obravnavani primer zadeva Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 36/2022 ni relevantna najmanj v delu, ki se nanaša na zagotavljanje NNMP. Ker je od dneva vložitve tožbe do razpisa naroka preteklo več kot leto in pol, za ta čas ni dolžna plačati zakonskih zamudnih obresti. Do tega ugovora se sodišče prve stopnje ni opredelilo, izpodbijana sodba je pomanjkljivo obrazložena. Podana je bistvena kršitev določb postopka. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek za plačilo razlike nadomestila plače zavrne v celoti oziroma najmanj v delu, ki se nanaša na obdobje dežurstva v okviru zagotavljanja NNMP, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe v pritožbi. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu diplomirani zdravstvenik v intenzivni terapiji III. Toženka ga je 13. 10. 2021 razporedila na delo v dopoldanskem in popoldanskem času in nato v zagotavljanje neprekinjene nujne medicinske pomoči (NNMP). Tožnikova delovna obveznost, če ne bi bil tega dne v karanteni na domu zaradi stika s SARS-CoV-2 pozitivno osebo, bi znašala 24 ur in 30 minut. 7. Sodišče prve stopnje je tožniku na podlagi devetega odstavka 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) pravilno prisodilo razliko nadomestila plače v višini 188,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po tej določbi je delodajalec delavcu dolžan izplačati nadomestilo plače za tiste dneve in za toliko ur, kolikor znaša delovna obveznost delavca na dan, ko zaradi opravičenih razlogov ne dela.

8. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je kot nesporno ugotovilo, da tožniku pripada pravica do nadomestila plače za celotno vtoževano obdobje. Tega dejstva sodišče prve stopnje ni ugotovilo kot nespornega. V 8. točki obrazložitve je navedlo le, da med strankama ni razhajanja glede tega, da je imel tožnik zaradi odsotnosti z dela iz razloga karantene pravico do nadomestila plače. 9. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnik v spornem obdobju delo opravljal v neenakomerno razporejenem delovnem času in ne po urniku 8 ur dnevno, kot je toženka upoštevala pri obračunu nadomestila plače. Zmotno je stališče pritožbe, da tožniku ne pripada pravica do nadomestila plače vsaj za čas zagotavljanja NNPM, ker pri razporejanju v dežurstvo ne gre za neenakomerno razporejen delovni čas v okviru zagotavljanja rednega dela, ampak gre pri tej obliki dela dejansko za obliko nadurnega dela. Toženka neutemeljeno enači nadurno delo kot delo preko polnega delovnega časa z dežurstvom kot posebno organizacijsko obliko dela, pri katerem je treba v vsakem konkretnem primeru šele ugotoviti, ali dejansko pomeni tudi nadurno delo.

10. V obravnavanem primeru je treba upoštevati specialno določbo tretjega odstavka 52.c člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej; Ur. l. RS, št. 9/92 in nadaljnji), po kateri lahko delovni čas zdravstvenega delavca in zdravstvenega sodelavca zaradi zagotavljanja dežurstva traja nepretrgoma največ 32 ur. Od tega lahko traja delo v okviru polnega delovnega časa največ 10 ur v enem delovnem dnevu, v dveh zaporednih delovnih dneh pa največ 16 ur. Za delovni čas, ki nepretrgoma traja več kot 16 ur, je potrebno pisno soglasje zdravstvenega delavca in zdravstvenega sodelavca. Iz soglasja mora biti razvidno trajanje nepretrganega dela, s katerim še soglaša zdravstveni delavec in zdravstveni sodelavec, ter rok veljavnosti soglasja. Po tretjem odstavku 53. člena ZZDej se NNPM zagotavlja s polnim delovnim časom, dežurstvom, pripravljenostjo ali kombinacijami teh oblik dela. NNPM se torej zagotavlja z navedenimi oblikami dela, med katerimi ni nadurnega dela.

11. Toženka v pritožbi sicer utemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje pri presoji neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 36/2022 z dne 15. 3. 2022, saj se ne nanaša na vprašanje vštetja časa dežurstva v odrejeno delovno obveznost. Kljub temu je za obravnavani spor bistveno, da zagotavljanje NNMP po razporedu dela za 13. 10. 2021 predstavlja delovno obveznost tožnika, ki se upošteva pri obračunu in izplačilu nadomestila plače, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

12. Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da ni dolžna plačati tožniku zakonskih zamudnih obresti za čas od dneva vložitve tožbe do razpisa naroka. Splošne določbe Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) glede zamude ter zakonskih zamudnih obresti določajo, da dolguje dolžnik v primeru, če je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice še zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). Splošni predpostavki za nastanek dolžnikove zamude sta torej zapadlost ali dospelost terjatve in neizpolnitev. Ker terjatev iz naslova razlike nadomestila plače zapade na plačilni dan pri delodajalcu, ni pravilno stališče pritožbe, ki tek zamudnih obresti veže na procesni dejanji stranke in sodišča. Ob zapadlosti plače za oktober 2021 toženka ni izplačala razlike v nadomestilu plače, zato je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo zakonske zamudne obresti od 10. 11. 2021 dalje. V tem delu sodba vsebuje zadostne razloge in jo je mogoče preizkusiti, zato ni podana bistvena kršitev določb postopka.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).